Mleko in kri

Plesno-glasbena predstava Domovina izraža določen politični statement, zapiše Ana Lorger. Ves čas preigrava vprašanje upora kolektiva in vlogo posameznika v njem, istočasno pa se asociativno nanaša tudi na notranji politični spor. »Kolektiv je lahko revolucionaren, kadar se združuje kot upor, v katerem je posameznik prav tako uporniško, samosvoje telo, prav ta isti kolektiv pa je lahko tudi moment totalne podreditve hegemoniji vsakdana, v katerega spet zapade tudi vsak njegov del.« Pri tem pa je manj razviden kritični podtekst predstave, ki tako naposled ostane pri zastavljanju vprašanj.

Iztok Kovač, umetniški vodja Centra kulture Španski borci in ustanovitelj mednarodne plesne skupine En-Knap, ki sedaj kot EN-KNAP Group deluje v okviru zavoda EN-KNAP, je po koncu zaprtja gledališč na oder postavil predstavo s pomenljivim imenom: Domovina. Če pomislim na prostorska in spominska križanja, ki se zgoščajo v predstavi, ugotavljam, da predstava Domovina v Centru kulture, ki je dobilo ime po jugoslovanskih prostovoljcih v španski državljanski vojni, pod umetniškim vodenjem Iztoka Kovača, trboveljskega koreografa sodobnega plesa in en-knap tehnike, izraža določen politični statement.

Koreografijo Iztoka Kovača, kot pravi tudi sam, najprej zaznamuje njegovo rojstno mesto Trbovlje, rudarsko mesto socialističnega industrijskega duha, ki je ustrojilo telo delavk in delavcev, njihova vsakdanja koreografija življenja pa se giblje med ritmom stroja, fizičnim delom in počitkom. Ta izhodiščna in referenčna točka njegovega ustvarjanja se prepleta z medkulturnimi telesi, ki so vplivala na koreografa zaradi nenehnih potovanj in mednarodnih povezovanj, zato v svoje ustvarjanje sprejema tudi gibanja urbanih teles, v predstavah pa se poigrava z mejo med kolektivno koreografijo in vlogo individuuma znotraj nje.

Belo in rdeče scenografsko ozadje se istočasno asociativno poigrava tudi z našim notranjim političnim sporom med belimi in rdečimi, med vladajočo desnico in levico, ki trenutno protestira. A sega tudi dlje od tega.

Opis plesno-glasbeno predstave Domovina je vsebinsko dokaj skop, kot gledalki mi omogoča zgolj nekaj asociativnih izhodišč, ki se v vizualni obliki ponovijo tudi na samem odru. Gledališki list nas sprašuje, ali naša telesa poganja kri ali mleko in kako na gibanje teles vplivata tako človekova podreditev kot tudi upor očetu zakona in materi domovini. Prevedeno v scenografijo, le to sestavljata belo (mleko) in rdeče (kri) ozadje, siva in temnomodra kostumografija plesalcev (Mattia Cason, Luke Thomas Dunne, Katja Kolarič, Rada Kovačević, Carolina Alessandra Valentini, Tamás Tuza) pa spominja na delavce in delavke v tovarni. Vendar se belo in rdeče istočasno asociativno poigrava tudi z našim notranjim političnim sporom med belimi in rdečimi, med vladajočo desnico in levico, ki trenutno protestira. A sega tudi dlje od tega. Navsezadnje na odru nastopajo Italijanka, kar napeljuje na zgodovino fašizma, in Madžar, katerega telo lahko beremo kot aktualizacijo vzpona madžarske desnice, ki je v močni povezavi z našo politiko.

Predstava me napelje na misel: če smo zmožni totalitete v podreditvi, to pomeni, da smo sposobni zaiti tudi v radikalno drugo smer.

Da ne gre zgolj za plesno, temveč tudi za glasbeno predstavo, opazimo že na začetku, saj je vstop plesalk in plesalcev na oder prepreden z glasovnimi igrami, prepletanjem glasov, njihovo disharmonijo, ritmom in ponovnim ujemanjem. Glasbeni del je nastal v avtorstvu Catherine Milliken, avstralske performerke, glasbenice in komponistke, ki je hkrati tudi soavtorica koncepta predstave. Kot je za sodobne plesne predstave pogosto, plesalci in plesalke na odru tudi govorijo, vendar je njihov govor pravzaprav kakofonija različnih jezikov, nemščine, italijanščine, angleščine, slovenščine … Tako kot zvok tudi gibanje na odru temelji na nenehnem kolektivnem plesu in sinhronosti, ki se vseskozi podira, telesa se odcepljajo od kolektiva, individualizirajo in ponovno združujejo. Plesno-glasbena predstava se ves čas preigrava z vprašanjem upora kolektiva in vlogo posameznika v njem. Kolektiv je lahko revolucionaren, kadar se združuje kot upor, v katerem je posameznik prav tako uporniško, samosvoje telo, prav ta isti kolektiv pa je lahko tudi moment totalne podreditve hegemoniji vsakdana, v katerega spet zapade tudi vsak njegov del. Predstava me napelje na misel: če smo zmožni totalitete v podreditvi, to pomeni, da smo sposobni zaiti tudi v radikalno drugo smer.

Ali ni naš tehnični vsakdan tista resnična organskost giba, izrazni ples pa kot prisila kulture, želja po naravnem kot fascinacija po vrnitvi nazaj v sicer vedno že kultivirane korenine? Naravnega giba ni, naravni gib je pravzaprav gib tehnike našega potrošniškega vsakdana, v katerega smo vzgojeni.

Plesni gibi so dokaj tehnični in se pogosto ponavljajo, v elemente organskosti preidejo le, kadar gre za duete. V tem kontekstu se sprašujem, ali ni naš tehnični vsakdan tista resnična organskost giba, izrazni ples pa kot prisila kulture, želja po naravnem kot fascinacija po vrnitvi nazaj v sicer vedno že kultivirane korenine. Naravnega giba ni, naravni gib je pravzaprav gib tehnike našega potrošniškega vsakdana, v katerega smo vzgojeni. Ker plesalke in plesalce že zaradi kostumov lahko razumem kot kolektiv, me predstava spomni na racionalizacijo in disciplino teles taylorjanskega devetnajstega stoletja. Čeprav ples nima nobenega določenega cilja pri svojem gibanju, na koncu namreč nimamo končnega produkta na tekočem traku, način giba izraža ideologijo našega tehnicističnega vsakdana. Kolektivni ples referira na Hewittovo analizo Tillerjevih deklet, torej na Girlkultur, ki jo opisuje v svojem delu Družbena koreografija. Girlkultur s svojo fetišizacijo ritma telo totalizira ter organizira, postane ideološka in estetska nasprotnica izraznega plesa, v tem pa avtor vidi premik duha časa, v katerem lahko najdevamo vzporednice med kulturno produkcijo in njenim socioekonomskim temeljem.

Če torej ta (jamesonovsko rečeno) politično nezavedni tekst ni bil dovolj jasen, pomeni, da predstava veruje v Evropo kot rešiteljico svoje medkulturnosti, kar razumem kot naivno. Če pa ni tako, predstava ostaja pri ciničnem pogledu na svet, kar je prav tako nevarna pozicija.

Domovina je, tako kot napoveduje gledališki list sam, zastavljala predvsem vprašanja, kritični podtekst predstave pa mi je na trenutke spolzel med prsti. Ali je medkulturnost na odru znak za to, da naj bi liberalna misel Evropske unije in njene kapitalistične baze bila pozitivni odgovor na nacionalizme, ki smo jim dandanes priča? To bi se mi zdelo še preveč naivno, saj se v epidemiološkem stanju nadzor nad telesi vse bolj povečuje, biopolitika pa postaja z vsakim dnem bolj aktualna. Na deklarativni ravni EU sicer poveličuje multikulturnost, a istočasno krepi nacionalizme na obmejnih območjih, da preprečuje avtonomijo migracij, izvaja nadzor nad pretokom delovne sile in izvaža suženjsko in ilegalno migrantsko delo ter ekološko krizo na evropski jug. Če torej ta (jamesonovsko rečeno) politično nezavedni tekst ni bil dovolj jasen, pomeni, da predstava veruje v Evropo kot rešiteljico svoje medkulturnosti, kar razumem kot naivno. Če pa ni tako, predstava ostaja pri ciničnem pogledu na svet, kar je prav tako nevarna pozicija. Morda premišljujem preveč, morda je šlo zgolj za naključje: EN-KNAP je navsezadnje dolgoletni mednarodni plesni kolektiv, ki se je tokrat odločil preizprašati vprašanje nacionalizma. Naključje ali ne, dvorano sem zapustila z istimi vprašanji, kot mi jih je ponujal gledališki list, z nekaj priokusa ravnodušja.

ANA LORGER
končuje študij primerjalne književnosti in dramaturgije. Svetu se še vedno nenehno čudi, ga skuša razumeti in spreminjati.

---

DOMOVINA
Koncept: Iztok Kovač, Catherine Milliken
Koreografija: Iztok Kovač
Ustvarjalci in izvajalci: EN-KNAP Group (Mattia Cason, Luke Thomas Dunne, Katja Kolarič, Rada Kovačević, Carolina Alessandra Valentini, Tamás Tuza)
Glasbena kompozicija in realizacija: Catherine Milliken
Dodatna glasbena kompozicija in vokal: Michael Schiefel
Oblikovanje scenografije: Miran Mohar
Oblikovanje svetlobe: Jaka Šimenc
Kostumografija: Katarina Škaper (Atelje d.o.o.)
Glasbena improvizacija and snemanje: Erik Griswold: prepariran klavir, snemalec; Ellen Harrison: viola; Katherine Philp: violončelo; Vanessa Tomlinson: vibrafon
Glasba iz predstave Praznovanje, 2007: Drago Ivanuša
Montaža glasbe: Tomaž Grom
Artikulacija: Stojan Pelko
Vodja vaj EN-KNAP Group: Ana Štefanec Knez
Tehnični koordinator: Jaka Šimenc
Tehnična izvedba: tehnična ekipa Španskih borcev
Oblikovanje plakata: Neja Engelsberger
Fotografija in video: Andrej Lamut
Produkcija: Zavod EN-KNAP

Opombe bralcev (0)