Povej mi svojo resnico
Dragana Alfirević v drugem delu kritiške duologije, ki jo na Neodvisnih objavljamo o performansu Jasne Žmak »this is my truth, tell me yours«, opozarja na vprašanja, ki jih predstava postavlja o mejah in možnostih umetnosti ter o nepripravljenosti naše družbe, da se pogovarja o stvareh in s temi vprašanji ravna na senzibilen ter odgovoren način. Nasprotje toksičnemu patriarhatu, kot avtorica poantira v zaključku, namreč ni matriarhat, temveč ranljivost.
V kraljestvu fikcije nisi nikoli varna
V prvem prispevku duologije o performansu »this is my truth tell me yours«, Metod Zupan razmišlja o konceptu zabrisanih mej osebne intime in varnosti, ki se v umetnosti pogosto brišejo v imenu provokativnosti in družbene kritičnosti, ne da bi zares ozavestile (patriarhalne in mačistične) sisteme komunikacije, ki jih medtem proizvajajo.
Tudi tlačanke lahko pečejo kiš
Jaka Smerkolj Simoneti je obiskal drugo sezono participativnih bralnih uprizoritev besedila Delo in deklica I–V: Drame tlačank avtorice Nike Švab. V zapisu premišljuje o razvoju konkretnega dramskega teksta, hkrati pa ta premislek postavlja v širši kontekst. Tako se med drugim ukvarja tudi s tegobami slovenske dramske produkcije ter pod vprašaj postavlja običajno pričakovanje, da naj so dramska besedila napisana v osami, in ne v procesualnem ter kolektivnem razvoju.
Med ljudmi in roboti
V pričujočem prispevku Jaka Bombač ugotavlja, da robot kot prepoznaven trop svetovne znanstvenofantastične dediščine praviloma nastopa bodisi kot vezje, ki zaman poskuša postati človek in je torej njegovo zrcalo, bodisi kot skupek mehanizmov, ki ima potencial, da postane več kot človek in je tako njegov podaljšek. V nadaljevanju nato ocenjuje, da v predstavi Softwareness, ki si jo je ogledal konec oktobra, ni popolnoma jasno, za katero od teh možnosti so se ustvarjalci odločili, ali torej ta dualizem uvajajo ali pa se mu, nasprotno, želijo izogniti.