Premisliti »podarjeni čas« čakanja

Po zapisu o prvi koronski izvedbi dela projekta, ki je bil izveden v obliki izdaje »preživetvenega paketa za čakanje v vrsti«, si je avtorica prispevka ogledala tudi predstavo Fent cua/Medtem ko smo čakali Urše Sekirnik in Joane Serra Forasté. Čas je obarvan zelo raznorodno, pravi avtorica, a v gledališču vendarle ostaja obarvan samo kot igra. Vseeno pa je ta participatorna predstava dobra vaja za samorefleksijo lastnih in družbenih navad, ki jih vsakodnevno prakticiramo med čakanjem v tej ali oni vrsti.

Hitrost spreminjanja ukrepov za organizacijo in posledično tudi obisk javnih prireditev, med katere se prištevajo tudi scenske umetnosti, je izjemna. Od pričetka maja, ko je doživela slovensko premiero participatorna predstava Fent cua/Medtem ko smo čakali Urše Sekirnik in Joane Serra Forasté z borimi desetimi obiskovalci na izvedbo, so se v slabem mesecu dovoljene kapacitete drastično povečale, a hkrati z uvedbo pravila PCT (prebolevniki, cepljeni in testirani) v neenakopraven položaj postavile potencialno občinstvo. Izrazita nesorazmernost ukrepov na področju umetnosti in kulture se kaže kot zaželen indikator nadaljnjega razločevanja javnosti.

Naslov predstave se ponuja kot mantra, ki se žal ne vpisuje zgolj v pretekli čas, ampak se je uspešno zasidrala v vsakdanjosti. Polje žive umetnosti in kulture je postalo ključno področje razdvojevanja in eksperimentalna platforma manipulativne strategije poziva k cepljenju. Za razliko od mnogih drugih držav je namreč testiranje v Sloveniji podvig, za katerega mora posameznik nameniti tudi po več ur časa. Lokacij za brezplačno testiranje je glede na dolge vrste čakajočih premalo, potreben čas za opravljanje testiranje pa nepredvidljiv in za razliko od ostalih sektorjev in vsakodnevnih aktivnosti veljavnost testa mnogo prekratka.

A vrnimo se k naslovu kot mantri. Na kratko jo osvetlimo retrogradno in tako orišimo temeljne parametre čakanja na polju žive umetnosti in kulture zadnjih nekaj mesecev.

Po modelu »business-to-business« (B2B) je življenje lahko že več mesecev teklo neovirano, medtem ko s(m)o organizatorji javnih prireditev čakali možnost izvedbe prireditev za širšo javnost …

Medtem ko smo več mesecev čakali na odprtje gledališč, s(m)o se prepuščali prenosu živih dogodkov na digitalnih medijih in transformacijam uprizoritvenih vsebin v druge medije. Medtem ko smo čakali na sproščanje ukrepov, so izbranci uživali v dogodkih, zaprtih za širšo javnost. Po modelu »business-to-business« (B2B) je življenje lahko že več mesecev teklo neovirano, medtem ko s(m)o organizatorji javnih prireditev čakali možnost izvedbe prireditev za širšo javnost. Medtem ko s(m)o čakali, s(m)o producenti dogodke kontinuirano premeščali v nove časovne slote. Medtem ko s(m)o čakali, s(m)o se kulturni delavci ukvarjali z lastnimi zgodbami in možnimi scenariji uresničevanja napovedanih izvedb svojih programov. Medtem ko s(m)o nekateri vrata kulturnih hramov odprli ob prvi uradno ponujeni priložnosti, s(m)o drugi čakali na povečanje kapacitet in vzdržnejše pogoje izvedb. Medtem ko s(m)o čakali na vzdržnejše pogoje, je politična elita odločila o pogoju PCT na področju kulture in umetnosti. Medtem ko s(m)o čakali na prehod v zeleno fazo in morebitno opustitev pogoja, so nas seznanili, da je Slovenija še krepko rdeča in da ohranjanje pogoja PCT morebiti prispeva k upadu števila okuženih, saj bi lahko bili prav umetnost in kultura možno mesto izbruha. Medtem ko s(m)o čakali na obiskovalce »svojih« prireditev, smo spoznali nenadno prenasičenost ponudbe in razpršenost »našega«, žal že tako zdesetkanega občinstva. Medtem ko s(m)o čakali na zadostno število precepljenih, smo nemo zrli v postopno razdvojevanje »našega« občinstva, kot tudi »nas« (akterjev na sceni) samih.

***

Medtem ko smo tako stali in čakali, se je predstava že pričela.

Pisal se je 7. in 8. maj 2021. Le nekaj dni je preteklo od ponovnega odprtja uprizoritvenih prostorov. Slovenska premiera participatorne predstave Fent cua/Medtem ko smo čakali je bila tako med tistimi, ki so po večmesečnem zatišju otvarjale javno življenje domačih odrov. Prav zato je bila izrazito podvržena radosti in skritim pričakovanjem. Kljub dežju so bili obrazi obiskovalcev/znancev nasmejani. Uvedene protokole smo spoštljivo upoštevali in se od blagajne na varnostni razdalji razvrstili pred vhodom v dvorano. Medtem ko smo tako stali in čakali, se je predstava že pričela. Naša kramljanja sta prekinili obe ustvarjalki, ki sta se gibali tik ob nas v upočasnjeni dinamiki ter svoj pogled previdno sprehajali med našimi obrazi in od tam v prostor ter nazaj. Ob tem sta občasno verbalizirali kontekste čakanja in nas lahkotno prestavljali v fiktivne teritorije.

Ob čakanju se občutek časa običajno raztegne, izostri se pozornost vnosa novih informacij.

Navidezno raztezanje časa in njegovega običajno obremenjenega odtekanja sta ustvarjalki uspešno prenesli v gibalni material in odprto koreografijo, v kateri sta podelili obiskovalcu tvorno vlogo. Z lahkotnim prestavljanjem po vsem bolj ali manj znanih prostorih in izkušnjah čakanja v vrstah, ki sta jih ustvarjalki neobremenjeno izmenično naslovili, sta nas že v preddverju Stare mestne elektrarne – Elektro Ljubljana nevsiljivo in učinkovito zapletli v inscenirano igro. Postalo je jasno, da je ponujena partitura zasnovana na igriv način, abstrahirana, a hkrati dovolj nazorna, da vanjo obiskovalec bolj ali manj angažirano vstopi. Od njega pa bo odvisna tudi stopnja izkustvenega doživetja.

Čakamo na nov trenutek prekinitve, preusmeritve naše pozornosti, potopljeni v začasno skupnost, ki se postopoma vzpostavlja.

Prvo postajališče v dvorani sta pretvorili v čakalnico, kjer smo se razporedili po označenih in pripadajočih stolih, medtem ko sta performerki izginili. Medtem ko smo čakali na novo pobudo ustvarjalk, smo skupaj premišljevali o taktikah za krajšanje časa. Ugotavljanje dolžine animacije rib v digitaliziranem akvariju, nadaljevanje prekinjenih pogovorov in načenjanje novih dialogov, brskanje po torbah ipd. prekine vstop in tudi skorajšnji ponovni izhod ene izmed avtoric projekta. Vzpostavljena igra se ponovi. In spet čakamo. Čakamo na nov trenutek prekinitve, preusmeritve naše pozornosti, potopljeni v začasno skupnost, ki se postopoma vzpostavlja. Morda sploh več zares ne čakamo na zunanji dražljaj, saj posamezni glasovi soudeležencev ponujajo dovolj spodbud za zaposlitev; od možnega poteka scenarija do poskusa informiranja o dolgo nevidenih prijateljih, kolegih ali znancih, s katerimi delimo čas in prostor. A ko Joana Serra Forasté z daljincem prekine akvarijsko sliko in se na ekranu pojavi QR koda, se ponovno pripnemo na njuno igro. Nekateri iščejo pametne telefone, drugi ugotavljajo kako razvozlati kodo, tretji pa čakajo sosede, da jim razkrijejo dekodirane vsebine. Z vnovičnim vstopom Urše Sekirnik s paketom čokoladnih pralinejev, postane okvir igre že dodobra berljiv, kljub konkretno-vsebinskim neznankam. Medtem ko nihamo v odčitavanju ali zaposlovanju s ponujenimi scenarističnimi vložki, čas teče naprej s spreminjajočim občutenjem časovnosti.

Ob pojemanju čokoladne sladkosti v ustih soavtorica Joana Serra Forasté ponovno pritisne na daljinec ob prihodu v čakalnico. Na ekranu ugledamo avtorici v poletni opravi v studiu Cepetka (JSKD), kjer razpravljata o osebni percepciji neproduktivnega časa, potrošnji »odvečnega« časa (tudi v čakalnih vrstah), nujnosti nedela ipd.

Čas v bolnici ni in ne bo enak času na zabavi ali ljubimcev v postelji, saj je čas obarvan zelo raznorodno.

Čakanje je lahko zabavno, nadležno, meditativno, frustrirajoče … Kako ga percipiramo, je lahko odvisno od nas samih. A vsekakor ne samo od nas samih, pa tudi ne od morebitnih soljudi, s katerimi delimo čas in prostor čakanja, ampak predvsem od situacije, konteksta, tudi od ekonomskega in družbenega statusa posameznika, njegovega zdravstvenega in čustvenega stanja, od vzrokov in možnih posledic tega čakanja. Čas v bolnici ni in ne bo enak času na zabavi ali ljubimcev v postelji, saj je čas obarvan zelo raznorodno. Omenjene misli oblikujem šele ob pisanju, saj časa za premislek ni, kličeta že nov izziv in nova postaja, kamor nas kličeta ustvarjalki.

Vabita nas na novo postajališče in igrišče, kjer še naprej poskušata razgrniti nekatere obrazce, protokole, navade in izkušnje s čakanjem v vrstah ter jih z odprto strukturo ponuditi manjši skupini udeležencev. Rezultati so odvisni od nas samih; pripravljenosti vstopiti, se predati, odzvati, angažirati, premestiti in preigrati odprte, a še vedno jasno začrtane protokole.

To je le nekaj razlogov, da na vprašanja v sosednji sobi nimamo enakih odgovorov in hkrati tudi, da vse izpostavljene razlike odzvenijo bolj ali manj v prazno. Med drugim tudi negativen odgovor na vprašanje o preskakovanju čakalnih vrst ni nekaj, kar je možno nagraditi in pozdraviti s penino. Ni vse igra. In igra brez konteksta je lahko namenjena samo sama sebi. Iluzija.

Ni vse igra. In igra brez konteksta je lahko namenjena samo sama sebi. Iluzija.

Enaka je iluzija ujetosti v skupnem, v ta namen preoblikovanem kvadratu, kjer lahko mirno prestopim v zunanjost. Izvajalkinemu performativnemu materialu pa obrnem hrbet. Lahko opazujem ali kontriram njunim predlogom, a tako kot v tej tudi v vsaki naslednji, sicer premišljeni reorganizaciji prostora, postajam vse bolj brezbrižna.

Trakovi sicer delijo in razločujejo, občasno ovirajo naše gibanje, a ne glede na to, kdo v tej igri koreografira moje telo, z njimi dejansko ne dosega bistvenega učinka. Vsak potencialni prestop je v tej konkretni zgodbi zgolj in samo prestop nikamor, saj je mesto gledališča zgolj in samo igra. Prenos v ta prostor ne učinkuje, saj ne sili, dejansko ne vodi in me zares ne koreografira, z njim ne utelesim ničesar, samo vse bolj pasivna postajam.

Ob izstopu iz dvorane sem prav zato hladna. Premišljene partiture in ponujeni materiali, ki sta jih avtorici združili v simpatično koreografijo, vzbudijo preveč lahkoten vtis. Četudi smo prav to še kako potrebovali in četudi nam kakšen od ponujenih namigov lahko pomaga zapolniti čas v koloni, bi si želela bolj trdnih temeljev v izrekanju. Želela bi ojačan glas zastopstva, ki ga projekt ponazarja. A verjetno je tudi res, da naš vsakdan ni zadosti zaostren in je še vedno vse preveč znosen, izkušnjo čakanja pa zapolnjuje in polni zgolj raznoliko in dinamično kratkočasje.

Čakanje je del vsakdanjosti in uvedeni ukrepi za zajezitev in preprečevanje širjenja virusa SARS-CoV-2 so zgolj deloma transformirali oblike čakanja in jih na mnogih mestih (pogosto tudi samo navidezno) pomnožili. Vrste so postale bolj očitne, saj so se vile na zunanjih površinah. O njih smo morebiti pričeli bolj aktivno govoriti, kakor nas uspešno opomnita tudi Urška Sekirnik in Joana Serra Forasté. Drugih oblik čakanja avtorici nista naslovili, saj bi prav dolgoročni procesi (pogosto) brez vidne zunanjosti zadeve zakomplicirali in morebiti odstrli ekstremnejša izkustvena stanja.

Propaganda napredka, učinkovitosti in hitrosti v pospešeni realnosti, v kateri živimo, se še kako učinkovito zajeda v »podarjeni čas« čakanja.

Proces ustvarjanja je zelo očitno poganjala osebna izkušnja ustvarjalk s preprostimi vprašanji o situacijah in izkušnjah čakanja. Omenjene izsledke sta avtorici pregnetli v igriv format, ki kljub neobremenjenosti ponudi obiskovalcu neposredno izkušnjo. Na ta način uspešno povzema načelo in prizadevanje avtoric, da bi se naučili čas čakanja zapolniti na raznorodnejše načine, ga sprejeli in se mu morebiti celo poklonili. Propaganda napredka, učinkovitosti in hitrosti v pospešeni realnosti, v kateri živimo, se še kako učinkovito zajeda v »podarjeni čas« čakanja. Najobičajnejši način zapolnitve tega časa je tako postal zaslon, kjer hitro odgovarjamo na prispelo pošto, beremo novice ali pa poskušamo uloviti artificielne drobce življenja prijateljev in znancev na družbenih omrežjih. Kako pogosto v takšnih situacijah zgolj smo, ali bolje, kako pogosto smo nekaj drugega od telesne lupine, spojene s pametnimi telefoni? S svojim angažmajem smo v predstavi dokazali, da znamo obstajati tudi drugače, četudi samo kot prisotni opazovalci drugih in sebe v prostoru in času.

JASMINA ZALOŽNIK
deluje na področju scenskih umetnosti v številnih vlogah. Med drugim sokurira tudi CoFestival.

---

MEDTEM KO SMO ČAKALI
Koncept in izvedba: Joana Serra Forasté in Urša Sekirnik
Avtorstvo: Joana Serra Forasté, Urša Sekirnik, Carlota Grau Bagès
Dramaturgija: Carlota Grau Bagès
Oblikovanje prostora: Mercè Lucchetti
Glasba: Joan Cot Ros
Tehnično vodstvo: Sergio Roca Saiz
Tehnična podpora: Janko Oven
Kostumografija: Urša Sekirnik
Fotografija in video: Nora Baylach
Grafično oblikovanje: Špela Drašlar
Izvršna produkcija: Sabrina Železnik
Produkcija: Emanat
Koprodukcija: Antic Teatre, Espai de creació, Barcelona
l’Estruch – Espai de creació de les arts en viu, Sabadell
Festival Escena Poblenou, Barcelona
Partnerji: KUD NUM; Bunker / Stara mestna elektrarna – Elektro Ljubljana; Srednja vzgojiteljska šola, gimnazija in umetniška gimnazija Ljubljana; Associació cultural La Visiva, Barcelona; La Poderosa, Barcelona; JSKD – Javni sklad za kulturne dejavnosti
Finančna podpora: Mestna občina Ljubljana in Ministrstvo za kulturo RS

Opombe bralcev (0)