Odpiranje taktilnih odrov

Metod Zupan v pričujočem besedilu reflektira tridnevno modno revijo Druge kože, projekta DISKOlektiva, ki se je konec marca odvil v Stari mestni elektrarni. Zupan obiskovalsko izkušnjo opisuje kot docela neobičajno. Poudarek namreč ni bil na gledanju, temveč na taktilnosti, zato poleg refleksije ogledanega avtor premišljuje tudi o principih senziorialnega gledališča.

V senzorialnem gledališču tudi têma, tišina in prazen prostor postanejo nosilci pomenov, ki stimulirajo in vključujejo obiskovalko_ca kot glavno_ega akterko_ja v dogajanje.

Če čebela ne bi imela če, bi bila bela, je primer slovenskega besedotvorja, ki izpostavi njegovo pogosto abstraktnost. Če pa gledališče ne bi imelo [po]gleda, bi bilo lišče, kar pa povsem konkretno izpostavlja primat pogleda v tej umetniški zvrsti, ki jo seveda odlikujejo tudi druge prvine. Resnično se nam, ko si prevežemo oči – nasilna gesta, ki priča o dominantnosti pogleda v gledališču –, odpre “svet čutnih zaznav in gledaliških gest, gledaliških iger in igrivosti, ki temelji na naših spominih in sodobnosti,” je na Slogijevem simpoziju o senzorialnem gledališču zatrdil kolumbijski režiser Enrique Vargas 1 Vargas, Enrique. 2021. “The Theatre of the Senses: Introductory Words and a Short Conversation for the Symposium.” V: Amfiteater-2021-2/19-25, p. 22. . Človekovo telo je v jeziku senzorialnega gledališča obravnavano kot integrirana čuteča celota, ki poleg vida tudi sliši, okuša, vonja in čuti. Predvsem zadnji trije od naštetih čutov so za gledališče pogosto slepa pega (igra besed je bila vsekakor namerna), nekakšen negativni prostor, ki ga odmislimo. Žarometi in okvir gledališkega odra nam fokusirajo vidno komponento, s čimer škripanje odra, znoj sogledalk_cev in zadah po kavi za čas trajanja odrskega dogodka odmislimo. Proces je nekako soroden prostovoljni suspenziji dvoma. V senzorialnem gledališču pa tudi têma, tišina in prazen prostor postanejo nosilci pomenov, ki stimulirajo in vključujejo obiskovalko_ca kot glavno_ega akterko_ja v dogajanje. Organizacijski parametri senzorialnega gledališča in tistega, ki se poslužuje njegovih modalnosti, so zato – milo rečeno – obrnjeni na glavo.

Sveži prejemnik nagrade Ksenije Hribar za izviren pristop in prakso na področju sodobnega plesa DISKOlektiv je nemara običajni osumljenec, ko pride do obračanja gledališča na glavo. Medtem ko je že pred leti naznanil ukinitev proizvodnje umetnosti, se je gesta z leti ratificirala v svojih resnično merodajnih dimenzijah. “Ne grem se več premier,” mi je povedal pred začetkom svojega najnovejšega projekta Druge kože – tridnevne modne revije (20.–22. marec 2023), kot jo je označil, ki skozi potopitev v taktilnost umetniško raziskovanje realizira tako v delu kot izkušnji, z vsemi efemernostmi, ki jih ta potegne za seboj.

Negativne prostore, ki jih običajno dojemamo kot izpraznjene, DISKOlektiv prikliče v zavest kot polne. Prazna dvorana je vedno polna zraka in prahu, včasih svetlobe, ki nanjo meče sence kompleksnih oblik.

Četudi se ne nanaša neposredno na sheme senzorialnega gledališča, nas DISKOlektiv do potopitve v taktilnost pripelje s tripartitno strukturo vsakega izmed treh večerov, ki se vselej začnejo z uglaševanjem, privajanjem na ‘gledanje’ s telesom. Prek verbalnih predlogov, ki jih daje DISKOlektiv v izpraznjeni dvorani Stare mestne elektrarne, se sprva ovemo razporejenosti teže, nato vseh variant in variacij dotika, tudi tistega s tlemi ter tega z zrakom. Negativne prostore, ki jih običajno dojemamo kot izpraznjene, DISKOlektiv prikliče v zavest kot polne. Prazna dvorana je vedno polna zraka in prahu, včasih svetlobe, ki nanjo meče sence kompleksnih oblik. Kot je že pred enajstimi leti zapisal v priročniku Zmes za ples: “ne jemljemo stvari, ki jih opazujemo ali obravnavamo, kot samoumevne. […] Kolikor je to spraševanje enostavno, ga je v praksi težje izvajati in uresničiti, kot se zdi na prvi pogled.”2 Gregor Kamnikar, Zmes za ples. Ljubljana. Javni sklad Republike Slovenije za kulturne dejavnosti: Zavod Federacija, 2012. Str. 1. Ponovno pogled: “Neočitne stvari je težje zaznati, saj smo naravnani na zaznavanje očitnih zadev.”3 Prav tam: str. 2.

Druge kože se tako ne izmikajo koreografiji na vse pretege, temveč jo odpirajo novim zrenjem. Vprašajo nas, kako ozavestimo te dejavnike in jih uporabimo kot koreografski input.

Enačaj oblačilo = koreograf, ki ga DISKolektiv izreče ob uglaševanju,sociologiji materialne kulture ni tuj. Poštirkane uniforme in korzeti denimo določajo držo nosilca_ke. Daniel Miller je denimo nazorno opisal tudi, kako se džins skozi nošnjo prilagodi nosilki_cu in postane druga koža. Da je oblačilo koreograf, pa ne pomeni, da se v Drugih kožah slečemo do golega, da bi se osvobodili koreografskega diktata oblačil (četudi se DISKOlektiv tretji večer posluži tudi tega). Golim telesom namreč gibanje še vedno od zunaj narekujejo zračni pritisk, gravitacija in fizični prostor. Druge kože se tako ne izmikajo koreografiji na vse pretege, temveč jo odpirajo novim zrenjem. Vprašajo nas, kako ozavestimo te dejavnike in jih uporabimo kot koreografski input. Ker je ples = obleka, Druge kože postanejo modna revija oblek (plesov), ki se sprehodijo po modni brvi (dvorani Stare mestne elektrarne). A dotik = oder, saj poudarek ni na gledanju, temveč taktilnosti. Četudi je raziskovanje giba, ki ga ob uglaševanju izvaja (DIS)Kolektiv plesalk_cev, vizualno atraktivno za zunanjega opazovalca, zaklad leži v sodelovanju. Če se tudi same_i potopimo v taktilno in na vse pretege poskušamo odmisliti vizualno, nam v ušesih nenadoma zaigra škripet starega parketa. Morda se nam naježi koža, ko se naša laket nepričakovano sreča z mečem članice_a (DIS)Kolektiva. Gibanje nam začne določati pozornost na gibanje soplesalk_cev, razporejenost teže, na videz neskončna rola papirja, ki nas naenkrat začne mečkavo ovijati. Gibanje je umirjeno, v sozvočju, drugič v interferenci, nikoli pretirano ali odrezavo, vselej nepredvidljivo, a logično. Raznolikost soustvarjalk_cev (celoten seznam je dostopen v kolofonu) in njihovo vnaprejšnje skupno delo poskrbita za to, da je vzdušje vselej sproščeno, njihov vnaprej dogovorjeni score (koreografske predloge, ki jih udeleženkam_cem podaja DISKOlektiv, sonastopajoče_i že imajo in jih začno izvajati malo pred nami) pa za to, da večeri ne razvodenijo na ravni delavnice, temveč da se zunanji_a gledalec_ka vselej počuti, da je v varnih in dramaturško pozornih rokah. Vsak izmed večerov se izpoje točno takrat, ko bi se moral, običajno, ko se sodelujoči_e dotaknemo tako papirja kot tkanin in oblačil. Oder je po vsakem večeru tako poln raztresenih cunj, zmečkanega papirja in tkanine, česar pa DISKolektiv ne vidi kot nesnage, temveč priložnost za skupno pospravljanje, druženje in refleksijo.

Produkcijska poteza se izogiba ukalupljivosti, ki jo od umetnosti, ki je pregovorno neukalupljiva, terja njena infrastrukturna podstat.

Obiskovalska izkušnja je tako docela neobičajna, saj je umetniško in produkcijsko raziskovanje odprto tako v formi kot vsebini. Obiskovalke_ci smo povabljeni v odrsko dogajanje, naša prisotnost odpre potek večera, ki je vsakič drugačen, naše reflektiranje pa na licu mesta vstopa v dialog s procesom samim. Če so bile moje misli tistega dne bolj fragmentarne in zanesenjaške (“ful mi je dogajal” in “čist sem not’ padu”), pa se nadejam, da so tukaj nekoliko bolj zbrane. Da pa do takšne neobičajnosti lahko pride, gre zasluga izključno drzni produkcijski potezi, ki se izogiba ukalupljivosti, ki jo od umetnosti, ki je pregovorno neukalupljiva, terja njena infrastrukturna podstat. Če za tris dogodkov niste slišale_i, je to zato, ker produkcija (International Dance Terrorist Organization in DISKOprodukcija: Svet) nima razsežne piar službe. Posledično je jasno tudi, zakaj je pričujoči zapis eden redkih medijskih odzivov na dogodke.

METOD ZUPAN
je študent sociologije kulture in umetnostne zgodovine ter novinar in kritik na Radiu Študent.

---

Druge kože
Avtorji: DISKOlektiv
Foto: Xixan Xoxa
Koreografija: Oblačilo
Oblikovanje oblačil, uprizarjanje, sokoreografija, scenografija, kostumografija, oblikovanje luči, zvok in kar je še tega, v sodelovanju z Majo Dekleva Lapajne, Norbertom Svenom Föjem, Jano Jevtović, Enginom Canom, Dragano Alfirević, Tehvanom Ratsanikom, Nhandan Chirco Rawan, Jeleno Oleami, Hanno Plirn, Radharani Pernarčič, Srečkom Joršem, Silvijo Marchig, Umbertom Lancio, Nenadom Jelesijevićem, Dejanom Srhojem, Loupom Abramovicijem, Špelo Škulj, Simeonom Huzunom, Tino Janežič in Nelsonom Valmorjem.
Produkcija: International Dance Terrorist Organization / idto.upri.se
DISKOprodukcija: Svet
S podporo Mestne občine Ljubljana in Ministrstva za kulturo RS.

Financirano s strani Evropske unije. Izražena stališča in mnenja so zgolj stališča in mnenja avtorja(-ev) in ni nujno, da odražajo stališča in mnenja Evropske unije ali Evropske izvajalske agencije za izobraževanje in kulturo (EACEA). Zanje ne moreta biti odgovorna niti Evropska unija niti EACEA.

Opombe avtorja

Opombe bralcev (0)