Plesni in performativni promet na avstrijskem Koroškem

Urednici Neodvisnih sta septembra obiskali festival plesa in performansa Pelzverkehr v Celovcu. Majhen festival z veliko ambicijo in heterogenim izborom se trudi navdušiti celovčane za sodobne uprizoritvene umetnosti, hkrati pa se ponuja kot eno izmed najbližjih mest za možen izvoz slovenske produkcije.

V septembru, v ozkem časovnem pasu, ko je bilo mogoče zapustiti občine in celo državo, sva se urednici zapeljali na avstrijsko Koroško, da bi si ogledali iztek festivala plesa in performansa Pelzverkehr, ki ga že peto leto pripravlja entuziastična ekipa na čelu z Ingrid Türk-Chlapek. Ker je Celovec iz Ljubljane oddaljen samo dobro uro vožnje, je dogajanje v domači prestolnici najbližji veliki bazen predstav, iz katerih v precejšnji meri zajema selekcija festivala. Tako smo letos med petintridesetimi dogodki, med katere lahko štejemo delavnice, filme, druženje in predstave (od tega deset celovečernih), našli tudi tri predstave slovenskih producentov ali umetnic_kov: Fight Bright Milana Tomášika&Co., Staging a Play: Antigone Matije Ferlina in Črni zvoki Ane Pandur in Damirja Avdića.

Ne smemo pa pozabiti, da je kontekst festivala specifičen, saj je Celovec manjše mesto, kjer je v mnogih primerih treba obiskovalce šele uvesti v osnove sodobne umetnosti.

Pelzverkehr lahko pomeni trgovino s krznom (kar je zgodovinsko pomembna dejavnost v Celovcu) ali promet, kroženje oz. premikanje nečesa (mehkega), kakor bi lahko prosto po razlagi Fabiana Türka, ki sodeluje pri programu in je avtor spletne strani festivala, poetično opisali plesno umetnost. Spomnimo pa se tudi na krzneni čajni servis nadrealistične umetnice Meret Oppenheim, skulpture z naslovom Objekt (1936), ki s protislovnimi asociacijami in senzacijami pri receptorju sproža raznolike odzive in misli, kar je tudi ambicija koroškega plesno-performativnega festivala. Ne smemo pa pozabiti, da je kontekst festivala specifičen, saj je Celovec manjše mesto, kjer je v mnogih primerih treba obiskovalce šele uvesti v osnove sodobne umetnosti. Umetniška vodja festivala to konsistentno počne, saj pred vsako predstavo naredi kratek didaktičen uvod. Četudi se morda komu takšno podučevanje zdi podcenjujoče, pa bi se od takšne prakse lahko učili tudi organizatorji marsikatere sodobnoumetniške prireditve v domačem prostoru, sploh glede na velik manko teh vsebin v našem izobraževalnem sistemu. 

Publike v Celovcu kljub (takrat na videz manj pereči) epidemiji sicer ni manjkalo. Ker v manjših mestih kulturnih vsebin ni vsak dan vseh vrst in na pretek, je nemara lažje motivirati publiko za vse, tudi bolj nekonvencionalne dogodke. V petih letih se je Pelzverkehr očitno priljubil domači publiki, ki ga zvesto spremlja. To je razveseljivo tudi za domačo produkcijo, ki je tako dobila novo lokacijo za možno postprodukcijo oziroma gostovanja. Pri nas podobnih aktivnosti kontinuirane prakse prirejanja festivalov izven prestolnice ni veliko, izpostaviti pa gotovo velja Fronto v Murski Soboti, ki jo prireja zavod Flota, Platformo v Mariboru, ki jo organizira Plesna izba Maribor in pa vsaj še Rdeče revirje zavoda Vitkar v Zasavju.

Ambicija se zdi skoraj preširoka, saj festival v isti sapi informira, eksplicira plesno veščino, predstavlja različne plesne in sorodne zvrsti in prikazuje konceptualno zahtevnejše predstave.

Selekcija na festivalu Pelzverkehr 2020 je bila zelo raznorodna in je zajemala tako bolj eksperimentalne in drzne komade (kamor gotovo spada Staging a play: Antigone Matije Ferlina, kjer avtor in performer Sofoklejevo dramo glasno recitira, a med govorom konsistentno zakriva obraz, tako da sta njegov glas in telo razdvojena) kot veliko bolj komunikativne predstave, ki se spogledujejo z drugimi žanri, denimo flamenkom ali z umetnostnim drsanjem. Ambicija se zdi skoraj preširoka, saj festival v isti sapi informira (o domačem dogajanju na področju urbanih žanrov, kjer člani celovške skupine Lindwurm Destruction Crew v svojih kratkih nastopih želijo predvsem šarmirati); eksplicira plesno veščino, predstavlja različne plesne in sorodne zvrsti in prikazuje konceptualno zahtevnejše predstave.

Predstava Glowing current moods Sophie Hörmann temelji na repetitivni, počasi razvijajoči se drseči koreografiji.

Predstava Glowing current moods Sophie Hörmann temelji na repetitivni, počasi razvijajoči se drseči koreografiji. Plesalka, oblečena v tesen, plastičen, kot da futurističen bel triko, se najprej cela natre z oljem, z oljem pa je namazana tudi plesna podlaga. Nato se s počasnim drsenjem po podlagi, pri čemer so njena stopala ves čas v trenju s tlemi, ob elektronski glasbi razvije sekvenca, ki imitira elemente umetnostnega drsanja. Ritem elektronike se stopnjuje, a je vseskozi robotiziran in hladen in ima plesalko, ki od njega ne odstopa, v prvem delu predstave povsem v svoji oblasti. Da jo skoraj povozi oz. da je v njej neko notranje dogajanje, pokažejo predvsem utripajoči lučni efekti. Nedvomno je najmočnejši del predstave ravno v hipnotičnem ponavljanju, ki evolvira postopoma. Gre za gladko podmazano dunajsko produkcijo, za katero pa se zdi skorajda odveč, da se poslužuje nadaljnjih metafor, kakršne se pojavijo v zadnjem delu, ko se plesalka izvije iz prve plasti dresa in z zamaskiranim obrazom sestopi iz ritmične naoljene inercije.

Zadnji dan festivala se je začel v verjetno najmanjšem teatru sploh – Jugendstiltheatru – paviljonu iz leta 1913, velikem samo slabih deset kvadratnih metrov z zgolj nekaj sedeži, ki kot gledališče deluje od leta 2012. Šlo je za filmsko projekcijo …das weite Land, woher sie kommt režiserke Ise Rosenberger, ki preko plesalke Loulou Omer rekonstruira plesno delo Die Stadt wartet ene od dunajskih pionirskih koreografinj plesnega modernizma Gertrud Kraus. Ker je bila ta judovskega rodu, je leta 1935 emigrirala v Izrael. Zaradi travmatične preteklosti je to tako film o neobstoječem, a mogočem, suspendiranem delu nacionalne plesne zgodovine. To je zgodba, ki je možna zgolj kot popolnoma izmišljena, na novo napisana in odplesana zgodba, saj za resnično koreografijo ni ostalo nobene sledi, niti ene same fotografije. Četudi mestoma sentimentalen, pa se je v intimni projekciji film izkazal kot pomembna kontemplacija nadnacionalnih tendenc plesa, ki poetično in retrospektivno obračunava z nacionalizmom.

Hkrati pa je pred nami neogibno gola ženska figura in performerka je primorana delati z vsemi konotacijami, ki temu dejstvu pritičejo: tako z dolgo zgodovino motiva ženskega akta v zgodovini umetnosti, kot s samo zgodovino dominirajočega moškega pogleda.

Bloom Clarisse Rêgo

Po filmu smo se odpravili samo nekaj korakov stran, v Kunstverein Kärnten, na performans Bloom Clarisse Rêgo, brazilske performerke, ki živi v Gradcu. V galerijskem prostoru na visok podstavek spleza gola figura, ki nato počasi menjuje poze, ki se odmikajo od človeških oblik. Gmota mesa in odsevi kože se spretno pretapljajo iz ene forme v drugo. Hkrati pa je pred nami neogibno gola ženska figura in performerka je primorana delati z vsemi konotacijami, ki temu dejstvu pritičejo: tako z dolgo zgodovino motiva ženskega akta v zgodovini umetnosti, kot s samo zgodovino dominirajočega moškega pogleda. Ko vse te konotacije vzame v zakup, jih lahko preoblikuje tako, da nam razgaljena, a ob popolni kontroli svojega telesa, vrača pogled.

Predzadnja predstava festivala je bila slovenska produkcija Ane Pandur in Damirja Avdića Črni zvoki, ki je svojo premiero doživela v Divaški jami. Ta je temi gotovo dala primerno slikovito naravno scenografijo. Prazen mali oder celovškega mestnega teatra pa je performerja pustil preveč prepuščena lastnim sredstvom izraza. Zmes kitare bosanskega psiha in flamenko plesa je pokazala kuriozno žanrsko prepletanje. Avdićevi avtorski komadi in značilni akordi so že sami po sebi zelo močni, posebej ko spregovori oz. odpoje o izkušnji vojne. Tudi flamenko Ane Pandur je energičen in izpoveden. A v duetu se njun nastop prevesi v patos moško-ženskega odnosa, kar obeh unikatnih nastopov v duetu ne uspe pripeljati v neko novo sintezo.

Njuni telesi sta cirkuško izvedeni in domiseln, humoren in virtuozen komad je skoraj preveč popoln.

Harleking Enrica Ticconija in Ginevre Panzetti

Festival se je zaključil s predstavo Harleking italijanskih gostov Enrica Ticconija in Ginevre Panzetti. Gre za virtuozno delo, kjer plesalca dekonstruirata Harlekina, tipičen lik commedie dell’arte. Njunemu prihodu na oder daje podlago posnet smeh v zanki, plesalca pa v upočasnjenem gibanju uprizarjata spotikanje drug drugega, kar v avditoriju sproža nalezljiv smeh, nemara redek pojav pri sodobnoplesnih predstavah. Njun nastop odlikujeta preciznost in delo s pretiranimi obraznimi gestami, ki jih menjujeta v koreografiranih sekvencah, kar še dodaja h komičnemu efektu. Njun način montaže slik je cinematičen, in zares imamo zaradi repeticije, sinhronosti, prekinitev in upočasnitev na trenutke občutek, kot da gledamo star filmski trak. Njuni telesi sta cirkuško izvedeni in domiseln, humoren in virtuozen komad je skoraj preveč popoln. Vsekakor takšno veščino, verjetno zaradi povsem drugačnih produkcijskih pogojev in drugih preferenc, na domačih odrih redko gledamo.

Pelzverkehr je bil letošnjo sezono zaradi posebnih okoliščin nemara najbolj eksotičen festival, kar smo ga lahko obiskali, čeprav se je odvil čisto za vogalom. Izkazal se je kot gostoljuben malomestni festival, ki ima rad slovenske produkcije, ki je raznolik in ki zares veliko da na vzgojo občinstva. Nedvomno bo mehak sodobnoplesni promet med Celovcem in Slovenijo, že zaradi velikega entuziazma umetniške vodje Ingrid Türk-Chlapek in zaradi bližine in afinitet, še naprej pretočen.

Pia Brezavšček in Alja Lobnik
sta urednici portala www.neodvisni.art in revije za sodobne scenske umetnosti Maska

Opombe bralcev (0)