Lahko vse rešimo s klimo?

V prispevku o Plesnem vodiču po katalogu udobja, nastal kot kumulacija daljšega umetniškega udejstvovanja Radharani Pernarčič, avtorica Barbara Kapelj v mozaiku multidisciplinarnih predavanj izpostavi preplet somatskih in kulturnih praks, ki s pomočjo komičnega pridiha razpirajo dovzednost za družbeno kritiko.

V Škucu nas je Radharani Pernarčič »razvajala« s Plesnim vodičem po katalogu udobja, ki ga je predstavila skupaj s predavanjem že septembra, »zatvoritev« pa je uprizorila še v Cirkulaciji 2, v novembru. 

Gre za multidisciplinarna umetniška predavanja, ki jih sestavlja z uporabo različnih medijev ter jih zlaga v nekakšne tridimenzionalne kolaže v prostoru ter jih sama poimenuje performativno- vizualni formati.

Radharani Pernarčič je multidisciplinarna umetnica, ki s svojim zadnjim projektom nadgrajuje dolgoletno raziskovanje korporealne intelegibilnosti, čutov in zaznave skozi prizmo plesno-somatskih praks v relaciji z vsakdanjimi kulturnimi praksami. Brodi po pasteh vsakdanjega življenja, tipa po obrobju banalnega. Fokus in poudarek njenih projektov se neprenehno suče okoli vprašanja, kako lahko plesno-somatske prakse informirajo ter na ta način oplemenitijo vsakdanje kulturne prakse. Na ta način želi ljudem približati plesne prakse in zavest o tem, kako koristne so lahko tudi izven profesionalne sfere. Tako gradi tudi specifičen družbeno angažiran pristop, ki združuje analitično-teoretsko in praktično znanje, ki ga zrcalijo njene sodobne skulpture, zaznamki in okruški današnjega časa v urbanem prostoru. Gre za multidisciplinarna umetniška predavanja, ki jih sestavlja z uporabo različnih medijev ter jih zlaga v nekakšne tridimenzionalne kolaže v prostoru ter jih sama poimenuje performativno- vizualni formati. Humorni kompoziti obravnavajo Radharanin kritičen, vendar izjemno komičen, mestoma grotesken vpogled v naš vsakdan.

Mozaik predavanj je zasnovan kot koreografija premikanja po posameznih sestavljenih krajinah, kot popotovanje, razporejeno po prostorih galerije.

Mozaik predavanj je zasnovan kot koreografija premikanja po posameznih sestavljenih krajinah, kot popotovanje, razporejeno po prostorih galerije. Z vstopom v prostor mi sami nehote postanemo tisti akterji, ki sledimo »scorom«, nalogam, prostorom, ki jih je za nas ustvarila umetnica. 

Na vhodu nas najprej pričaka udoben naslanjač, v katerega potonemo ob poslušanju intenzivnega, a prijetnega glasu voditeljice po našem popotovanju: 

»Spoštovani potniki, medtem ko čakate na svoj let v brezmejnost, naj vas opomnimo, da vam je na voljo bogat izbor kakovostnih izdelkov priznanih znamk in proizvajalcev. 

Za OGENJ-IN-TEHNOLOGIJA pritisnite 1.

Za MODROST-IN-DRUŽBA pritisnite 2.

Za ELEMENT OGENJ pritisnite 3.

Za UDOBJE pritisnite 4.

Za UČENJE-IN-VARNOST pritisnite 5.

Želimo vam prijetno potovanje.«

Tako z nastopom sodobnosti pečica potrebuje hlajenje, da se elektronika ne bi pregrela. Tu izgine bistvena prvina ognja: toplota.

Na tipkovnici izberem kar ena: »Poklicali ste oddelek za OGENJ-IN-TEHNOLOGIJA, prosimo, počakajte trenutek: Ker se je človek že od svojih začetkov spopadal z ognjem, ni nenavadno, da obstaja toliko različnih mitologij in bogov, povezanih z ognjem. Vse od prazgodovine do danes pa lahko spremljamo tudi neprekinjen razvoj tehnologije, s katero človek poskuša sprejeti najboljše od ognja in ukrotiti najslabše. Sčasoma se odprto ognjišče preseli v zaprta zatočišča, bivališča, hiše. Iz skupne grelno-kuhalne površine se nato ločita kuhališče in ogrevalni kamin. Modernost izumi štedilnik, kjer les nadomesti plin, plamen izgine šele z nastopom električnih plošč. V sodobnosti se ločita kuhalna plošča in pečica, v kateri občutljiva elektronika zamenja mehaniko. Tako z nastopom sodobnosti pečica potrebuje hlajenje, da se elektronika ne bi pregrela. Tu izgine bistvena prvina ognja: toplota. Pečica ni več PEČ. Iz nje se razlega hladen piš ventilatorja, ne moremo si več pogreti telesa. Nekdanjemu OGNJIšču, ki je privlačilo in nudilo udobje, se zdaj raje ognemo: OGNIšče. 

Z Nietzschejevo razglasitvijo ‘Bog je mrtev’ se je človek dotaknil božje nedotakljivosti. 

»Ker se kljub vsemu še vedno ne more dotakniti plamenov, je izumil hlajeno peč:

da bi mu vsaj Bog nasedel, da je premagal nedotakljivost ognja in svojemu otroku zagotovil varnost.«

Avtorica nas primora, da začnemo intenzivno razmišljati, kako uporabljamo stvari in kakšna miselnost se pretaka v njih. Kako smo nenasitni, lakomni v iskanju nenehnega udobja in ugodja, ki vpliva na našo zaznavno – kognitivno intelegibilnost?

Utapljajoč se v njena predavanja, smo primorani, da začnemo razmišljati o principih mišljenja, čutenja ter percipiranja sebe, drugih, življenja in sveta, ki je najbolj skrito v samoumevnosti. Radharani Pernarčič nas sooči z vprašanjem, kako z vsakdanjimi praksami in tehnologijo ter njihovo uporabo vsi skupaj soustvarjamo stanje družbe. Vsi smo krvniki in odločevalci tega podirajočega se sveta. Avtorica nas primora, da začnemo intenzivno razmišljati, kako uporabljamo stvari in kakšna miselnost se pretaka v njih. Kako smo nenasitni, lakomni v iskanju nenehnega udobja in ugodja, ki vpliva na našo zaznavno – kognitivno intelegibilnost? So določene samoumevne, normalne življenjske prakse, ki se zdijo povsem banalne, res povsem nedolžne? Je t. i. inovativni dizajn dejansko usmerjen k človekovi dobrobiti? Je sodobna tehnologija za človeka res udobna? So pametni predali, pečice, telefoni res ugodje ali je v njih skrito tudi nasilje, pot v kognicijsko regresijo? Je za nas res dobro, da se tega preprosto navadimo? In sledi še vprašanje, ki me najbolj zabije v tla: »Se sploh še kdo zares posluša?«

Razmišljujoč o odtujenosti, o hlajenih pečeh, se znajdem pred projekcijo videa, ki spremlja Radharani na popotovanju sredi poletnega vročinskega vala z ogromno klimatsko napravo na hrbtu. Radharani Pernarčič prečka ljubljanske ulice, začenši z Vičem, tako da ubere pot do Tobačne tovarne 5, pred katero se vmeša med čakajoče v vrsti, namenjene na Sektor za matične zadeve, tujce in državljanstva. Nihče na posnetku, ki spremlja Radharanino hojo, se sploh ne nasmehne, nihče ne komentira, nihče je ne pogleda, ko se s težo klimatske naprave pomika med tujci, ko se pomika dalje, proti glavni železniški postaji. Le en samcat na celem njenem popotovanju se ozre za njo z nasmeškom. Radharani se vkrca na vlak in potem jo vidimo odločno, a utrujeno, korakajočo po grozljivo opustošeni kraški pokrajini, tik po letošnjem katastrofalnem požaru. Radharani Pernarčič si med pepelom utira pot, ogromna klima ji krivi rame.

Pred mano je razstavljena ta nekoč hropeča klima, bolšči vame in spremlja jo napis:

 »Ob naši hiši je rasla stoletna lipa. Ko so mišičasti fantje alpinisti preselili moj klavir po stopnicah in smo se s pivom v roki prijetno topili na mojem južno orientiranem balkonu, je eden od njih zasenčil vse tiste mišice s pogledom v nebo, proti drevesu, rekoč: »Ni panike, zdaj je cirka dve, čez pol ure bo na balkonu že senca.«

»Tistega drevesa ni več, ker so sosedje določili pokol. Ko sem sledeče poletje stala na razbeljenem tlaku balkona, kjer se pri šestdesetih stopinjah ni dalo niti do konca skaditi čika, me je z ulice ogovoril sosed – kako sem kaj. Na moj iskren odgovor, mi je z veliko vnemo in prepričanostjo poklonil nasvet, naj si nabavim klimo. Da lahko odprt zunanji prostor hladiš s klimo? … Da lahko vse rešimo s klimo …«

Dejansko mi stopamo z Radharani Pernarčič po zelo premišljeni in zasnovani poti in naša zavest se skozi pot spreminja, »vseživljenjsko učenje oblikuje prožne ume«.

Radharani Pernarčič z izjemno preciznostjo sledi ideji, ki si jo je zadala: »Vse somatske tehnike razumejo zavest kot najvišjo možgansko funkcijo. Zavest vodi k premišljenemu gibu, gibu, ki ne vodi k cilju, pač pa se osredotoča na pot.« Dejansko mi stopamo z Radharani Pernarčič po zelo premišljeni in zasnovani poti in naša zavest se skozi pot spreminja, »vseživljenjsko učenje oblikuje prožne ume«. V videu prepotujemo z vodičko mnogotere pokrajine, in če bi Radharani Pernarčič prijavila le najmočnejšo »krajino«, ki je le košček mozaika, krajček človeške zavesti, na festival kratkega filma, mislim, da bi ta film lahko bil ontološki za slovensko zgodovino. Ker že ta košček celotne instalacije nosi močno vsebino zavesti, ki beza naše možganske funkcije: »Kdo smo, do kam smo prišli in kam sploh še gremo?«

»It’s only when you know what you’re doing that you can really do what you want,« je zapisal Moshe Feldenkrais (fizik in vedenjski raziskovalec) v The Master Moves (1984) in pozival k bolj odgovornem delovanju. Vedeti, kaj delamo in kako nekaj počnemo v vsakem trenutku svojega življenja. 

S prepletanjem pomenov, ki se osredotočajo na družbeno razsežnost sleherne človeške prakse, išče Radharani tudi redefinicijo samega koncepta družbene angažiranosti.

Z Radharani Pernarčič se znajdemo na »zemljevidu križišč«, na katerih vselej izbiramo, ali bomo z določenimi praksami svoje sposobnosti razvijali ali utišali. S prepletanjem pomenov, ki se osredotočajo na družbeno razsežnost sleherne človeške prakse, išče Radharani tudi redefinicijo samega koncepta družbene angažiranosti: slednje namreč ne razume le kot načelne drže, ki se morda odraža v občasnih kampanjah, dobrodelnosti ali večjih družbenih pobudah, ampak kot sleherno vsakdanjo konkretno prakso, v kateri ima posameznik tako moč delovanja kot odločanja, pa tudi odgovornost za to, kaj počne in kaj izbira. 

Avtorica dobesedno zareže v nas z vprašanjem, kako se naša lastna razvitost tako imenovanih živih bitij sopostavlja s prepričanjem o »visoko razviti« družbi in še podčrta našo otopelost.

Mislimo, da je tako res le zato, ker smo razvili tehnologijo? Neskončno razvajene pametnjakoviče nas postavi pred vprašanje, ali je vse to za človeka res ugodje? Kaj od tega je ugodje in kaj nasilje? In če je, s katerimi praksami se torej navajamo nasilja in drsimo v evolucijsko regresijo? 

V naslednjem trenutku smo že postavljeni v idilično krajino fitnesa, na katerem se seveda želimo potruditi, se povzpeti, ne da bi se preveč spotili, kot zahteva Radharanin naslednji »score«. Seveda želimo korakati, želimo se premikati. Spreleti nas, kako bizaren je ta »korakati kam«? Stopicljati z naporom na mestu? Spremljajo nas posnetki meditacij, eksotičnih pokrajin, ki prehajajo v najbolj bizarne fotografije golih in naoljenih porno div.

Radharani oblikuje in gnete hibridne formate. Vsebinsko se njihovi slikoviti in absurdni konteksti pomikajo vse od našega medosebnega modusa delovanja, ki jih prepleta z našo medsebojno komunikacijo, relacijami, povezanostjo in odtujenostjo, z vplivom tehnoloških inovacij, z industrijo podobe ter naše vedno in vse bolj prisotno obsedenostjo s samopodobo kakor s prezentacijo, samoprezentacijo, imitacijo ter prodajanjem. Ob fitnes napravi zapiše: 

»Marketing pravi: trženje izkušnje.

George Monbiot pravi: ekološka zdolgočasenost.

V svoji knjigi Naprej k naravi Monbiot pokaže, kako sodobnega človeka izguba stika z naravnim svetom, z divjino (svojo in okoljsko) vodi v ekološko dolgočasje.

V obscenost.«

Znajdemo se med posnetki, kjer sredi Rožnika sodelavci, soustvarjalci in prijatelji izgubljajo medsebojno komunikacijo ter drug drugega, sledeč navigacijam svojih mobilnih naprav. Opazujemo jih v zamaknjenosti, zroče v zaslone in begajoče po znanih jim poteh. 

Ali nismo to mi sami? S slehernim dejanjem, uporabo stvari in prostora, izbirami, miselnostjo in medsebojnimi odnosi, odtujenostjo ? Vsi skupaj soustvarjamo svet, kjer sredi stresa in absurdov težimo k nenehnemu udobju in zahtevamo vse večje ugodje. Vsa družba je zasužnjena od neprestanega koprnenja po uživanju užitka.

Znajdemo se na velikanski sedežni garnituri, kjer kraljuje okostje srnjaka, in potonemo v nesmiselnost nesmisla, v absurdnost absurda. Pogovori in akcije, ki jih izvajajo soustvarjalci poleg Radharani, vodijo v vse večje pretiravanje ob pitju piva nekega vročega poletnega dne, ko se zdi, da vročina že grizlja lenobne možgane okoli Biljardne hiše. V to pregreto sceno, ki je potopljena v obledele posnetke, se vrinejo plesne filmske klasike, zaradi katerih smo si vsi želeli plesati: pred nami se zdaj razteguje Jennifer Beals, omamna junakinja Flashdancea, zadrsa se Patrick Swayze v Dirty dancingu. Intenzivnost in dinamičnost plesnih prizorov raste, se gosti. Vse več plesa, vse več užitka. 

»Kot da smo že pozabili, kako se je včasih uživalo, ko se je plesalo,« razlaga Radharani.

Ne le, da vstopimo v polje nevsiljive interaktivnosti, predamo se mu, z užitkom. V nas dobesedno vstopi somatska praksa in nas poveže s kulturo prakso, tako kot somatske tehnike razumejo zavest kot najvišjo možgansko funkcijo, tako Radharani Pernančič razpre prostor in naše možganske celice z umestitvijo tridimenzionalnih kolažev.

Umetniška dela Radharani Pernančič so vedno znova odkritje, ker so vsakič neponovljivo drugačna. Polna so neverjetnih informacij, izumov, zdi se, kot da se ti z vsakim poglavjem odpira novo polje, nov svet. Hkrati pa se pred njimi obiskovalec vedno znova zagleda v ogledalu, v kostumu Busterja Keatona sodobnega časa. Znajdemo se kot nekakšni komični »dandyji« s klobukom in sprehajalno palico, stoječi na kupu lastnih fekalij, na smetišču zgodovine, ki smo si jo uprizorili. Radharanini projekti namreč končno tudi raziskujejo, kako prisotnost komičnih elementov razpira našo dovzetnost za družbeno kritiko in drugačne družbene predloge. Elemente komedije vpleta kot način, s katerim nas vabi k našemu lastnemu družbenemu razmisleku tako nevsiljivo, da se začnemo sproščati ob domiselnih novumih in začnemo prostovoljno sodelovati. Ne le, da vstopimo v polje nevsiljive interaktivnosti, predamo se mu, z užitkom. V nas dobesedno vstopi somatska praksa in nas poveže s kulturno prakso, tako kot somatske tehnike razumejo zavest kot najvišjo možgansko funkcijo, tako Radharani Pernančič razpre prostor in naše možganske celice z umestitvijo tridimenzionalnih kolažev. Ne le, da zavibrira prostor, s tridimenzionalnimi kolaži vibrira tudi naša zavest in na ta edinstveni način se odpre tudi novo zavedanje. Dejansko izstopimo iz krajine kot s popotovanja, polni in oplemeniteni z novimi znanji, spoznanji in izkušnjami.

---

Barbara Kapelj

je scenografinja in vizualna umetnica, ki že petindvajset let ustvarja scenografije za gledališke in plesne predstave ter filme.

---

Opombe bralcev (0)