Ko si na tleh in ko si sam, nate še misli nekdo
Včasih, ko se zdi, da gre vse narobe in da je turbokapitalizem iz nas iztisnil že vse, Maja Dekleva Lapajne in Alenka Marinič ustvarita samo še eno koncertno predstavo Na tleh. Samo Oleami se dvigne iz vodnih globin, kjer se je dogajala njuna prejšnja predstava, da opazuje, kako se je njun glasbenogledališki izraz spopadel s podobno tematiko, a zavil na nekoliko manj pozitivno naravnano pot – na koncu pa vseeno opomni, da na tleh le nismo sami.
Prva asociacija na naslov predstave Na tleh se mi pririše, ko v petek, 13. oktobra, na 29. Mednarodnem festivalu sodobnih umetnosti Mesto žensk vstopim v dvorano Stare mestne Elektrarne – Elektro Ljubljana. Namesto na tribuno smo posedeni na v krog postavljene stole na odru in med njimi so: prazna tla. Gre namreč za odmik od prejšnje predstave istega cikla avtoric Maje Dekleva Lapajne in Alenke Marinič Pod vodo iz leta 2017, ki je v majhnem prostoru Pocket Teater Studia pomešala vsakdanje pohištvo in odrske elemente v hibridu domačnosti in odra. Tega ni v Na tleh. Namesto tega sta izvajalki na čistini, izpostavljeni udaru publike, ki ju obdaja kot v gladiatorski areni.
Namesto tega v pristopu, ki bi ga opisal z “osebno, a ne zasebno”, umetnici izhajata iz svoje življenjske situacije in nam jo orišeta na poetičen način in ponudita zadostne vrzeli za naš vstop. Z avtoricama se srečamo tako, da orisano situacijo prepoznamo kot nekaj, kar nas zadeva v našem privatnem vsakdanjem življenju.
Uvodni prizor oziroma song izvajalki sprožita kar posedeni med publiko, ena z ukulelo v roki, drugi sede na cajon bobnu. Ponavljajoča se struktura kitic nas hitro interpelira v ponavljajoči se ritem prekarnega dela v kulturnem sektorju – “Sam še tale vaja, sam še ta projekt, sam še ta predstava, potem pa res – to je to!” Samo še ta mejl, še ta vaja, še ta predstava, še te volitve, še ta čik, še ta dotik, še ta poljub, še ta najem, še ta prepir, še ta depra, samo še mal. Počasi pronicamo v kozmos predstave in njen uprizoritveni pristop. Umetnici nam ne pridigata niti nam ne izpovedujeta svojih čustev, s katerimi naj bi se poistovetili. Ne orisujeta nam posplošene slike vsakdana, kot jih lahko vidimo v TV-serijah ali nekaterih predstavah dramskega gledališča, da bi se kot publika poenotili na pomenski ravni najnižjih skupnih imenovalcev. Namesto tega v pristopu, ki bi ga opisal z “osebno, a ne zasebno”, umetnici izhajata iz svoje življenjske situacije in nam jo orišeta na poetičen način in ponudita zadostne vrzeli za naš vstop. Z avtoricama se srečamo tako, da orisano situacijo prepoznamo kot nekaj, kar nas zadeva v našem privatnem vsakdanjem življenju. Da smo umetnici in gledalci v isti skupni situaciji, podčrta tudi njuna odločitev, da predstavo začneta deklarativno posedeni med publiko. Srečamo se na enakovredni ravni kot subjekti, ujeti v iste družbene, politične in ekonomske silnice. Tudi mi imamo še en mejl, še en rok za oddajo, še eno najemnino in tako naprej.
Včasih narobe ti gre in čudno križajo se poti,
ne najdeš tople dlani, pozabljen si.
Prehodiš mnogo puščav, nikjer ne najdeš oaze,
pa vendar veš, da nekje spet ti boš doma.
(Pop Design: Ko si na tleh)
Performativni pristop predstave Na tleh, pa tudi njena tematika in struktura sta zelo blizu njeni predhodnici Pod vodo. Glavna os obeh predstav je niz songov, ki so izvedeni na malih hišnih instrumentih – ukuleli, metalofonu, piščalki – s par osnovnimi akordi, kar poudari nepretencioznost in iskrenost predstave. Dekleva Lapajne in Marinič namreč nista glasbenici, pač pa izhajata iz gledališke improvizacije in fizičnega gledališča. Znotraj prvega je Dekleva Lapajne skozi leta oblikovala omenjeno “osebno, a ne zasebno” umetniško strategijo. Da na kratko orišem ozadje – polje gledališke improvizacije v Evropi dominira tako imenovani severnoameriški slog, ki izhaja iz kolektivne odrske kreacije, a ta večinoma temelji na mimetičnem realizmu, v katerem prizori strukturirajo dogajanje, tega pa poganjajo liki skozi dialoge. Dekleva Lapajne je znotraj Kolektiva Narobov kot opozicijo tej severnoameriški šoli razvila pristop, v katerem kombinira skupinske gibalne slike in osebne monologe, s čimer omogoči srečanje različnih performativnih pristopov, pa tudi možnost izhajanja iz osebnega materiala nastopajočih.
Momenti gledališkoimprovizacijskega pristopa so ravno ti, ki Pod vodo in Na tleh oblikujejo kot gledališki predstavi oziroma “koncertni predstavi”, in ne kot koncerta. Na odru je več gledališke kot glasbene veščine, a se skriva v vrzelih.
Momenti gledališkoimprovizacijskega pristopa so ravno ti, ki Pod vodo in Na tleh oblikujejo kot gledališki predstavi oziroma “koncertni predstavi”, in ne kot koncerta. Na odru je več gledališke kot glasbene veščine, a se skriva v vrzelih. Gledališka improvizacija se denimo vriva v prehode med songi, ko Marinič in Dekleva Lapajne pazljivo premeščata rekvizite, pri čemer s trajanjem in intenziteto držita energijo prejšnjega prizora; s sproščenim početjem pa ravno toliko odpreta dinamiko predstave, da sebi in publiki omogočita premor za miselno in čustveno prebavljanje prejšnje pesmi. Naslednji prepoznavni podpis severnoameriškega improvizacijskega sloga je poslušanje soigralke in publike, ki ga Dekleva Lapajne in Marinič vešče uporabljata za tkanje občutka povezanosti z občinstvom. V Na tleh se stalno in neprisilno dogajajo očesni kontakti med performerkama in članicami ali člani publike, s čimer dobimo občutek medsebojnega razumevanja ter pripadanja začasni skupnosti. Songi so sicer žarišče obeh predstav, a senčila, ki usmerjajo pogled, so gledališka.
Ker je umetniški proces nastanka predstave Na tleh potekal delno ob gostovanjih predstave Pod vodo, sta si predstavi zelo podobni ne le v tematiki, pač pa tudi v tipih prizorov oziroma songov. Alenka Marinič recimo v vsaki predstavi izvede recital, v katerem utelesi turbokapitalistični superego – v Pod vodo kot ukazujoči glas, ki vztraja, da lahko dosežemo karkoli, če si to le dovolj želimo, ter da smo sami krivi za svoj neuspeh; v Na tleh pa nam uprizori cinično Kapitalistično prasico, ki izkorišča nižje sloje, ljudi v tretjem svetu, in uničuje ekosisteme. Kontrapunkt temu sta intimni uspavanki otrokom, s katerima umetnici v vsaki od predstav prikažeta vdor družbenega v naš najbolj zasebni prostor. Razlika med predstavama pa je v njunem značaju. Pod vodo nas je stisnila v majhen Pocket Teater Studio, kjer smo skupaj z Marinič in Deklevo Lapajne odkrivali, kako se družbeni režimi skozi številne plasti, od narodnozavednih, političnih, ekonomskih do prekarnih, vrivajo v naše osebno življenje, partnerske odnose in družino. A sporočilo je bilo še vedno pozitivno, namreč, da smo v tem nekako skupaj. Da smo sicer pod vodo, ampak dokler se lahko smejimo sebi in tako zaplavamo še malo naprej, bo že nekako šlo.
V Na tleh pa smo sami. Umetnici sta izpostavljeni publiki. Nikogar ni, ki bi pomagal. Vsak je sam. Na tleh. V kurcu. V pizdi. V riti. V prvi polovici predstave nas vsak song zabije bolj in bolj v tla – omenjenemu naštevanju prekarniških opravkov sledita uspavanka o globalnem ekonomskem in fizičnem nasilju ter monolog Kapitalistične prasice. Iz teh tal se umetnici dvigneta na način, ki nam je v balkanski regiji nekako v krvi – namreč s prizorom naštevanja kletvic pošljeta vse v kurac in v pizdo materino. ‘Pod vodo’ nas je še reševal humor, ‘na tleh’ pa nam ostane bes, s katerim se lahko zaženemo v akcijo, umetnici pa v naslednji prizor. V tem skačeta in zadihani naštevata, da še vedno vztrajata pri javnem prevozu, recikliranju, triminutnem tuširanju in tako naprej. A ta zagon se pokaže kot zgolj začasen zaviralni moment v neizbežnem padcu proti tlom.
Na tleh je pravzaprav predstava Pod vodo z namerno manj humorja in upanja. Kot šok terapija uporabi bližino in iskrenost, da nam usmeri pogled k tistim vidikom naših življenj, ki jih raje ne bi uzrli in za katere bi se raje pretvarjali, da jih ni.
Dokončno nas zatolče v tla, ko Alenka Marinič leže na odrskih deskah s pogledom v strop brenka na ukulelo in poje: “Če ne vstanem, ne vstanem več, ne bo verjetno tako zelo drugače, samo mene pač ne bo.” V kosti se nam zareže potencirani dokončni obup posameznice in posameznika, da bi na globalno družbo in kapitalizem lahko kakorkoli vplival. K temu ne doprinese le vsebina predstave, pač pa iskren, oseben odnos umetnic, ki govorita v našem imenu; torej v imenu skupnosti, vpete v kapitalizem, skurjenost, razpad ekoloških sistemov in tako naprej. Na tleh je pravzaprav predstava Pod vodo z namerno manj humorja in upanja. Kot šok terapija uporabi bližino in iskrenost, da nam usmeri pogled k tistim vidikom naših življenj, ki jih raje ne bi uzrli in za katere bi se raje pretvarjali, da jih ni. Piko na i dokončni kapitulaciji subjekta nad družbenim redom nariše zadnja slika predstave, v kateri skuša Maja Dekleva Lapajne postaviti stolp iz kart, medtem ko ji Alenka Marinič na hrbet zlaga vedno več predmetov. Kup na hrbtu se počasi viša, medtem ko performerka vztrajno pobira in sestavlja podrte karte v svoj stolpič. Do teme. Do zrušitve kupa.
Ko si na tleh in ko si sam,
nate še misli nekdo, v tvoji se srajci prebudi.
Ko si na tleh in ko si sam,
nekdo s teboj bi bil rad, vrnil ti stari zaklad.
(Pop Design: Ko si na tleh)
Strategija predstave Na tleh nas spomni na dobri stari koncept katarze, torej čustvenega očiščenja. Nastopajoči nam vodita pogled k temačnim plastem trenutnega globalnega in družbenega reda, vidikom, ki se jih zavedamo, a jih potlačimo, da bi lahko vsakodnevno shajali znotraj takšnega sistema. Predstava iz nas izvabi vso to grozo, dokler nas njen konec ne drži za vrat. A za očiščenje je vendarle potreben še nek zasuk, ki ga tokrat prinese bis po aplavzu, ko se Marinič in Dekleva Lapajne preoblečeta v moške cunje, si narišeta možate brke in izvedeta drag lip sync na komad “Ko si na tleh” skupine Pop Design. Zafrkavanje iz patetičnega mačizma kobajagi delavskega razreda pririše tisti potrebni nasmeh na naša lica. Tisti občutek kolektivnosti. Tisto malo potrebno distanco, da se vendarle izvijemo iz primeža obupa in vzamemo Pop Design ne zgolj cinično, ampak tudi zares. Začutimo občutek empatije in prepoznavanja v tem, da sta bili umetnici z nami in – kot gre pesem – spali z našo skupno srajco. Predstava Na tleh demonstrira moč gledališča nagovoriti skupnost, v kateri nastaja, in z iskrenostjo in nepretencioznostjo govoriti v imenu tako nastopajočih kot publike. Iz dvorane tako odidemo z občutkom kolektivne povezanosti in začasne očiščenosti čustvenih bremen. Do naslednjega rukerja.
SAMO OLEAMI
je pisec in ustvarjalec na področju scenskih umetnosti.
Na tleh
Soavtorstvo, izvedba: Maja Dekleva Lapajne, Alenka Marinič
Kostumografija in scenografija: Katarina Zalar
Svetovanje za gib: DISKOlektiv
Svetovanje za glas: Irena Tomažin
Tehnično vodstvo in oblikovanje svetlobe: Špela Škulj
Izvršna produkcija: Urška Jež
Produkcija: Mesto žensk
Koprodukcija: CUK Kino Šiška, DU Narobov
Podpora: Ministrstvo za kulturo, Mestna občina Ljubljana