Tretji tir: neopazna utopija sredi mesta
Avtorica nov zvočni "hodi performans" Peskovnik Braneta Zormana in Irene Pivka bere v luči emancipatornega akta hoje v času, ko je tudi svoboda gibanja omejevana. Udeleženka_ec je hkrati tudi že (edina_i) izvajalka_ec te performativne situacije v neprestanem krogotoku med notranjostjo njenih_govih misli, ki ustvarjajo "prostor" in "krajem" zunanjosti, ki ga zarisuje eksterier, v obliki vtisov iz naravne in umetne krajine ter zvočnih impulzov: "Jedro ideje projekta med drugim vzpostavlja dialektiko kraja in prostora, torej točke, kjer skupaj in vendar vsak zase bivata konkretno in simbolno."
Gornji, spodnji, čudni, čarni
Radharani Pernarčič se zapelje v Mursko Soboto na 15. festival Fronta, festival, ki vsa ta leta vztraja v pogumni in nujni decentralizaciji. Kot vse druge, tudi njega prebadajo ukrepi pandemije, ki jih Radharani spusti skozi svoje miselne obrate in skoznje zre na nove produkcije: "Novi svet, ki se odstira skozi to nametanost diskrepanc v političnih ukrepih, soobstoječih človeških načinih soočanj s situacijo ter nekompatibilnih stanjih, početjih, ideologijah, estetikah – brez repa in glave, eno čez drugo – je kot niz kvarkov, ki so enkrat delci, drugič valovi … ki so in hkrati niso … ki če jih že samo imenujemo … what the fuck?"
Petinšestdeset plus? Ni panike!
Avtorica si je ogledala predstavo Stičišče srečanj Carlote Mantecón, koreografinje, ki je sodelovala z amaterskimi plesalkami iz zrelega življenjskega obdobja. Zaradi korone izmenjava s Tenerifi ni potekala dvosmerno, zato ni šlo za dve predstavi, ampak "predstavo in pol". Maša Radi Buh motri takšno sodelovanje v kontekstu "community dance" in tradicije t.i. postmodernega plesa, ki jima je predstava preko igranja z našimi pričakovanji posredno in igrivo zavezana. "Na koncu ostaja vprašanje, ali bo v prihodnosti na odru prostor ne le za starejše neprofesionalce, ampak tudi za profesionalne plesalke in plesalce iz t. i. skupine 65+?"
Telebajsice resničnostnosti: kolonialistična komedija za odrasle in otroke
Avtor si je ogledal remake predstave, oziroma distopičnega feminističnega resničnostnostnega gibalno-gledališkega šova Urške Vohar: " Predstava TRI psice, DVA planeta, ENA raketa je duhovita in prodorna alegorična parodija vztrajnih poskusov demokratizacije preteklega, obstoječega in bodočega človeštva. V njej boste našli toliko feminizma za vsakdanjo rabo, kot boste hoteli, a vam miru ne bo dalo namigovanje na kolonizacijo vesolja in falična plovila Elona Muska."