Gnezdo brez ptičkov

Radharani Pernarčič si je ogledala instalacijo Gnezdo Barbare Kapelj, skupaj z njo pa premišljuje o človekovi razpetosti med živali in stroje ter še bolj o vprašanju, kako se definira človek v razliki do človeka. Instalacija je tako avtorici navdih za kritičen, slikovit in asociacij poln premislek o dobesednih in metaforičnih gnezdih.

Ena od značilnosti gnezd je, da hočejo pozornost kot atakiranje zadrževati zunaj, v svoji notranjosti pa gojiti pozornost kot mar.

Ena izmed značilnosti gnezd je, da hočejo ostati skrita. Čim manj vpadljiva. Takšna, da se pozornost ne bi vrtela okoli njih, ampak v njihovih zavetjih. Se pravi, da bi pozornost kot atakiranje zadrževala zunaj, v svoji notranjosti pa gojila pozornost kot mar. Le tako so sploh lahko funkcionalna in služijo svojemu namenu. Da Barbara Kapelj to določujočo lastnost gnezda ujame v svoji istoimenski instalaciji vsaj tako dobro kot njegovo značilno konstitucijo in formo (podobo), lahko po desetih minutah neuspešnega brskanja, »kje zdaj to je«, trdim s precejšnjo gotovostjo. In čeprav takšne misli najverjetneje ne blodijo po glavah varnostnikov, bi mi tokrat verjetno prikimal vsaj ta, ki s kar nekaj prizadevnosti zame slednjič le izvoha lokacijo instalacije, pritajene v kotu ne pretirano prostornega hodnika Mestne hiše. Še bolj zanimivo pa je, da jo sama zares najdem šele, ko jo tudi zavoham. Eno je namreč, da pač razumem varnostnikovo gesto, ki kaže v smer, drugo pa, ko se instalacija tudi čutno zaznavno oprisoti v moji zavesti. In tista drobna sekunda zamika je ravno dovolj, da se med tem dvojim pokaže tudi ključna razlika v spoznavni polnosti …

Ne le, da Barbara Kapelj odlično splete konkretno gnezdo, ampak enako odlično splete tudi paradoksno vprašanje umetne konstrukcije naravnosti: naravnosti izpod človeške roke.

Iz kota torej diši. Neizmerno diši. Po listju. In senu. Morda nekoliko tudi po nečem iz sna. Nečem pozabljenem. Ali spregledanem. Iz pradavne, nedavne in šele postajajoče zgodovine. Praks in reči. V notranjosti instalacije, v katero me potegne, še preden si jo sploh ogledam od zunaj, se zazrem v štreno. Obdaja me kot kokon zasilnih sten: grobega in neurejenega prepleta vejevja ter vanj zataknjenih zaplat strganih plastičnih vrečk, raznovrstne embalaže in vsega, kar se tako rado ujame v naravne pasti – ta značilni nasmeteni prizor z bregov rek ali črnih odlagališč po kotanjah v gozdovih. Kot bi nekdo teden dni po poplavah z bagrsko roko zagrabil poljubno gmoto, ki je za rjovečo reko ostala na polju (daleč od siceršnje struge), in jo preprosto odložil v Mestni hiši. In vendar ta navidezna neobdelanost ne pomeni tudi umetniške nepremišljenosti ali jebivetrske linije najmanjšega odpora. Prav nasprotno. Še toliko bolj postavi v zavest, da gradnja gnezda terja znanje in spretnost. Če imaš namreč vsaj nekaj izkušenj z umetniškim ustvarjanjem, veš, da je pravzaprav veliko težje (po)ustvariti »neurejene« strukture in forme – take in tako, kot jih sicer s sebi lastno dovršenostjo ustvarjajo naravni procesi – kot pa nadzorovano simetrične in poštirkane kompozicije. In če si vsaj malo priseben, dalje veš tudi, da živalim ni pravzaprav nič kaj bistveno lažje ustvariti gnezda – ker gnezdo ni le objekt, ampak evolucijski fenomen, ki terja spretnosti, tehnološko znanje in posvečenost tudi od drugih bitij. Skratka ne le, da Barbara odlično splete konkretno gnezdo, ampak enako odlično splete tudi paradoksno vprašanje umetne konstrukcije naravnosti: naravnosti izpod človeške roke. S čimer pa se sploh šele dalje lahko vprašamo, zakaj pa se nam zdi naravnost izpod ptičjega kljuna kaj manj paradoksalna kot v človeškem primeru. Ko med drugim opazujem tudi, kako je neubogljiva štrlečnost teh, le na videz navrženih vej ukročena ravno toliko, da se pri vrhu rahlo sločijo in se tako gnezdo povsem zlije z zidanimi oboki hodnika – in kako prav ta zlitost z okoljem daje občutek varne zaščite –, ne morem, da se ne bi spomnila vseh tistih fascinantnih primerov živalske arhitekture, ki jih npr. obravnava Juhani Pallasmaa v svoji knjigi Animal architecture1 L’architettura degli animali: Animal architecture. Firenze: Firenze University press, 2021. …, pa tudi, da se nam take zmožnosti živali v resnici zdijo fascinantne predvsem zato, ker temeljijo na (niti ne tako univerzalno človeški, temveč predvsem zahodnjaški in z zahodno znanostjo promovirani) predpostavki, da inteligentnost pripada zgolj človeku – da je tehnološko2 Narobe bi bilo misliti, da o tehnološkem znanju živali govorimo v prenesenem pomenu, saj živali npr. pri gradnji bivališč (arhitekture) izvajajo razne kemične postopke predelave ene snovi v drugo in izumljajo rešitve, kot so vrata, prezračevalni sistemi itd. – po katerih se, bobu bob, človek že od nekdaj zgleduje.  znanje menda izključno človeška lastnost, pa še to najraje samo zahodnega človeka. Čeprav se torej celoten okvir projekta Žival-človek-stroj res osredotoča bolj na to, kako se človek več ne definira toliko v razliki do živali, ampak vse močneje v razliki do strojev (ter se pri tem tipično opira le na zahodne filozofe), umetnica (morda nehote) naredi ključen naslon nazaj, k nekemu bolj osnovnemu vprašanju: kako se definira človek v razliki do človeka. Vprašanju, iz katerega vsa ostala primarno izhajajo.

Z instalacijo se tako spontano sopostavi paleta človeških kultur, praks in produktov simbolnega mišljenja. Po eni strani se oprisoti človek, ki senzibilno išče stik z naravnim okoljem in spoštovanje do njega – bodisi kak osamljen posameznik, morda umetnik, bodisi pripadnik kake druge kulture, ki je že od nekdaj razumel, da je sam le majhen drobec v vesolju ter svoje domnevne nadvlade ne udejanja/racionalizira s tehnologijo in nepovratnimi eksperimenti; ali pa tudi kak antični filozof, ki ga še ni pohabilo kartezijanstvo in je svojo vrsto razumel kot le posebno vrsto živali (zoon). In v razliki do tega se oprisoti tudi človek, ki nenehno hlepi po tem, da bi zavladal vsemu, si prilastil in preglasil vse in verjel v svojo superiornost – kot npr. kak »Suckerberg« silikon-lord, »digiTa(l)natos« izumitelj, »atomic-harm-onic« znanstvenik ali »(S)hitler« politik, pa vse do »giga-gaga« nepremičninskih investitorjev, ki izganjajo prebivalce iz njihovih gnezd in diktirajo bahavo, v okolju »hrupno« pozidavo s šablonskimi betonskimi kvadri, polnimi klim in brezstičnosti, kakor jih pač homogeno naštepajo v prostorsko nedihajoč, zazidan, neprehoden in brezizhoden das Unheimliche imperij. … Iz varnega zavetja, ki mi s svojim skromnim udobjem omogoča prijetno motrenje v opazovanju, kukam ven na hodnik, na katerem se bohotijo makete das Unheimliche projektov: Emonika, prenova ljubljanske tržnice, Center Rog – Palais Schellenburg v imitaciji tiramisu pudinga in Parmove luksuzijade, ki bo okupirala (socialno zadušila) okoliš, v katerem so si z leti svoje gnezdaste kotičke udomačili raznoliki sloji prebivalstva, začuda (še) ni …, le korak naprej pa zraven še tabla z napisom »Kdo se boji zajčka?«

Kakšna fenomenalna umestitev instalacije! Gnezdo, v dobesednem pomenu, ki se znajde natančno sredi gnezda v prenesenem (tudi nasprotnem) pomenu.

Kakšna fenomenalna umestitev instalacije! Gnezdo, v dobesednem pomenu, ki se znajde natančno sredi gnezda v prenesenem (tudi nasprotnem) pomenu – tj. nečesa, kar v svoji srži in za zaprtimi elitnimi vrati goji pozornost kot atakiranje in agendo, pozornost kot mar in stik z resničnostjo pa neobčutljivo in z vsemi vzvodi in sredstvi zadržuje zunaj sebe. Hm, umetnost spletanja in prepletanja torej. Pomenskih in metaforičnih ravni. Večplastnih dimenzij, ki druga drugi od znotraj objemajo zunanjost in obenem od zunaj napolnjujejo notranjost. … Ravno ko zalotim svojo roko, kako se samodejno iztegne, da bi zatipala dišeče seno na tleh, se med enim in drugim komadom na ulici hrumečega koncerta naredi kratka pavza in zaslišim: »[…] neprestano tolče v smislu, da mora zrušit gotovost čutnih zaznav […]«.3 Med instalacijo se predvaja avdio-video posnetek uprizoritve študentov 1. letnika AGRFT in znanstvenega pogovora v okviru projekta Žival-človek-stroj – vprašanje prihodnosti šole (z 21. aprila 2023), na katerem govorci podajo kratke misli na temo posthumanizma in transhumanizma. Navedba je iz dela, v katerem Primož Turk predstavi prelom med Aristotelovo filozofsko mislijo in moderno, kartezijansko filozofijo (kot utemeljitve judovsko-krščanske tradicije). Celoten posnetek sem zaradi sočasnega koncerta lahko preposlušala šele naknadno – kar pravzaprav kliče po ločeni recenziji odnosa do instalacije, saj drugi obiskovalci nimajo možnosti, da jim avtor pošlje instalacijo »po kosih« posebej na dom.  No ja, očitno napadi na gotovost v zaznavo niso uspešni pri vseh – in vendar, niti moja spoznavajoča roka ne more zanikati, da so to tudi edine besede posnetka, ki se med mojim več kot polurnim sedenjem na kamniti stopnički pod hrupom uspešno izgublja v nezaznavnost. Zaenkrat se še ne pustim motiti. Privzdignem nekaj sena, ker me pravzaprav začne zanimati, ali je pod/med njim dejansko tudi kaj gnoja: tega značilnega elementa takšnih in drugačnih štal. Ali pa … uh, jaslic! Ob tej misli me zmrazi. Kot bi me izstrelil, se dvignem in prvič sploh zares obrnem. Misel na institucijo, ki svojo opevano vrednoto družine že stoletja, na vseh kontinentih, v imenu boga udejanja tako, da je na tisoče materam iztrgala (ugrabila) iz rok njihove otroke in jih poklonila/prodala ideološko »pravilnejšim« ljudem ali pa jih strpala v internate, zatrla njihov jezik, jih osamila, spolno zlorablja(la), mnoge tudi pobila, da bi izbrisala njihove korenine z ideološkim aktom izgnezdenja!!!4 To kill an Indian in a child ni zgolj stvar uradne ideologije (v preteklosti in s tem namenom ustvarjenih internatnih šol), s katero je ta institucija uničila staroselska ljudstva Amerike, ampak je premišljena, temeljna metoda odtujevanja od korenin in identitete, s katero so npr. tudi v frankovski Španiji na tisoče mater nalagali, da so rodile mrtvega otroka, v resnici pa jih dali v posvojitev, pri čemer še danes niti najvišja sodišča ne morejo prebiti v molk zavite trdnjave, da bi prišli do dokumentov in bi se starši in otroci lahko našli. Ta, v absolutno imuniteto zapečateni, še veliko večji in starejši sarkofag od tistega, v katerega so znanstveniki poskrili svoje nenadzorljive jedrske poskuse.5 Igor Bijuklič v pogovoru obravnava sodobni čas kot dobo razcepa človeških kapacitet. Kot primer omeni »največji sarkofag na planetu«, v katerem je pokopana jedrska elektrarna, kjer se je fizijski proces izognil človeški kontroli in namesto da bi se ustavil, deluje še naprej. Kot določujočo lastnost sodobnega časa torej poudari človeško sposobnost spočenjati procese, ki so po učinkih tako predimenzionirani in nepredstavljivi, da se vpričo njih človek z ostalimi svojimi kapacitetami znajde kot pritlikavec, oziroma razcep, s katerim smo se s tehnološkimi inovacijami pognali naprej, z drugimi kapacitetami (čutenjem, jezikom itd.) pa s težavo sledimo.  Kaj ne gre tu v temelju za isto? V imenu »višje entitete ali cilja« (boga, vednosti ali razvoja) upravičevati izvajanje (fizikalnih ali pa genocidnih) eksperimentov, katerih destruktivni učinki, izmikajoči se nadzoru in skriti pred očmi, potekajo dalje v neprekinjeni (fizikalni ali pa travmatski/epigenetski) kontinuiteti? Ali ni tudi izkušanje zverinskih grozot takšno, da enako (ali še bolj) presega človeške kapacitete čutenja, predstavnosti, jezika? Je točka nepredstavljivosti res sodoben pojav, ali res vznika šele s sodobno tehnologijo in znanostjo? Tudi če ne gre za povsem iste zadeve, kaj ni teh točk in stanj, ki presegajo človeško oživčenost, nevronsko zmožnost doumevanja, človek za človeka že davno ustvaril tudi po drugih poteh? In ali ni človek za človeka prav zato že davno ustvaril tudi/ravno umetnosti – tistega edinega, s čimer lahko vsaj na nek način zaobjame, presnovi in morda transformira tako katatoničnost od zla kot osuplo očaranost nad veličastno lepoto – se torej spopada z vsem, kar ga presega? Smo res že povsem pozabili, da umetnost vendarle ni zgolj »estetiziran podaljšek družbenih ali tehno-naravoslovnih ved«, ampak ima povsem svojstveno, avtonomno vzniklo in za človeka pomenljivo (celo preživetveno) funkcijo? Ne nazadnje pa tudi, da je človek enako samo snov in je zato tudi čutenje/čustvovanje enako skupek fizikalno-kemijskih procesov? … »Pojavnost je le trik, da se ne bi / naveličali pogleda v logiko zasnove.«6 Pernarčič, R. Skalpel za sanjsko membrano. Ljubljana: samozaložba, 2022, str. 68. … Določujoča lastnost sodobnega časa torej ni ne sama tehnologija ne njena hiperzmogljivost, ampak to, kdo danes praktično edini stoji za sodobno tehnologijo. Kakšen človek (v razliki do človeka) jo snuje, je vtkan vanjo in skoznjo s sabo osemenjuje vse po spisku – predvsem pa, česa tak človek ni zmožen?

Če strojev ne moremo več nadzorovati in imamo občutek, da oni upravljajo nas, je to zato, ker dandanes za njimi stoji pretežno le še človek-Narcis in značilnost te njegove patologije.

Ker žal v naši sodobnosti to ni več celostno inteligenten človek, še manj moder, ali pa vsaj kakršenkoli človek, ampak natančno tak, kot ga ob svojem zasuku prvič zagledam. Ujet v kamen fontane samozaljubljeno bulji v … rekli bi, svoj odsev, a ta konkretni Robbov (še kanček bolj robni) Narcis pravzaprav bulji v štrcelj, ki fontano napaja z vodo. Tej genialni kombinatoriki instalacije pravzaprav res manjka le še to, da Narcis, ki mu projektor osvetljuje le povešeno oko in nabreklo bradavičko, med ogledovanjem svojega malega Faluščka v jaslih doživi svoj vrhunec – ko se akt vzdrževanja fontane, menjavanja vode v njej (nad katerim se sam tako naslaja) odstre kot metaforični akt »menjavanja Narcisove pleničke«. Ker, resnici na ljubo, narcisizma ne določuje veličina, ampak nebogljenost. Nezmožnost sprejemanja sebe kot resničnega. Nezmožnost dvigniti oči k drugemu, kaj šele sobivanja. V njegovih očeh so drugi na svetu zato, da s svojo navzočnostjo vzdržujejo njegovo ugodje in nadpodobo (ali pa so odveč). Skladno s tem so tudi ljudje na projiciranem posnetku v proporcu s kipom čisto majčkeni, medtem ko jim ta obrača hrbet. Ali pa je pravzaprav napak reči, da karkoli obrača – ker je kot kip in kot Narcis fiksiran. Na eno prostorsko-simbolno točko. Na svojo dominantnost, svojo »civilizirano in nadrazvito« superiornost … ta, umetelno oblikovani, skonstruirano perfektni dolgčas. Negibnost. Če tu kaj koga obrača, je to kvečjemu patologija, ki upravlja njega samega, tako da ga vedno obrne k istemu vzorcu (principu, poziciji, percepciji, delovanju). Ne more nikamor. Od tod ključni paradoks, da se (sicer fiksiran) narcis/-izem predvsem ni zmožen ustaviti. Pred nobenim truplom. Pred nobenim rizikom. Slutnjo ali svarilom. Nobeno nesrečo, posledico. Spoznanjem in kar se izkaže: pred nobenim zgodovinskim »loopom«. Niti pred lastnim védenjem. Nezmožen ustaviti svoj gon po profitu, karieri, statusu, slavi, nadvladi in se čemurkoli odreči še pred mejo, je sam najboljši primer fiksirane zaklenjenosti v neprodušen (patološki) sarkofag, v katerem destruktivni procesi, ki so ušli nadzoru zavesti, nemoteno delujejo dalje, celo preko lastnega trupla. Če torej strojev ne moremo več nadzorovati in imamo občutek, da oni upravljajo nas, je to zato, ker dandanes za njimi stoji pretežno le še človek-Narcis in značilnost te njegove patologije. Človek-dojenček: anonimen in odsoten iz vidne prepoznavnosti svoje odgovornosti za snovanje, prepričanje in delovanje. Ki po toči reče, da »je samo opravljal svoje delo«, »v dobri veri«, ker menda »ni vedel« – in mirno rine z istim dalje. In ki bi obenem rad bil masovni, anonimni tehnoosemenjevalec, ne pa tudi zares oče. Človek-že-dolgo-stroj, katerega tekočine (tista, v telesu, in ta, v kateri se ogleduje kot v ogledalu) so otrdele v agregatno stanje, ki ne omogoča pretakanja, izmenjave, živosti. Življenja. Voda zanj ni vir/izvor življenja, ampak kvečjemu komoditeta, s katero bo dehidriral druge (medtem ko mu previjajo z najčistejšo vodo proizvedeno elektroniko v njegovi nadritki). Gnezda, ki jim vladajo narcisi, lahko zato obstajajo le tako, da vsem drugim vsilijo sebe: jih posilijo. Z doktrinami odkritja, izuma, patenta. Z doktrino prisvajanja: ozemlja (teritorija snovnih virov), genskih zapisov (teritorija evolucije), spočetja/razmnoževanja (teritorija življenja), podatkov (teritorija zasebnosti) ali znanja in praks (teritorija kulturne dediščine, prednikov). Ker bi se gnezda takega človeka razblinila v trenutku, ko se ob njih oprisoti še kak drugačen človek (drugačno bitje, gnezdece). Ali pa preprosto, ker tak človek prekleto dobro vé, da še premnogim ni kriterij. In da mu za to, da bi te »druge« zaslutil, niti ni treba med »primitivne divjake« v džunglo, med nevedne neandertalce v prazgodovino ali z astrofiziko šnofiriti po zemeljski »izdolbli za ljudmi iz antimaterije«. Tudi med povprečnimi zahodnjaki nas je veliko, ki ne potrebujemo (nekateri tudi ne želimo) vse te umetelne veličine, zastopnikov »višjega« ter rakave veletehnologije. Ni nam treba, da nas useka po glavi s kolosalno nesrečo, da bi se (za trenutek) zbudili, ker to, da te vesolje, ogromna krvavordeča majska polna luna ali pa že samo dežna kaplja presunejo in se ob njih zaveš svoje pritlikavosti, ni niti stvar popolne nevednosti niti sofisticirane vednosti, ampak senzibilnosti. Zmožnosti zaobjeti inherentno poetičnost sveta.

Instalacija se slednjič odstre ne le kot vizualno, ampak tudi kot nenavadno uprizoritveno delo, v katerem ob odsotnosti performerjev (akterjev) performativnost zgodb žari v samih sledeh, ki so jih pustili na prizorišču. Iz »snovne eklektičnosti« te (dandanes že blasfemične) nesortiranosti odpadkov mi tako pred in za očmi vzvalovi bizarna sočasnost resničnih, asociativnih, pa tudi stereotipnih plasti in prizorov.

Šele ko ugotovim, da sem se sprva povsem intuitivno obrnila stran od vsega tega, Narcisa in njegovo omniblodnjo spet prepustim samemu sebi – naj si verjame. Vedoč, da se le s čutno zaznavnim oprisotenjem lahko spopadamo tako s čustvi kot z umetnimi (družbenimi in tehno-) konstrukti, se raje ponovno zazrem v štreno. V vejevje in vso tisto embalažo: markacije, ki jih kljub svoji pritlikavosti vseeno določujoče in zaznavno puščamo za sabo še tako majhni akterji. Instalacija se slednjič odstre ne le kot vizualno, ampak tudi kot nenavadno uprizoritveno delo, v katerem ob odsotnosti performerjev (akterjev) performativnost zgodb žari v samih sledeh, ki so jih pustili na prizorišču. Iz »snovne eklektičnosti« te (dandanes že blasfemične) nesortiranosti odpadkov mi tako pred in za očmi vzvalovi bizarna sočasnost resničnih, asociativnih, pa tudi stereotipnih plasti in prizorov. Zagledam nekega »Praslovana«, ki si (po tem, ko je ravno preplaval rusko reko) spleta preprosto bivališče iz naravnih materialov v okolju; … Jugoslovana, ki na pikniku ob magistralni cesti med hlajenjem stoenkine mašine z zložljivega stolčka naredi zadnji šluk Fructalovega soka, da bi pogoltnil čevapčič, embalažo pa odvrže kar v grm poleg; … drobno deklico Radharani, ki s prijateljico neumorno vleče iz potoka vse od plastičnih vreč do delov pralnega stroja – ker takrat še ne razume (kot mnogi odrasli še vedno ne), da prelaganje smeti iz vode na breg, od sebe pod sosedovo okno ali iz svoje v drugo državo ne reši ničesar; … račjega samca, ki se enako nekje ob Dravi kot ob Volgi jezi, ker mu je eden od človeških butlov najprej stresel na dvorišče svojo svinjarijo, drugi pa mu nato »počistil« (bobu bob – ukradel) točno tiste kose, ki jih je dan poprej tako pozorno vpletel v gnezdo in z njimi očaral samico; … zavaljenega ameriškega šerifa, ki reši svoj glavobol s pločevinko kokakole na eks, preden desetkrat ne prestreli »črnuha« in ga šele nato aretira, ker je pod jakno skrival neplačan zavojček Rupuruta za »aunt Sarah-Saffronia-Sweet-Thing-Peaches«, ki jo tako še vedno peče zgaga, šerifa pa (upajmo vsaj malo) slaba vest; … novinarja, ki v letu 1933 piše nelažno novico o kralju Karađorđeviću, ne vedoč, da bo njegova časopisna objava v cirilici slednjič nemarno pristala v steni neke stanovanjske hiše, kamor jo bodo zbasali zidarji, ki tako varčujejo z malto med opekami, in od koder jo bo mnogo kasneje med prenovo skoraj arheološko izbezala neka recenzentka; … siničko, ki spomladi prizadevno puli iz predpražnika odpadle človeške lase in odleti s šopom, skoraj večjim od sebe, kar potolaži recenzentkino srce v misli, da bodo v gnezdu pogreli drobne ptičke in se lahko tudi kaj njenega vrača k drugim bitjem … Vsa ta pestrost sveta in relacij! Vsa ta presežnost preprostosti. Priznajmo, instalacija je skoraj pravljična votlina: bivališče vseh možnih čudes. Morda zato, ker je tudi Zemlja pravzaprav eno veliko gnezdo, ki nam ga je v dar spletlo stvarstvo, da bi se v njem rodili ter z vsem, kar nam hranilnega dovaja njegovo živčevje in ožilje, po možnosti tudi dorasli.

RADHARANI PERNARČIČ
je ustvarjalka na področju sodobnih uprizoritvenih umetnosti, plesna pedagoginja, pesnica in kulturna antropologinja.

---

Gnezdo
Avtorica instalacije: Barbara Kapelj
Idejna zasnova projekta “Žival-človek-stroj”: Sabina Autor, Igor Bijuklič, Valerija Vendramin, Janja Žmavc, Pedagoški inštitut

Financirano s strani Evropske unije. Izražena stališča in mnenja so zgolj stališča in mnenja avtorja(-ev) in ni nujno, da odražajo stališča in mnenja Evropske unije ali Evropske izvajalske agencije za izobraževanje in kulturo (EACEA). Zanje ne moreta biti odgovorna niti Evropska unija niti EACEA.

Opombe avtorja

Opombe bralcev (0)