Tudi tlačanke lahko pečejo kiš

Jaka Smerkolj Simoneti je obiskal drugo sezono participativnih bralnih uprizoritev besedila Delo in deklica I–V: Drame tlačank avtorice Nike Švab. V zapisu premišljuje o razvoju konkretnega dramskega teksta, hkrati pa ta premislek postavlja v širši kontekst. Tako se med drugim ukvarja tudi s tegobami slovenske dramske produkcije ter pod vprašaj postavlja običajno pričakovanje, da naj so dramska besedila napisana v osami, in ne v procesualnem ter kolektivnem razvoju.

Dramsko besedilo Delo in deklica I–V: Drame tlačank, ki je bilo leta 2021 nominirano za nagrado Slavka Gruma, svojo pot skozi slovenski gledališki prostor nadaljuje na za nas nekonvencionalen način. Avtorica Nika Švab je razvoj besedila osnovala skozi dve sezoni participativnih bralnih uprizoritev, ki so se javnosti predstavile v koprodukciji Zavoda Melara, Nove pošte in avtorice same. V tem zapisu se bolj kot samemu besedilu in njegovi refleksiji v dialogu z avtorico posvečam performativnim dogodkom, ki so botrovali razvoju besedila. Švab je projekt, kot pove sama, zasnovala:

Navdihnjena s pogovorom Janeza Janše, Saške Rakef, Eve Kokalj in Blaža Lukana, naslovljenim Neodvisnost bralne uprizoritve, iz leta 2019. Med pogovorom o vlogi bralne uprizoritve so bile izpostavljene prakse, ki so se mi zdele zanimive. Nato je prišla priložnost za prijavo razvoja besedila na razpis za avtorski opus. Zame kot avtorico je bila pomembna bralska izkušnja besedila, njegov prvi stik z bralci oziroma ustvarjalci. Dramatiki, tudi nominirani za osrednjo državno nagrado za dramatiko, smo namreč deležni bolj malo refleksije in komentarjev. V prvi sezoni sem tako k razvoju povabila raznolike ustvarjalce, ki so med prebiranjem besedilo tudi komentirali. Na podlagi teh refleksij je nastala tako nova verzija besedila kakor tudi novo dramsko besedilo – transkript dogodkov oziroma pogovorov o posameznem prizoru, naslovljeno Nevarno razmerje med dramatiko in gledališčem. V drugi sezoni sem želela raziskovati princip spreminjanja interpretacije besedila z minimalnimi znaki. Vsak prizor smo brali večkrat z interpretativnimi predznaki, ki jih je izbralo občinstvo (melodrama, tragedija, komedija, radijska igra …).

Dogodki v konceptualni zasnovi Nike Švab se problematiziranju s produkcijo dramatike ne izogibajo, vendar njihova središčna točka ni poskus njihovega razreševanja. Ne gre za strokovna srečanja ali okrogle diskusije, temveč za ustvarjanje okolja, znotraj katerega lahko pisanje dramatike zaživi kot kolektivna ustvarjalna praksa.

Avtorica besedila skozi bralne permutacije tako raziskuje njegove performativne potenciale. Razkriva različne poudarke, predvsem pa širi mnoštvo interpretativnih možnosti za dano dramsko besedilo. S tem se podčrta mišljenje, da drama ni zaključena literarna predloga, temveč živo besedilo, ki lahko v odrski ali bralni inscenaciji ustvari izrazito raznolika dogodkovna življenja. V posameznih žanrskih branjih se izkristalizirajo tako močnejše točke besedila v njegovih komičnih nastavkih kakor tudi uprizoritveno zahtevnejša statičnost in repeticija, ki pa ponujata večji potencial za ironizacijo ali avtorski komentar. Telo besedila se skozi tovrstna branja razplasti in zdi se, da udeležencem preko tega ponudi vpogled v svojo uprizoritveno anatomijo. Skorajda pregovorna je na tej točki razprava o tegobah sodobne slovenske dramske produkcije; na primeru zadnje od bralnih uprizoritev zgoščeno naslovljena z napisom »PISANJE DRAMATIKE JE POGOSTO NEPLAČANO ŽENSKO DELO«, ki se je na odru pojavil med enim izmed prebiranj sklepnega prizora besedila. Dogodki v konceptualni zasnovi Nike Švab se problematiziranju s produkcijo dramatike ne izogibajo, vendar njihova središčna točka ni poskus njihovega razreševanja. Ne gre za strokovna srečanja ali okrogle diskusije, temveč za ustvarjanje okolja, znotraj katerega lahko pisanje dramatike zaživi kot kolektivna ustvarjalna praksa. Švab branje svojega dramskega besedila ponudi kot izhodišče za raznorazne asociacije različnim ustvarjalcem (na sklepnem večeru so besedilo brali Lina Akif, Varja Hrvatin, Sara Lucu in Mišo Mićić), s čimer se pisanje dramatike preseli iz samotnega dela za računalnikom, ki se kot duhovit metatekstualni nastavek (v enem od prizorov namreč spremljamo dramatičarko, ki se sooča s težavami pisanja drame, ki bi lahko bila tudi drama, katere branju smo priča) tematizira tudi kot glavni problem pisanja dramskega besedila o prekarnih kulturnih delavkah znotraj besedila samega, v skupinski proces, katerega udeleženci s(m)o v različnih fazah vsi členi ustvarjanja uprizoritvene umetnosti. Če se za trenutek vrnemo k začetnim pregovornim tegobam sodobne slovenske dramske produkcije, se zdi, da Švab odgovor na te tegobe išče v integraciji v gledališko skupnost. Ta zasuk, ki bralne uprizoritve ne jemlje več zgolj kot »promocijo dramskega besedila, četudi so uspehi tovrstnih promocij prej izjema kot pravilo« ali kot »uverturo v performativni dogodek, ki bi se lahko udejanjil, če bi zanj obstajala produkcijska sredstva«, kakor to ubesedi Nika Švab, temveč v bralni uprizoritvi vidi poligon za razvoj, za katerega je ključno ravno snidenje s kritiko (naključje ali ne, da je ravno kritika druga pridružnica uprizoritvenih umetnosti, katere tegobe so dandanašnji že pregovorne). Tako lahko omemba kiša izpelje sproščen in duhovit razgovor med udeleženci dogodka (kako dejstvo, da dramski lik za pripravo izbere ravno kiš, vpliva na našo percepcijo tega lika?), ki pa izpostavlja pozornost za detajle, ki je eno samo – avtoričino oko ne premore, in širše implikacije, ki jih zapisano nosi za vsa nadaljnja soočanja s tekstom. Merjenje kakovosti ali vrednosti takega procesa ni enoznačno, a sama prisotnost dogodkov priča o nuji razvojnega procesa za dramatiko. Ne preseneča, da so besedila, ki so se že soočila z ustvarjalnimi ekipami, bolj kakovostna in celovita. Marsikatera svetovna imena dramatike, ki jih najdevamo na repertoarjih naših gledališč, svoja dramska besedila pišejo oziroma razvijajo v sodelovanju s širšo ekipo ustvarjalcev. Konec koncev ta praksa tudi ni nič novega, temveč jo poznamo tudi že iz gledališke zgodovine. Zakaj se torej dramatiki vedno znova soočajo s pričakovanji, da bodo njihova besedila, večji del njih napisana v osami, dovršena? Zakaj, če pa uprizoritvene umetnosti kolektivno težijo k procesualnosti in razvoju, če ob vsaki uspešni uprizoritvi slišimo, da je plod večmesečnega raziskovanja in vaj? Premnogi so v našem prostoru natečaji za izvirno dramsko besedilo, ki ne rezultirajo v uprizoritvi, neredko pa ne rezultirajo niti v podeljeni nagradi, torej s tem ne zadostijo sebi zastavljenim ciljem. Eden izmed razlogov za to je prav gotovo misel, da se bo dramatika kot uprizoritvena predloga za ustvarjalno ekipo, ki v povprečju šteje vsaj deset oseb, rodila iz ene same genialne glave. Sploh, ko gre za vpeljevanje vsebin, ki so v dramskem kanonu in posledično na gledaliških repertoarjih manj reprezentirane, česar se Švab prav tako precej direktno loteva v prej omenjenem petem prizoru besedila, ko pred nas postavi dramatičarko Frido, morda najbolj očitno avtobiografsko od vseh protagonistk besedila, katere cilj je napisati dramo o marginaliziranih osebah, katerih dolgočasna življenja so le poredko reprezentirana v dramskem kanonu.

Odločilno je vzpostavljanje skupnosti okoli pisanja dramatike, pri čemer ta skupnost ne sme biti homogena, temveč bo lahko svoj ustvarjalni naboj realizirala zgolj skozi svojo heterogenost in skozi zasledovanje različnih stališč in načel.

Zagotovo je v tem smislu treba izpostaviti, da se niz participativnih bralnih uprizoritev Nike Švab vpenja v širši kontekst vznikanja podobnih iniciativ v zadnjih letih, ki so vse po vrsti (Vzkrik, dramska platforma …) kot odločilno razumele ravno vzpostavljanje skupnosti okoli pisanja dramatike. Ta skupnost ne more in ne sme biti homogena, temveč bo lahko svoj ustvarjalni naboj realizirala zgolj skozi svojo heterogenost in skozi zasledovanje različnih stališč in načel, ki se jih pri svojem delu držijo posamezni ustvarjalci. Pri tem se zdi, da manko produkcijskega interesa (scena se za razvoj dramatike zanima deklarativno in produktno, ne pa razvojno) izčrpava posamezne iniciative in jih posledično prepušča »neplačani« ambiciji posameznih akterjev ter jih vnovič odriva na obrobje v polzaprte skupine zainteresiranih. Nika Švab lahko izpiljeno besedilo Delo in deklica I–V: Drame tlačank na natečaj za nagrado Slavka Gruma prijavi zgolj še enkrat, še to le v tem ali prihajajočem letu, saj bo kasneje že kršila pravila natečaja, ki določa, da besedila ne smejo biti starejša od treh let, popravljena ali dopolnjena besedila pa veljajo za isto besedilo. Čeprav lahko morda razumemo tovrstne člene, pa vendar predstavljajo »pasti«, kot to artikulira Švab, saj v ospredje postavljajo produkcijo dramatike, ne pa njen razvoj. Dramatičarka si enostavno ne more privoščiti, da bi svoje besedilo razvijala dlje časa.

A razvoj besedila se zdi še kako nujen. Delo in deklica I–V: Drame tlačank tematizirajo prekarno delo v vsej njegovi negotovosti in predvsem nevznemirljivosti. Z izmikanjem klasični dramatičnosti so tesnobna, a atmosfersko izjemno točna odslikava realnosti kreativnega sektorja, ki izčrpava svoje kreativce. V novi dopolnjeni verziji se zdijo situacije bolj razdelane in doprinos, ki ga je za avtorico in besedilo imelo srečanje s kopico drugih ustvarjalcev in (bistveno!) občinstvom, se zdi nedvomljiv. Prav tako se izkristalizira, da Švab naslovu navkljub ne obravnava specifično ženskih vsebin, kar tudi sama tematizira v epilogu besedila – srečanju protagonistk posameznih prizorov, ki sicer ni bil del razvoja in je ostal od prve verzije enak. Kakor tudi avtorica sama poudarja, je drama, ki jo piše, v večji meri vezana na ekonomsko situiranost kakor na spol (to seveda ne velja za vse prizore, nekateri med njimi vendarle obravnavajo situacije, ki so jim večkrat podvržene prekarke). Zagotovo pa ni naključje, da je realnost avtorice kot samozaposlene kulturne delavke tako dokumentaristično razplastena med izpisane »deklice«. Razvoj tematiziranja te realnosti pa bo verjetno ključen pri nadaljnjem razvoju besedila. Kaj je torej naslednji korak za Drame tlačank?

Z besedilom se na tej točki ukvarjam že tri leta in čas je za predah, da lahko do njega zopet vzpostavim distanco. Letošnja sezona bralnih uprizoritev je bila ključna, saj se je skozi njo izkristaliziral občutek, da je besedilo izrazito vezano name kot na avtorico. Skorajda vse protagonistke dojemam kot dele sebe. Niko Švab, ki kar naprej buta iz teksta, je težko zanikati in morda se je s tem treba sprijazniti. Vsekakor bi me zanimalo, kako bi bilo besedilo uprizorjeno. Po teh zadnjih branjih pa tudi sama v njem vidim potencial za lasten performativni angažma,

Tovrstne prakse so pokazatelj manka povezave med gledališko in dramsko produkcijo, ki si posledično za odrsko življenje ustvarja lasten prostor.

še pove Nika Švab. Drame tlačank bodo torej nadaljevale svojo pot skozi krajino slovenskega gledališča. Smiselno se zdi izpostaviti vsaj en uspeh tovrstnih razvojev bralnih uprizoritev v emancipirano eksperimentalno uprizoritev, in sicer uprizoritev besedila Varje Hrvatin Vse se je začelo z golažem iz zajčkov v režiji Eve Kokalj. Prakse, ki dopolnjujejo manj raziskane kotičke gledališkega ustvarjanja, postajajo poligon za oživljanje dramatike (zgled sta jim zagotovo tudi »bralni soli oziroma performansi« Simone Semenič), katere pot v redno gledališko produkcijo se še vedno zdi negotova in predvsem nekonsistentna. Verjetno pa je smiselno z malo grenkobe izpostaviti tudi, da so tovrstne prakse pokazatelj manka povezave med gledališko in dramsko produkcijo, ki si posledično za odrsko življenje ustvarja lasten prostor. To pa gre na daljši rok verjetno bolj na škodo gledališke produkcije in njene posledične odvisnosti od utrjenih kanoniziranih in posledično tematsko izrazito monolitskih zgodb.

Jaka Smerkolj Simoneti
je doktorski študent študijev scenskih umetnosti, praktični dramaturg in gledališki kritik.

---

Delo in deklica I–V: Drame tlačank
Niz participativih bralnih uprizoritev – druga sezona
Zasedba: Lina Akif, Tina Dobnik, Varja Hrvatin, Alja Lobnik, Sara Lucu, Mišo Mičić, Milan Ramšak Marković, Nina Ramšak Marković, Nika Švab
Koprodukcija: Nika Švab, Nova pošta in Zavod Melara

Opombe bralcev (0)