Metod Zupan

V kraljestvu fikcije nisi nikoli varna

V prvem prispevku duologije o performansu »this is my truth tell me yours«, Metod Zupan razmišlja o konceptu zabrisanih mej osebne intime in varnosti, ki se v umetnosti pogosto brišejo v imenu provokativnosti in družbene kritičnosti, ne da bi zares ozavestile (patriarhalne in mačistične) sisteme komunikacije, ki jih medtem proizvajajo.

Meščansko gledališče ni svojega vrstnega pridevnika pridobilo zgolj zaradi publike, ki v njem kupuje abonmaje, temveč tudi vrednot, ki jih občinstva srednjih (danes predvsem višjih) razredov v njem pričakujejo. Zatemnjenost avditorija je pasivizirala nekdaj živahne publike, ki so iz udobja voajerjev v devetnajstem stoletju začeli motriti dogajanje za četrto steno. Če preskočimo par stoletij v današnji čas in pomislimo, kako nepripravljena za sodelovanje je sodobna gledališka publika, ko igralec prebije četrto steno, nam postane jasno tudi, kje je ime dobila slednja. Performativni obrat šestdesetih let pa je rekel, da gledališče navsezadnje ni televizija, zakaj bi se torej pretvarjale_i, da občinstva v bistvu nismo v istem prostoru in času kot igralke_ci na odru? S tem seizmičnim obratom se je hierarhija soprisotnosti radikalno spremenila, namesto emancipacije pa je velikokrat prinesla okrepitev neenakosti in nevarnost.

Kaj pa, če si Marko Mandić (MandićStroj, 2011) in od izbranke iz občinstva zahtevaš, da te ustreli z gledališko puško, ki sicer ne izstreli metka, četudi bi po močnem poku to lahko posumile_i?

Kadar v kraljestvo fikcije (štiri zidove gledališke dvorane) vdre realno, je to realno zares realno. Morda te ustvarjalke_ci zadimijo z meglo za pristnejši občutek dezorientiranosti. Morda te zaslepijo z reflektorji, uperjenimi direktno v tvoje oči. Morda ti ponudijo puško in čakajo na tvoj odziv. Če si Chris Burden, boš v levo ramo resnično dobil izstrelek (Shoot, 1971), če si Marina Abramović, bo le malo manjkalo, preden ga dobiš v glavo (Rhythm 0,1974). Kaj pa, če si Marko Mandić (MandićStroj, 2011) in od izbranke iz občinstva zahtevaš, da te ustreli z gledališko puško, ki sicer ne izstreli metka, četudi bi po močnem poku to lahko posumile_i? V čemer se poslednji primer razlikuje od prvih dveh, pa je, da posledic bližnjega srečanja s puško ni nosil performer, temveč gledalka Jasna Jasna Žmak, ki od tedaj v ušesih vselej sliši:

Ššššššššššššššššššššššššššššššššššššššššššššššššššššššššššššššššššššššššššššššššššššššššššššššššššššššššššššššššššššššššššššššššššššššššššššššššššššššššššššššššššššššššššššššššššššššššššššššššššššššššššššššššššššššššššššššššššššššš…

“‘Meje’ so relativen pojem. Tako kot lepota so tudi te pogosto v očeh opazovalca,” je nekoč zapisal Chris Burden in zdi se, da so se v kraljestvu fikcije skozi zgodovino brisale s prevelikim zanosom s prevelikim zanosom meje brisali plešasti moški srednjih let (uporaba pasiva tu ni primerna). Tako izpostavi dramaturginja, pisateljica in docentka na zagrebški Akademiji dramskih umjetnosti Jasna (Jasna) Žmak v svojem prvem solo performansu »this is my truth tell me yours«. Kot je razodela v intervjuju za Portal novosti, je performans zasnovala kot odziv na trenutek, ko ji je Marko Mandić spremenil življenje (ne na patetični način), med ustvarjalnim procesom pa je ugotovila, da se za takšnim trenutkom skriva ogromno mizoginije, ki je trenutek omogočila, zato se je v performansu odločila tematizirati to pogosto nenaslovljeno ozadje (teorije) sodobnih scenskih umetnosti.

Do najinovativnejših elementov pa nas pripelje s tematiziranjem uprizoritvenih pristopov Vie Negative, ki v našem prostoru najdosledneje prevprašuje meje dopustnega v kraljestvu fikcije. Hkrati je slednja tudi tista, ki je skozi svojo zgodovino dosledno pod pretvezo provokativnosti in brezkompromisnosti ustvarjala prostor mačistične komunikacije, ki vsakršno senzibilnost za družbeno v umetniškem označi za nadležno wokerstvo.

Enourni performans stoji na hrbtenici izjemno inteligentnega, a dostopnega teksta, ki ga avtorica, dramaturginja in izvajalka Jasna (Jasna) Žmak vsake toliko tudi duhovito uprizarja. Skozi anekdote iz osebnega življenja, posnetke intervjujev in dobrodošlih didaktičnih vložkov o dramaturški praksi začnemo razbirati pripoved o njeni karieri lezbične dramaturginje, ki so jo sodobne uprizoritvene umetnosti globoko razočarale. Preplet političnega in osebnega, ki Žmak tangira v realnem življenju, izrečene besede obteži z empatičnim nabojem, kar avtorica učinkovito izrabi v svoj prid, ko nam denimo pove, kako velik del njenega življenja predstavljata tinitus in hiperakuzija (…ššššššššššššššššššš…). To ponazori z bliskovitim, a u božjo mater dolgim naštevanjem e-mailov, v katerih je besedi uporabila. Do najinovativnejših elementov pa nas pripelje s tematiziranjem uprizoritvenih pristopov Vie Negative, ki v našem prostoru najdosledneje prevprašuje meje dopustnega v kraljestvu fikcije. Hkrati je slednja tudi tista, ki je skozi svojo zgodovino dosledno pod pretvezo provokativnosti in brezkompromisnosti ustvarjala prostor mačistične komunikacije, ki vsakršno senzibilnost za družbeno v umetniškem označi za nadležno wokerstvo. Žmak se na to odzove z odločnim ne. Principov Vie Negative zato tudi ne posnema, ampak se od njih zavestno oddaljuje. Ko potrebuje prostovoljko iz publike, si raje vzame stoječo svetilko z odra.

Zdi se, da še nismo ponotranjile krilatice, da si abstraktnosti lahko privoščijo tisti, ki jih ne tangirajo neenakosti.

Ob tipkanju paragrafov, ki kritizirajo nesenzibilnost do ranljivih družbenih skupin ali perpetuiranje diskriminatornih praks in retorik, tudi pišoči vselej občutim krivdo, češ da te zadeve res nimajo zveze z umetnostjo, da je to teater in da si ustvarjalci zato lahko privoščijo politične nekorektnosti. Zdi se, da še nismo ponotranjile krilatice, da si abstraktnosti lahko privoščijo tisti, ki jih ne tangirajo neenakosti. Ko je mlajša generacija kritičark pred leti začela naslavljati slične problematike, se je jasno pokazalo, kako nemočne so bile v gledališkem ekosistemu. Zato je gesta, ki jo je izvedla Žmak, toliko močnejša, saj uspe kritiko sistema izvesti znotraj njega samega, saj je producent performansa nihče drug kot Via Negativa (producentki: Romana Brajša in Špela Trošt).

Ko se mi je že zdelo, da gre gledališki svet z rezanjem sredstev, vztrajno prostorsko stisko itd. vse hitreje in odločneje v kurac, se leta 2023 na odrih pojavi struja, ki cinizmu zavestno kljubuje z oprijemljivo motivacijo, da se nekaj še vendarle da spremeniti. Seveda se ta struja ni letos izvila iz trte, temveč gradi na starejših prizadevanjih, a časovno-prostorsko sovpadanje projektov, kot so poleg obravnavanega denimo še Na tleh Maje Dekleva Lapajne in Alenke Marinič, ki s smehom odkrito uprizarja tegobe položaja samozaposlenih umetnic v kulturi, ali pa Heroj 4.0: Business as Usual Uroša Kaurina in Vita Weisa, ki avtoironično naslavljata vianegativovsko napadalnost na publiko, na videz naznanja ponoven seizmični premik, rekapitulacijo tistega omenjenega v uvodu. Ta bo sledil aktualnemu družbenemu in umetniškemu dognanju, zahtevam inkluzivnega gledališča in senzibilnosti dobe Me too. V gledališče se prav kmalu, prav lahko, v pravi količini ponovno vrne užitek.

METOD ZUPAN
je študent sociologije kulture in umetnostne zgodovine ter novinar in kritik na Radiu Študent.

»THIS IS MY TRUTH TELL ME YOURS«
Avtorji: Jasna Žmak / Jasna Jasna Žmak
Avtorica in dramaturginja: Jasna Žmak
Performerka: Jasna Jasna Žmak
Oblikovalec luči: Anton Modrušan
Svetovalka za gib: Ana Kreitmeyer
Produkcija: Center za dramske umetnosti (Zagreb), Via Negativa (Ljubljana), Mesto žensk (Ljubljana)
Partnerji: KunstTeatar (Zagreb), VoxFemineae festival (Zagreb), Zavod En-Knap
Podpora: Ministrstvo za kulturo in medije Republike Hrvaške, Urad za kulturo, mednarodne odnose in civilno družbo mesta Zagreb, Ministrstvo za kulturo RS in Mestna občina Ljubljana.
Projekt je bil razvit v okviru programa PARL – Performance Art Research Ljubljana 2022.