Kam potujejo dežne kapljice?

Pred poletnim odmorom objavljamo refleksijo Nike Šoštarič, ki spremlja tridelni opus Vite Osojnik; tokratni drugi del, instalacija v sodelovanju s Svetlobno gverilo, nosi naslov Izven osi. Projekt tematizira izkušnjo osebnega in ga po branju piske umešča v odnos do družbenega, pri čemer koreografinji tokrat pomaga medij svetlobe.

Gledališki dogodek Vite Osojnik, ki je potekal zadnje večere v mesecu maju, se je pravzaprav začel že pred samim vstopom v dvorano. Vsak gledalec je ob prejemu karte dobil tudi list, ki ga je pozval, da nanj navede stvari, ki bi se jih rad znebil, te pa bo avtorica uporabila pri ustvarjanju prihajajočega tretjega dela trilogije. Tako se je razmišljanje občinstva aktiviralo. Kdo se bi rad znebil svojih slabih navad? Starih, zaprašenih spominov z grenkim priokusom? Mnoštva pozabljenih predmetov na svojem podstrešju? Ali svojih fobij?

Po tem, ko človek-kaplja pripotuje do tega intimnega prostora in izbere svoj sedež, začne čakati. Morebiti na predstavo, na zgodbo, pričakovano nadaljevanje solo performansa.

Po samopremisleku vsak gledalec v dvorano PTL-ja vstopi posamezno. Kot kaplja, ki najprej sama potuje – ob zvoku dežja – po dolgem črnem hodniku, ki ga krasi svetlobna instalacija, v kateri se luči prižigajo skupaj s premikanjem potujočega interpreta. Na koncu te poti pa ga čaka majhen, nekoliko skrivnosten prostor s stolčki v polkrogu. Po tem, ko človek-kaplja pripotuje do tega intimnega prostora in izbere svoj sedež, začne čakati. Morebiti na predstavo, na zgodbo, pričakovano nadaljevanje solo performansa. V prostoru, ki ga krasi nekaj manjših oblakov pa gledalec med zvoki dežja opazuje, kako druge kapljice potujejo po poti, ki jo je sam že opravil. Zbirajo se v manjši skupini, v nekakšnem oblaku. Vedno več jih je, dokler niso vsa mesta zasedena, in šele takrat lahko vlak, napolnjen s kapljicami dežja, krene svojo pot. Pa vendar tik pred odhodom, vanj vstopi še vlakovodja, ki jih bo popeljala po svoji predstavi ali v zgodbo, ki je na tej točki znana samo njej. Tudi ona se usede med njih, zaradi česar ni več tradicionalne dihotomije igralec-gledalec oziroma sama meja odra v performansu izgine. Človeške kapljice pa se tako trdno primejo svojih sedežev in se poskušajo prepustiti vožnji v drugi del trilogije Vite Osojnik. 

Plesalka, performerka in avtorica predstave v sedečem položaju skorajda pripovedujoče izgovarja krajši skupek besed o življenju, o tem, kar je, kar ni in kar bi mogla biti. »Nisem telo. Nisem um. Nisem nič in nihče … Nisem nikogaršnja žena in navidezna mater …,« je del mantre, ki jo ponavlja in jo sočasno izvaja tudi v znakovnem jeziku. Tako pa svojo zgodbo pripoveduje skozi dva različna medija, ki pa se vselej dopolnjujeta skozi prepletanje mimike in sporočila, ki ga Vita Osojnik prenaša na gledalsko skupino. Vendar pa navzoči kaj kmalu ugotovijo, da je njena zgodba vselej ciklična. Zadnja poved vodi ponovno na prvo, že povedano. Podobno kot kapljice vode, ki usahnejo z zemeljskega površja in se zbirajo v oblaku ter se nato ponovno spustijo na tla. Konec je venomer nov začetek. Življenje poteka naprej. Linernost postane izbrisana iz obličja zemlje. Tudi ko bodo ti gledalci zapustili svoje sedeže in se vrnili domov, jih bodo napolnili drugi in tako naprej. Morebiti bi lahko rekli temu začarani krog, čeprav mu bolj pristoji pridevnik življenjski. 

Po nekaj ponovitvah izgovorjene besede pusti odmevati v mislih gledalca. In takrat za svoje primarno sredstvo pripovedovanja izbere fizis. Izbira fizičnega medija ne deluje zgolj kot komunikacijsko sredstvo za gluhe oz. naglušne osebe, vendar performerka z njim želi sporočilnost svoje predstave prenesti na drugo raven, izven polja »običajnega«. Kakor se tudi glasi naslov gledališkega dogodka: Izven osi. Izven ravni realnosti, ki nas obdaja na vsakem koraku. Kajti kot predpogoj za spremembo našega delovanja mora prvotna sprememba delovati na področju mišljenja, kar pa takšna oblika jezika tudi omogoča. Pogled od drugod, čeprav vselej iz sebe. Morebiti je avtorica ciljala tudi na prazen prostor, ki ga zapolni interpretacija vsakega gledalca. In tako znakovni jezik ne ostane več omejen zgolj na premike rok, ampak se razširi skozi njeno celotno telo tako, da besede in znaki postanejo osnovni elementi plesne koreografije, ki jo začne razvijati v intimnem oblačku. Nato stopi še korak dlje, in sicer ples prenese med gledalce. Svobodno se giba med njimi, se jih previdno in minimalistično dotika, kot da spaja vse prisotne še bolj kot sama družbena konvencija gledališke predstave. Z njo pa sobo napolnjujeta raznolika svetlobna osvetljava na vseh predelih sten in glasba, ki z modrim tonom ustvarja nekoliko resnobno in hladno atmosfero. Hkrati pa gledalec v novem kontekstu oziroma vzdušju gledališke dvorane lahko prevzame nekoliko drugačno vlogo interpreta, saj ni osvetljena le performerka, kot je to v večini gledaliških oziroma plesnih predstav. Tokrat svetloba zajame tudi njega in ravno zato je tudi on ena izmed dežnih kapelj, ki se prebija skozi svoje potovanje. To jo prav tako pripelje do postaje norega plesa, skozi katerega lahko izlije vso svojo dušo, skupaj z nekaterimi plesnimi referencami sodobne pop kulture (kot je na primer Beyoncejin plesni gib iz videospota Single ladies). Pa vendar ne izpade klišejsko, morebiti zgolj kot zavedanje, da vsi posamezniki potujemo po istem svetu, tako kot kaplje, ki padajo na isto zemljo, čeprav na drugih mestih.

Osvetljeni deli na steni, ki ju lučki povzročata, sta lahko razumljeni tudi kot omejenost našega pogleda in doživljanja. Svetlobno popotovanje po prostoru poteka počasi in nikoli ni mogoče zajeti vsega.

Performerka po (iz)plesu za trenutek zapusti naš skupen oblaček in tako preide na drugi del performansa z nekoliko mirnejšo dinamiko. Vrne se namreč z belim ovratnikom, ki ga imajo ponavadi psi proti srbečici, vendar ne moremo zanemariti dejstva, da izgleda kot senčnik za svetila. Ta namreč ovira njeno gibanje, prav tako pa tudi omejuje njen pogled. Vendar Osojnik še zmeraj vztraja pri premikanju skozi prostor. Potuje dalje, ne glede na ovire po poti. Vztraja v iskanju meje svoje svobode. Ko pa se njeno potovanje začasno ustavi pri eni izmed sten odra, iz svojega žepa potegne dve prenosni svetilki, katera snopa usmerja po vsem razpoložljivem prostoru. Snopa, ki v tem primeru prevzameta status subjekta, plešeta in se premikata po stenah, stropu in med ljudmi. Prevzameta vlogo plesalke in pripovedovalke. Osvetljeni deli na steni, ki ju lučki povzročata, sta lahko razumljeni tudi kot omejenost našega pogleda in doživljanja. Svetlobno popotovanje po prostoru poteka počasi in nikoli ni mogoče zajeti vsega. Kar pa je tudi značilno za vse te človeške kaplje, ki v tistem trenutku skupaj spremljajo dogajanje v oblaku. Vselej vidiš le to, kar gledaš. In gledalci gledajo pripoved o življenju. O ljudeh, ki so vsak trenutek vpeti vanj. O prepletanju, ki se mu ni mogoče izogniti. O svobodi, s katero se človek na koncu koncev poskuša izpeti lastnemu življenju. Se mar spomnite, kolikokrat ste izrekli ugotovite: »Kako majhen je ta svet.« Kako smo v bistvu vsi potniki na istem vlaku, ki potuje zgolj v eno smer, na vlaku, katerega tirnice so krožno povezane in nima vmesnih izstopnih postaj. Morda res izstop iz vlaka ni mogoč, menjava sedeža ali vagona pa je omogočena prav vsaki osebi z voljo.

Vita Osojnik se je v prvem delu svoje trilogije Vse, kar se je že zgodilo ukvarjala s sistemi prilagajanja, gibanju v določenih strukturah in vzorcih, ki pletejo posameznikovo življenjsko izkušnjo. Vendar pa je v drugem delu svojih solov naredila velik korak naprej. Sicer obe predstavi povezuje ideja, da je venomer premikanje tisto, ki omogoča bivanje, oziroma da gibanje vselej ostaja metoda za spoznavanje sveta, četudi je ta plod sistemov (kot je bilo videno v prvi predstavi) ali zgolj neskončno vračanje enakega. Avtorica se je torej v dveh svetovih, ki sta si po strukturi raznolika, ukvarjala z idejo premikanja meja ter iskanja svobode. Prikazovala je prebijanje izven svojih življenjskih navad, vzorcev, v katere smo vpleteni. Zato še zmeraj obstaja aktualno vprašanje svobode. Smo mar v celoti določeni, zaradi sveta, v katerem živimo? Ali je pobeg sploh mogoč? Morda pa je življenjski proces venomer enak, razlika pa zgolj obstaja zaradi točke refleksije. Morda pa je življenje, predstavljeno v prvem delu trilogije, enako temu, ki ga je avtorica obravnavala v drugem delu, vendar se je zgolj odločila, da nanj ne bo gledala kot ultimativno oviro, temveč zgolj podlago, na kateri deluje. Zato, kot že omenjeno, pravi: »Nisem nič. Nisem nihče,« in tako ne dopušča, da jo zaznamuje neka točno določena oznaka. Poskuša delovati izven osi, izven tega, kar mora biti in kar ni. Hkrati pa je nadgradila tudi dramaturški potek, ki je gledalca vodil po njenem ustvarjanju. Avtoričino popotovanje je tako dobilo novo kapljo k jasnosti, ki jo želi izraziti v svoji trilogiji. Ob vsem tem pa je občinstvo implicitno nagovorila še za prihajajoči tretji del, ki se bo v PTL-ju odvil jeseni, do takrat pa bodo dežne kapljice prepotovale svojo pot še velikokrat, vendar zmeraj znova drugače, z novim pomenom in novo življenjsko izkušnjo.

Nika Šoštarič
je študentka filozofije in slovenistike na FF UL. Ukvarja se z gledališčem, pisanjem gledaliških kritik in zlaganjem besed nasploh. 

---

Izven osi
Koncept in gib: Vita Osojnik
Zvok, AV: Matevž Kolenc
Svetlobne instalacije: Tilen Sepič, Mitja Cerkvenik, Študenti & Študentke Fakultete za arhitekturo in Fakultete za elektrotehniko (Ul); pod mentorstvom: Tomaž Novljan, Matej Kobav
Oblikovanje luči in tehnične rešitve: Janko Oven
Kostumografija: Tina Pavlin
Pomoč pri gibu: Roman Demir
Izdelava oblakov: Kaja Janjić, Peter Kotnik, Paulina Rogač, Andrej Štular, Urška Vohar, Aljaž Zaletel, pod mentorstvom: Tilen Sepič
Kreativni producent: Katja Somrak
Produkcija: Plesni Teater Ljubljana
Koprodukcija: Festival Svetlobna gverila, Forum Ljubljana

Opombe bralcev (0)