Kaj je temna snov, ki nas vleče vase in žene v gibanje?

Miša Gams si je ogledala plesno predstavo Prostor z razgledom Vite Osojnik. V svojem zapisu ugotavlja, da predstava s svojo odprto hermenevtično strukturo simbolov deluje kot uganka, ki si jo gledalec interpretira v skladu s svojim znanjem in intuicijo. Sama tako v njej prepoznava kontraste med temnim in belim, predvsem pa štiri elemente narave (ogenj, voda, zemlja, zrak), ki si jih razlaga kot uvid v spoznanje o fluidnosti in spremenljivosti vsega živega.

Vita Osojnik je plesalka, koreografinja, plesna pedagoginja in ulična umetnica, ki v svoje plesne performanse spretno vgrajuje družbeno kritiko, filozofijo in antropologijo vsakdanjega življenja. Je avtorica plesnih predstav Nosila sem tuje otroke, Zlahka nosim svojo lastno težo, Del mene je narejen iz stekla, Cinični morilci lastne matere, Prodiranje vanjo je zanj, Random acts of kindness, Hombre masa, Horda, Začasno zadržana telesa in soustvarjalka predstav Sen plesne noči, Manada, Danes zadnjikrat, Začasno poravnana telesa itd. Projektov se loteva interdisciplinarno, večplastno, sugestivno in lucidno, pri tem pa daje skrben poudarek tako na koreografijo, scenografijo, zvok in osvetljavo kot tudi na premišljeno dramaturgijo, kar se je izkazalo tudi v plesni predstavi z naslovom Prostor z razgledom, ki je tretji del solistične – lahko bi rekli kar solipsistične – trilogije, ki temelji na treh filozofskih spoznanjih oz. vodilih. Medtem ko je prvi solo z naslovom Vse, kar se je že zgodilo nastal pod vodilom Nisem telo, nisem niti um, je drugi solo z naslovom Izven osi vzel za izhodišče misel Jaz sem nič in nihče, tretji solo pa izhaja iz spoznanja Sem v stanju, v posebnih okoliščinah, v katerih je nekdo ali nekaj v specifičnem trenutku. Sem oblika. Sem situacija. Samo sedim poleg in pustim, da čas leti.

Posameznik se šele skozi počasno premikanje po prostoru zave svojih omejitev, kot tudi svojih zmožnosti, tako svoje izvotljene ničnosti kot tudi specifične in nenehno spreminjajoče se oblike. Prav skozi stik z rekviziti v prostoru vzpostavlja samorefleksijo, (samo)zavest in vprašanja o prvobitnih načelih bivanja.

Osojnik je že v prvih dveh predstavah načela idejo cikličnosti in večnega ponavljanja oz. vračanja enakega – medtem ko v prvem delu kot Sizif nenehno prelaga opeke ter pri tem skozi katarzo čustev nemoči in jeze doživi uvid, da je katarza možna le izven ustaljenih poti in vzorcev, ki nam jih narekuje družba, se v drugem delu zave, da individuum obstaja le v odnosu do kolektiva, kot npr. dežna kaplja, ki je del nenehnega kroženja vode v naravi. Tudi v uvodu tretjega dela izhaja iz heterogene gmote, iz katere se v nekem trenutku izlušči posameznik kot nekakšen odpadnik veččlenega organizma, ki se šele skozi počasno premikanje po prostoru zave svojih omejitev, kot tudi svojih zmožnosti, tako svoje izvotljene ničnosti kot tudi specifične in nenehno spreminjajoče se oblike. Prav skozi stik z rekviziti v prostoru vzpostavlja samorefleksijo, (samo)zavest in vprašanja o prvobitnih načelih bivanja. Predstava Prostor z razgledom se namreč začne, ko se ob zvokih vetrnih piščali in subtilne instrumentalne glasbe iz gore naloženih belih vreč nenadoma začne dvigovati ena sama vreča. Gledalec je – milo rečeno – šokiran, saj zaradi vrhunsko izdelane scenografije ne sluti, da bi se med vrečami (zemlje, peska ali neznanih odpadkov) lahko znašel kakršen koli del, ki bi lahko bil del žive, gibljive narave. Bela vreča tako v nekem spontanem trenutku vznikne iz nežive narave in se s počasnim gibanjem, ki spominja na butoh ples, odpravi v svet – bolje rečeno – v širno vesolje. Nad njo namreč zasveti svetleč obroč, ki spominja na sončevo korono, in zaradi temnega telesa, ki ga skoraj v celoti prepreda, daje slutiti, da gre bodisi za sončni mrk bodisi za temno stran lune. Ohlapna bela vreča tako čedalje bolj spominja na astronavta, ki se počasi premika po lunini površini ali pa je na poti odkrivanja črne luknje lastnega (telesnega) spomina. Ob uzrtju (sončeve) korone se v nezavednem gledalca sproži tudi spomin na epidemijo covida-19, v času katere je trilogija nastala in ki je ustvarjalko prisilila k temu, da je pogledala v eksistencialno brezno lastne tu-biti.

Avtorica pokaže željo po izstopu iz zaprtega kroga kavzalne logike in dogmatične znanosti v odprto hermenevtično strukturo simbolov, ki si jih lahko gledalec interpretira v skladu z znanjem in intuicijo, ki ju premore v danem trenutku.

Klavirskim zvokom se pridruži zvok tolkala, ki oponaša čedalje hitrejše bitje srca in “astronavt” počasi dobiva štiri okončine, s katerimi postopoma osvaja prostor, po katerem se premika v smeri urinega kazalca. Ko prispe do stola, nanj suvereno sede, pri čemer razkrije svoje prste, ki jih uperi proti podolgovatim svetilkam, ki spominjajo na nametana drva, tako da dobimo vtis, kot da se greje. Pri tem razgrne belo pokrivalo, da kot nekakšen oklep pade na tla ter razkrije črna oblačila, ki so pod njim. V takšnem položaju še najbolj spominja na čarovnika, ki s subtilnimi gibi prstov iz zraka okrog sebe vleče snovi, ki jih potrebuje za svoj alkimistični eksperiment. Delikatni premiki prstov na rokah se postopoma razširjajo po celem telesu, dokler telesa v celoti ne prežamejo gibi, ki pa še najbolj spominjajo na japonske borilne veščine. Strogo premišljene, “racionalne” kretnje rok delujejo v smislu ustvarjanja varnega prostora, skozi katerega se plesalka pomika ter vanj vnaša nelinearno zgodbo. Plesalka niti z enim samim izrazom na obrazu niti z gibi ne razkrije svojih čustev – kot bi želela sporočiti, da nas čustva lahko premamijo stran od bistva. Nogi sta nenehno v ravnotežju, z njima tu in tam zamahne v zrak, ne da bi v tem dejanju začutili nemoč ali jezo. Vmes si vzame pavzo, popije kozarec vode in sede za temno mizo, na kateri je razlita bela barva, ki jo s prsti potiska naprej, dokler se ne prelije na tla. Nato pristopi k prozornemu stolu, ob katerem se nahaja prozoren bazenček z vodo in vanj postavi prozorno posodo, ki jo je delno napolnila z vodo. V tem trenutku dobi gledalec vtis, kot da ga avtorica s sublimnimi sporočili poziva k razreševanju nekakšnega rebusa, sestavljenega iz gnostičnih simbolov in koreografskih sugestij. Rebus cilja na kolektivno nezavedno gledalca, saj avtorica premišljeno postavi določene predmete na točno določeno mesto v prostoru, ti pa delujejo v nezavednem gledalca kot mitološki arhetipi oz. kot zaporedni nizi asociacij, ki delujejo kot sprožilci čustev, fantazem in refleksij, ki jih moramo šele umestiti v določen diskurz, da ozavestimo njihovo medsebojno povezavo. Avtorica tako pokaže željo po izstopu iz zaprtega kroga kavzalne logike in dogmatične znanosti v odprto hermenevtično strukturo simbolov, ki si jih lahko gledalec interpretira v skladu z znanjem in intuicijo, ki ju premore v danem trenutku.

Zakoličenje štirih elementov narave (zrak, ogenj, voda in zemlja) poda uvid v spoznanje o fluidnosti vsega živega in zapoprijemanju specifičnih oblik v različnih trenutkih obstoja. Tako se Osojnik sooča s Heraklitovo ugotovitvijo, da ne moreš niti dvakrat stopiti v isto reko, saj sta tako subjekt kot objekt nerazdružljiv preplet celote, ki se nenehno spreminja.

Najprej pride do izraza element zraka (občasen zvok piščali, ki visijo nad gledalci in v katere je usmerjen ventilator), nato element ognja, ki pod astronavtom razkrije alkimista, nato pride v ospredje voda in na koncu zemlja – plesalka hiti do klopi, na katerih se nahaja občinstvo, in nekaj intenzivno išče, zato se gledalci sami začnejo sklanjati in vleči izpod klopi opeke, ki ji jih podajajo. Štiri opeke nato položi v enakem razmaku pod sončevo korono in s tem dokonča svoje kroženje po prostoru, ki skupaj s koreografskimi vložki tvori obliko spirale. Zakoličenje štirih elementov narave, ki so jih starogrški filozofi poimenovali štiri prapočela življenja, hebrejska kabala pa v njihovem sosledju (zrak – ogenj – voda – zemlja) vidi materializacijo poljubne ideje in stvarjenje posameznih oblik v vesolju, tako poda uvid v spoznanje o fluidnosti vsega živega in zapoprijemanju specifičnih oblik v različnih trenutkih obstoja. Če se je Osojnik v prvih dveh delih trilogije spraševala, kdo in kaj je, kaj vse jo v prostoru omejuje, določa in presega, se zdaj pomirjeno sooča s samo naravo stvarstva – s Heraklitovo ugotovitvijo, da ne moreš niti dvakrat stopiti v isto reko, saj sta tako subjekt kot objekt nerazdružljiv preplet celote, ki se nenehno spreminja.

Predstava se zaključi tako, da se plesalka postavi na dve prozorni opeki, ki se nahajata v centru prostora, vendar sta – za razliko od štirih navpičnih opek, ki se nahajajo pod “korono” – postavljeni diametralno nasprotno (ena navpično, druga vodoravno). Na njima plesalka vzdržuje stabilno držo, kljub temu da gre za nesimetrično postavitev v prostoru. Je to znak, da mora v vesolju in v življenju vseh nas obstajati neka deformacija, nek destabilizator, nek manko, ki nas spodnaša v tolikšni meri, da nam – kako paradoksalno – pravzaprav nudi ravnovesje? V koreografskem smislu bi solo Prostor z razgledom lahko ponudil nekoliko več. Glede na to, da plesalka kroži po prostoru in pri tem enega za drugim odmetava obleke in stereotipe ter se plazi okrog “temnega brezna” kot mačka okrog vrele kaše, bi pričakovali, da na neki točki prepusti nekontroliranim kretnjam in impulzivnim gibom, da prevzamejo kontrolo nad samim telesom plesalke. Da postane demon, ki ga tu in tam zaslutimo skozi strogo premišljene in sofisticirane koreografske linije, bolj otipljiv, mesen in viden. Zanimivo bi bilo videti ves spekter gibanja med počasnim (butoh) premikanjem in neukročenimi gibi, o katerih v predstavi ni ne duha ne sluha, saj se zdi, da je vsak gib v prostoru premišljen z matematično natančnostjo. Gledalca pa nedvomno najbolj zanima, do kam lahko gre telo, ki prepusti vajeti iracionalnim gonom, da ga ženejo onstran zavestnega in racionalnega ustroja sveta v brezno, za katero filozof Nietzsche pravi, da lahko ob temeljitem zrenju vanj pogleda nazaj v gledalca. Osojnik nam vzbudi domišljijo, prebudi spečega duha, a ne poteši naše radovednosti in želje po “še” – po še bolj ekstremnih premikih mej našega telesa in uma.

Solo je zastavljen kot uganka, ki razkriva vizualne in zvočne simbole. Poleg simbolike štirih elementov najdemo v predstavi na vsakem koraku kontrast med temnim in belim (oz. svetlim).

Po drugi strani je solo zastavljen kot uganka, ki razkriva vizualne in zvočne simbole. Poleg simbolike štirih elementov najdemo v predstavi na vsakem koraku kontrast med temnim in belim (oz. svetlim) – belo pregrinjalo in temno oblačilo, ki je pod njim, črna miza in bela barva, ki kaplja z nje, svetla sončeva korona in temna notranjost oz. objekt, ki zakriva sonce. Poleg gnostičnih interpretacij boja med dobrim in zlim je tu temeljno eksistencialno vprašanje – kaj je temna snov, ki predstavlja centralni del našega bitja, pa tudi vesolja? Iz kakšne snovi smo narejeni, če tako močno v sebi zaznavamo manko, ki nas žene h gibanju? Kaj je ta črna luknja, ki nas ves čas golta, skupaj z našimi fantazmami in travmami obenem? Kako živeti naprej ob spoznanju, da smo nič in da se v nič vedno znova vračamo? Ali ni ciklično vračanje enakega že sam po sebi proces, ki a priori vnaša smisel v prostor z razgledom?

Miša Gams
je mag. antropologije vsakdanjega življenja, ki se zadnjih 20 let ukvarja s pisanjem knjižnih recenzij. V zadnjem času se preizkuša tudi v pisanju gledaliških recenzij. Izdala je štiri pesniške zbirke in eno pravljico za otroke.

---

Prostor z razgledom
Koreografija: Vita Osojnik
Avtorska glasba: Matevž Kolenc
Oblikovanje svetlobe: Andrej Hajdinjak
Kostumografija: Tina Pavlin
Scenografija: Vita Osojnik
Uporabljeni objekti: Tilen Sepič
Nastopa: Vita Osojnik
Asistenca oblikovanja luči in tehnične rešitve: Janko Oven
Kreativna producentka: Katja Somrak
Produkcija: Plesni Teater Ljubljana 2023
Zahvala: Miha Zupan, Iztok Novak
Program Plesnega Teatra Ljubljana sofinancirata Ministrstvo za kulturo RS in Mestna občina Ljubljana, Oddelek za kulturo.

Opombe bralcev (0)