Nešteto občutkov na uro

Nedoločena frekvenca je tretji koprodukcijski projekt mreže Pan-Adria, po Free Standing in Skupaj je tudi predstava Charlieja Brittaina in Milana Tomášika obredla številne odre v regiji. Označena kot »plesni koncert«, se Nedoločena frekvenca odvija med tremi plesnimi telesi, ki se jim pridruži tolkalno muziciranje. Ali kot zapiše Metod Zupan: »Frekvenci plesa in glasbe se načeloma nista ujeli oz. spojili, ko pa je vsake toliko plesalec telo recimo skrčil ravno ob glasbenikovem udarcu na gong, sta dosegli resonančno stanje, kar je napravilo močan vtis z dramatičnim učinkom.« Bojevita energija predstave pa v nadaljevanju izvede tudi »tonalni preobrat, kjer glasbo zamenja tišina, strogo koreografijo pa bolj sproščena improvizacija.«

Preklapljanje med radijskimi frekvencami se je v zadnjih štirih desetletjih korenito spremenilo z izumom digitalnih oddajnikov in morda še bolj ključno s prehodom od vrtljivega k statičnemu nastavitvenemu gumbu. Pritisnemo gumb in uživamo v rokerskih ritmih, pritisnemo gumb in že ihtimo ob žalostnih melodijah. Z vrtljivim nastavitvenim gumbom se srečamo le redko in trenutki, ko smo ujeti med dvema različnima radijskima frekvencama, ko slišimo malo ene, malo druge in veliko šumenja, so nam že skoraj tuji. Pa se kdaj dejansko vprašamo, kaj smo izgubili s prehodom v vnaprej pripravljene možnosti?

Zaustavitev v tek, ustavljanje v rotacijo rok. Tako formulirane verižne reakcije so plesalci izvajali na podlagi medsebojnih pogledov, trojnost uprizorjenih gest, ki so bile včasih ponovljene, včasih permutirane, pa je tvorila prvo neulovljivo frekvenco.

Na velikem odru Španskih borcev se je 27. oktobra 2021 tako kot že mnogokrat poprej razprla zavesa. Za njo je v temi na koncu odra stalo skoraj petdeset glasbil, od timpanov in činel pa do ksilofonov in gonga. Med njimi so se nahajale komaj razpoznavne silhuete štirih glasbenikov, pred njimi pa so na sredini odra čakali trije plesalci. Oblečeni so bili v rdeče srajce in temne hlače, rahle sence in dvignjeni oder Španskih borcev pa so njihovim pokončnim držam dali pridih monumentalnosti. V medli svetlobi belih žarometov (Charlie Brittain, Milan Tomášik, Aljaž Zaletel) so se plesalci (Brittain, Tomášik in Endi Schrotter) nato sprehodili po črni površini odra. Sem, tja, in spet nazaj. Njihova hoja je bila natančna, vendar nikoli robotska, disciplinirana in odločna, vendar nikoli vojaška. Svoja telesa, ki so v hoji in kasneje teku, ležanju, vstajanju, rotacijah dobila močno kinetično silo, so bili plesalci zmožni ustaviti v ničnem zaviralnem času. Veliko dovršenost giba je bilo razbrati tudi iz moči nad medsebojno gravitacijo teles, ki se nikoli ne dotaknejo, četudi so si stali zgolj milimetre narazen. Njihove disciplinirane gibe preciznih intenzitet je gnala medsebojna zazankanost v verigo, ki je vodila vsako akcijo v naslednjo. Zaustavitev v tek, ustavljanje v rotacijo rok. Tako formulirane verižne reakcije so plesalci izvajali na podlagi medsebojnih pogledov, trojnost uprizorjenih gest, ki so bile včasih ponovljene, včasih permutirane, pa je tvorila prvo neulovljivo frekvenco.

Sčasoma se je plesu plesalcev pridružilo muziciranje tolkalistov na koncu odra (Slovenski tolkalni projekt: Matevž Bajde, Tomaž Lojen, Franci Krevh, Luka Jahn k. g.). Svojo prisotnost so še pred stikom palic z opni bobnov naznanili s prižigom lučk, ki so osvetlile notne partiture. Tolkalisti so s hitrimi in nepredvidljivi zamahi zapise manifestirali v napeto glasbo. S tem so ustvarili kratkomalo bojevito vzdušje, z domala obrednim utripom, ki združuje močno noto pričakovanja in predanosti. Ob novi prisotnosti glasbe se sam ples ni spremenil, spremenilo se je le naše dojemanje plesa zaradi avdiovizualne sopostavitve. Frekvenci plesa in glasbe se načeloma nista ujeli oz. spojili, ko pa je vsake toliko plesalec telo recimo skrčil ravno ob glasbenikovem udarcu na gong, sta dosegli resonančno stanje, kar je napravilo močan vtis z dramatičnim učinkom.

Po tridesetih minutah od odstiranja zavese se je intenzivni ples svetlobno hitrih obratov, krožnega teka in konstelacij pogledov, posnemanj in permutacij ustavil. Glasba je prav tako izzvenela in na odru je zazevala multisenzorična praznina.

Po tridesetih minutah od odstiranja zavese se je intenzivni ples svetlobno hitrih obratov, krožnega teka in konstelacij pogledov, posnemanj in permutacij ustavil. Glasba je prav tako izzvenela in na odru je zazevala multisenzorična praznina. Plesni koncert, ki je do tedaj oddajal bojevito energijo, je na tej točki izvedel tonalni preobrat, kjer je glasbo zamenjala tišina, strogo koreografijo pa bolj sproščena improvizacija. Plesalci so eden za drugim začeli skakati po odru – igrati na oder, in ritem, ki so ga ustvarili trki njihovih stopal ob površino tal, je spomnil na še nedolgo nazaj slišane ritme tolkalne zasedbe za njimi. Plesalci so s svojo metamorfozo v tolkala poskušali ujeti frekvenco glasbenikov, čemur je sledila metamorfoza glasbenikov v plesalce, ko so ti zapustili glasbila in stopili med plesalce. Skupaj z njimi so ponovili koreografijo hoje z začetka predstave, le da je bila njihova hoja občutno bolj sproščena kot hoja treniranih plesalcev. Vsa telesa so nato zapustila oder in se začela izmenjujoče prikazovati nazaj. Tokrat njihovo gibanje ni bilo suvereno, plesalec je na odru naredil le par korakov, preden se je obrnil in odkorakal nazaj. Opisana sekvenca se je sklenila, ko so glasbeniki na oder pripeljali veličasten vibrafon ter loke, s katerimi so nanj začeli igrati.

Podobe, ki so jih ustvarili nežni zvoki vibrafona (Elliot Cole, Postludes for Bowed Vibraphone) v sopostavitvi solov vsakega izmed plesalcev, so bile preprosto čarobne. Med njimi je po svojem učinku izstopal solo Endija Schrotterja, ki je z anksioznejšo in telesno napornejšo koreografijo, ki je vključevala mete ob tla in nagle zasuke ob rahločutni melodiji vibrafona, pričaral nemogoč občutek, primerljiv le ihtenju v nalivu, ko hkrati veš, da bo vse v redu. Predstava se zaključi nedolgo po tem, ko glasbeniki na vibrafon odigrajo zadnji ton, v temo pa nas pospremijo mili zvoki glasbene skrinjice.

Sodobnoplesno telo je pogosto anonimno, kadar nastopa v skupinskih koreografijah pa uniformno, da se lahko podredi sinhronizaciji, kolektivnosti, ki so prezentne tudi v Nedoločeni frekvenci. Kljub temu pa plesalci ohranijo svojo individualnost, ki je prisotna predvsem v koreografskih solih in improvizacijah – Milan Tomášik je velikopotezen, Endi Schrotter uporniški, Charlie Brittain emfatičen.

Ob spektakularni avdiovizualnosti predstave se je lahko izgubiti, vendar se to med Nedoločeno frekvenco nikoli ne zgodi. Tako kot redki trenutki sovpadanja melodičnosti in giba z dramatičnostjo opozorijo nase, našo pozornost pritegnejo tudi redki trenutki dotika, glasu in znaka, ki jih v predstavi večinoma ni. Večina plesnega koncerta je odplesanega v tehnično dovršenem, odrezavem sodobnoplesnem registru, med koreografijami pa ujamemo tudi utrinke baleta, improvizacije, breakdancea in vogua. Prav tako so prisotni tudi trenutki prepoznavne telesne govorice, kot je šopirjenje. Opisano služi kot izraz različnih značajev plesalcev, skozi katere ti raziskujejo vprašanje identitete na odru. Sodobnoplesno telo je pogosto anonimno, kadar nastopa v skupinskih koreografijah pa uniformno, da se lahko podredi sinhronizaciji, kolektivnosti, ki so prezentne tudi v Nedoločeni frekvenci. Kljub temu pa plesalci ohranijo svojo individualnost, ki je prisotna predvsem v koreografskih solih in improvizacijah – Milan Tomášik je velikopotezen, Endi Schrotter uporniški, Charlie Brittain emfatičen. Simpatično preigravanje razpršenih trenutkov individualnosti v večinski uniformnosti pa vidimo tudi v njihovih kostumih (Danijela Valentić Sever). Vsi trije plesalci so odeti v bordo rdeče srajce z ovratnikom, ki pa je pri vsakem komaj opazno individualen – nekje je ovratnik ruski in z vzorcem na zunanji strani, nekje razprt klasičen z vzorcem na notranji strani, spet drugje klasičen zaprt.

Plesalci in glasbeniki, ki medsebojne frekvence večinoma niso ujeli, zaradi česar so tudi njihove frekvence v fizikalnem smislu ostajale nedoločene – kakor ujetost med dvema radijskima frekvenca na analognem sprejemniku –, pa so za komaj opazen trenutek uspeli najti spoj v simbolnem smislu. Ko je eden izmed plesalcev na oder prinesel lestev, ki jo je sicer hitro odnesel nazaj, smo vedeli, da ta predmet ne bo služil ne muziciranju ne plesanju. Lestve so sicer prisotne v mnogih gledališčih in glasbenih dvoranah, predstavljajo nepogrešljiv del tehnične opreme, ki je potrebna za nemoteno predajo uprizorjenemu. Momente inscenacije pogosto osvestimo le, kadar ta nemotenost, samoumevnost spodleti, ko luč recimo ni primerna, ko je glasba preglasna. V kontekstu plesnega koncerta pa trenutek, ko se lestev pojavi na odru, lahko beremo kot poudarek tehničnosti, skupnega imenovalca glasbe tolkalnega kvarteta in plesa plesnega tria. V dinamičnem plesnem koncertu, ki prepleta bogato zvočnost z dinamičnim značajem in subtilno izraženo igro sodelovanja in vzpostavljanja moči, smo tako začutili potencial predanosti nedoločeni frekvenci.

METOD ZUPAN
je študent sociologije kulture in umetnostne zgodovine ter novinar in kritik na Radiu Študent.

Zapis je nastal v okviru kritiškega seminarja, ki ga je omogočila delovna štipendija MzK.

---

Charlie Brittain, Milan Tomášik: NEDOLOČENA FREKVENCA
Koreografija: Charlie Brittain & Milan Tomášik
Izvedba: Charlie Brittain, Endi Schrotter & Milan Tomášik
Glasba: Franci Krevh (MOZAIKI 1), Ištvan Marta (DOLL’S HOUSE STORY), Elliot Cole (POSTLUDES FRO BOWED VIBRAPHONE), Franci Krevh (MOZAIKI 2)
Izvedba: Slovenski tolkalni projekt (Matevž Bajde, Tomaž Lojen, Franci Krevh, Luka Jahn k. g.)
Kostumi: Danijela Valentić Sever
Oblikovanje Luči: Charlie Brittain, Milan Tomášik & Aljaž Zaletel
Tehnični direktor: Aljaž Zaletel
Produkcijski menedžer: Milan Tomášik
Produkcija: Društvo Slovenski tolkalni projekt, KUD Cortesia
Koprodukcija: Pan-Adria: Zavod En-Knap, Hrvatski kulturni dom na Sušaku, KUD Moment, SNG Nova Gorica, Zagrebački plesni center, a.ArtistiAssociati Soc. Coop. in Zagrebački plesni ansambl
Sofinanciranje: Mestna občina Ljubljana, Ministrstvo za kulturo Republike Slovenije

Opombe bralcev (0)