Radharani Pernarčič

Glagol »biti« v 1. osebi množine

Prav kakor Simpozij dialog v idejni zasnovi koreografinje in somatske izvedenke Snježane Premuš ni navaden dogodek, temveč večdnevna somatsko-sodelovalna kolektivna praksa, tako dotični zapis Radharani Pernarčič ni navadna refleksija, temveč je občutljiv premislek ob praksah in z njimi ter kontekstualni asociativni tok, ki ga je udeležba zagnala. Delavnice Body mind centeringa, zvočna instalacija, performativno-vizualna instalacija, teoretsko predavanje-pogovor, risarsko-poetična delavnica in razstava tvorijo dogodkovno tkanino različnih niti, ki v relaciji zadihajo in nas kolektivno nagovorijo, kako si pravzaprav želimo biti drug z drugim.

Če bi za začetek recimo poskušala povzeti, lahko rečem le to, da je simpozij Umetnost in kontinuiteta tako poln in kompleksen, da vsega ni mogoče zajeti v eni sami recenziji. Snježana Premuš, idejna avtorica in organizatorka simpozija, je namreč zasnovala program, ki prepleta raznolike vsebine in formate (delavnice, instalacije, predstavitve, pogovore itd.) – kot skupen kontekst, v katerem povabljeni umetniki in/ali teoretiki razpirajo pojmovno, telesno-izkušenjsko, produkcijsko in družbenopolitično vprašanje kontinuitete v fragmentiranem, tehnokratskem in hiperproduktivnem svetu. Kot pove že sama najava, so večinoma obravnavali strategije delovanja, avtentičnost kreativnega procesa, senzibilnost, utelešene izkušnje, umetnost gledanja ali prisotnosti, načine, kako se pogoji dela vpisujejo v umetnika, in slednjič tudi, kako se plesna praksa vpisuje v vsakdanje življenje. Seveda pa so se sproti iz vrzeli, ki nastanejo, ko ustvarjalci drug drugemu pustijo prostor za to, izvijala še mnoga druga ključna vprašanja. V luči nujne selekcije se bom zato tokrat osredotočila le na tiste tri aspekte, ki so vidneje splavali na površino in izstopajoče spregovorili tako znotraj dogodkov kot med njimi: iskrenost, prisotnost odsotnega in sobivanje.

Snježana Premuš je zasnovala program, ki prepleta raznolike vsebine in formate kot skupen kontekst, v katerem povabljeni umetniki in/ali teoretiki razpirajo pojmovno, telesno-izkušenjsko, produkcijsko in družbenopolitično vprašanje kontinuitete v fragmentiranem, tehnokratskem in hiperproduktivnem svetu.

V grobem simpozij poteka nekako takole: dopoldanske termine zapolnijo praktične delavnice pod vodstvom Bernadett Jobbágy1 Koreografinja, performerka, multimedijska umetnica in krajinska arhitektka. iz Madžarske (1. in 2. dan) ter Zrinke Šimičić Mihanović2 Plesna umetnica in certificirana MSP (učiteljica somatskega gibanja (MSP IDME in CMA–SP pooblaščena analitičarka gibanja). iz Hrvaške (3. in 4. dan). Obe delavnici v glavnem temeljita na somatski praksi Body Mind Centering in se povezujeta z raziskovanjem giba. V popoldansko-večernem delu simpozija se zvrstijo zvočno-vizualna instalacija Uglaševalni prostor (1. in 2. dan), performativno-vizualna instalacija s predavanjem (Špela Trošt),3 Z naslovom Moja pojavnost nima več ostrih robov. predstavitev trajajočega projekta/plesne prakse (Dejan Srhoj s skupino),4 Z naslovom Kako se plesna praksa vpisuje v življenje. teoretsko predavanje-pogovor (Alja Lobnik in Rok Vevar z udeleženci),5 Z istoimenskim naslovom Umetnost in kontinuiteta. slednjič pa še čudovit zaključek z risarsko-poetično delavnico, predavanjem in razstavo risb6 Z naslovom Drawing Lines / Črte risanja. Viktorije Bogdanove.7 Arhitektka, pesnica in likovna umetnica iz Bolgarije. In da se tisto dinamično-življenjsko ne bi sprevrglo v rigidno-perfektno, vesolje hudomušno poskrbi, da dve načrtovani predstavi (zaradi poškodb in bolezni) odpadeta. Žal. In obenem, nič hudega: se bo tako vsaj lahko pletlo dalje še kje in kdaj drugič. Ne nazadnje se odlično organizirane dogodke prepozna prav po tem, da se takšne spremembe lahko zgodijo, ne da bi zaradi njih razpadla tudi celota.

Ko rečem celota, v tem primeru to namreč ne pomeni le nabora eden zraven drugega postavljenih delov, ampak je preplet niti, ki v relaciji druga z drugo ves čas nekje vstopajo in spet izstopajo ter obenem zadihajo v drobnih prazninah: ta celota je tkanina. Čeprav se na prvo žogo zdi, da so niti povsem raznorodne, saj ene vstopajo v zavest bolj po zaznavni, druge po kognitivno-analitični poti, se v resnici izredno lepo dopolnjujejo. Vznikajo v različnih pojavnih oblikah (poetičnih, dogodkovnih, atmosferičnih ali povsem kinestetičnih) ter preizprašujejo druga drugo na razpršenih mestih in trenutkih. Pravzaprav je potrebna kar dobra mera pozornosti, da jim človek še lahko sledi. In kot nalašč za ogrevanje take pozornosti se že prvi dan odvije Uglaševalni prostor, ki ponudi dober vhod tudi v vsa nadaljnja dogajanja.

Vse dogajanje temelji izključno na zaznavnem in zaznavanje s tem tudi bistri.

Prostor te instalacije ni poseljen s telesi performerjev, je pa toliko bolj poseljen z zavedanjem, da so telesa intelegibilna – da imajo spoznavno moč. Tu in tam je že postavljen kak stol ali blazina, preostala pokrajina se odstira medtem, ko se prosto pomikamo med otoki najrazličnejših drobnih zvokov, glasom performerja, ki se nevpadljivo nahaja na vrhu dvorane, ter svetlobnimi formacijami, ki se pojavljajo in izginjajo. Vse dogajanje temelji izključno na zaznavnem in zaznavanje s tem tudi bistri. Atmosfero preveva globok mir in zemljevid, ki ga dobimo v roke na vhodu pred začetkom, se tako postopoma lahko napolnjuje še z novimi sloji občutenj in imaginacij. V tem lahko pa je že prvi ključ: preskok z narediti na dopustiti.

To je premišljen preskok teh ustvarjalcev k zaupanju, da je naš spoznavni aparat veliko več kot le kognitivni proces in pozna se, da taka dela izvirajo iz somatskih praks, ki telesno-čustvenih procesov ne želijo »razrešiti« (nekaj takoj narediti z njimi), ampak jim predvsem pustiti-da-se-odvijejo (da so). Po tem istem principu se tako tudi v instalaciji opomenjenje ne vzpostavlja skozi načrtno strukturirano zgodbenost, ampak preprosto skozi senzorične sprožilce zavedanja in naših notranjih svetov. To dopuščanje zato še zdaleč ni odsotnost vložene ustvarjalne energije v delo, ampak je energija vložena v procesualnost in prepoznavanje. Ko se tako 2. dan ponovno odvije score Uglaševalni prostor, ta niti slučajno ne učinkuje enako kot prvič: ne vzpostavijo se enak mir, poetičnost, še manj začaranost. Pravzaprav je vse drugače – kot vedno je. S tem ta score (njegovi gradbeni elementi in sopostavitev obeh ponovitev) pokaže, da a) opazovanje je praksa, b) da je praznina enakovreden, nujen del celote in c) da je sleherna stvaritev vselej spremenljiva, odvisna od intersubjektivnih silnic in načina, za kar je v resnici ni mogoče fiksirati ne v točno določeno pojavnost ne v točno predpostavljen učinek. In enako kot ta neulovljivost prinaša ustvarjalcem tudi napor ob iskrenem soočanju z njo, sta prav ta napor in iskrenost obenem tudi najbolj učinkovit način boja proti tehnokratski ter z ugodjem in nadzorom obsedeni kulturi, ki je s svojo tendenco po popolnoma načrtovanem postopku, takojšnjem rezultatu in liniji najmanjšega odpora zasičila že vse ravni naših življenj. A kar je še pomembnejše, to ni boj, ki bi se odvijal v bojni naravnanosti/drži ali zamenjeval dopuščanje-prostora za permisivno spregledovanje, ampak je konkretno osredotočenje na nekaj-drugega: je iskanje smiselnosti in uglašenosti s tem, kar smo kot bitja, kar kot bitja zares rabimo, predvsem pa, da-res-smo.

Vseeno bomo vsake tri dni uvedli še novo posodobitev, nov model, kaprice, pa če jo bodo gola dizajnerska masturbacija, imbecilen koncept napredka in patologija nadzora slednjič naredili povsem neuporabno in sovražno človeku.

Kako daleč smo kulturno zašli, da je nekaj takega kot smo treba posebej poudariti, in kako se to stanje tudi ni pojavilo včeraj, nas na simpoziju tako s predavanjem8 Špelino predavanje je povzeto po njeni doktorski disertaciji. kot tudi z instalacijo opomni Špela Trošt. »Odsotnost teles«, ki se morda kaže le kot tematika neke generacije (o čemer teče njena beseda), pravzaprav daleč preseva robove umetnostno specifičnih vprašanj, saj se je sčasoma razrasla v odsotnost česarkoli, še posebej pa meje. Ta fascinacija babyboomerjev, ki so po tekočem traku rušili vse tradicionalne ustanove (tj. kontekste profesionalnega delovanja), ne da bi tja postavili kaj bolj konstruktivnega, se je tako sčasoma izkazala le za egocentrično potrebo po odsotnosti imen za njimi, s čimer bi se njihova lažje zapisala v večnost. Kako se odsotnost prepoznavanja ene generacije udejanji v življenju naslednje, je doslej še najbolj precizno poustvaril Wim Wenders v Clouds of Sils Maria: v filmu je izginjenje tako neopomenjeno, da ne vidimo niti, kdaj, kje in kako se zgodi zamenjava ene asistentke9 Se pravi, tudi samo neke podporne funkcije, ne pa pomenljivega subjekta s svojim pomenljivim delom in življenjem. s pač neko drugo – ni prizora, odsoten je. Generacijska praznina, ki s tem nastane, pa ni rodovitna zemlja za prejšnjo, ampak je prosta pot za le še večjo vsebinsko-etično praznost generacije po tisti, ki vmes izgine. Tako pa ne zgleda le nek film, ampak današnji svet, v katerem se (ne več naravna, ampak že patološka) potreba nekaterih ljudi po kontinuiranju sebe-in-svojega za vsako ceno reproducira v nekih drugih ljudeh in na njihov račun. Poka po vseh šivih, a bomo vseeno še kar povečevali dobičke na račun vsega živega in mrtvega. Joče iz vseh razpok, da je večina tehnoloških izumov optimum tega, kar človek potrebuje, že zdavnaj dosegla, a bomo vseeno vsake tri dni uvedli še novo posodobitev, nov model, kaprice, pa če jo bodo gola dizajnerska masturbacija, imbecilen koncept napredka in patologija nadzora slednjič naredili povsem neuporabno in sovražno človeku. Ko ne more več niti jokati, omaga: sporočilo sui generis, da je to neizbežen čas, »da se razglasi«. Nekateri slišimo, a še celo tu sami utišamo svoje védenje in gazimo dalje performativno umetnost – beri, disciplino, ki temelji na prenosu in izmenjavi energije od telesa k telesu – po Zoomu (!).

Čeprav njen performans ni osredotočen na to poanto, nam Špela tokrat kristalno jasno pokaže še nekaj več od Wendersa: kako globoko se je ta zapuščina odsotenja zalezla (oprisotila) v telesa izginjene generacije in prerasla celo v samozanikanje, samodiskreditacijo. Svoj performans namreč začne z bizarnim nizom prekarnih del, ki jih je že kdaj opravljala (poimenuje ga sekundarna biografija), in ta je tako resničen (bivanjsko tvoren), da bi ga lahko spremljali še ure. Potem pa … nenadoma prekine samo sebe, se pravi natančno tisti del, ki tako čudovito izreka njeno življenje … in evo, spet tisti dve »magični« imeni – Abramović in Cage. Ta večnost, ki pravzaprav ni več nič drugega kot disleksična verzija besede naveličanost. Dalje pa se iz poteka instalacije začne poznati tudi, kako blodna je ideologija, da smo vsi zamenljivi, da kdorkoli lahko brez razlike zamenja kogarkoli – in celo, da nas lahko preprosto zamenjajo kar računalniki. Špelina instalacija s petnajstimi prenosniki, ki jih enega za drugim nosi na oder in na katerih se vrtijo videi,10 Gre za različne posnetke grizenja, striženja, rezanja telesa, ki niso posebej grozljivi, je pa v njih vsekakor neka liminalnost. slednjič pretestira tudi slednje. Naša kljub vsemu še vedno prisotna telesa namreč ob »razstavi tehnologije«11 Tehnologije, ki nima več nobenih vhodov – niti za USB ključ, kaj šele za človeško korporealno intelegibilnost. niso prav nič začutila tiste opevane odsotnosti teles, ampak pač prisotnost-računalnikov – s tem pa tudi izčrpanost.

Ko ta generacija artikulira princip določ(e)nosti stvari skozi sebe, s sebi lastnimi parametri (vsebino, načinom, biti-tukaj), pa s tem ponudi tudi ključno orodje za vzpostavljanje bolj pristnih medsebojnih odnosov.

V pripoznavanju občutenja-kot-védenja in tega, kar-je-prisotno, je po mojem generacija, ki ji na zgornjem robu pripadajo tudi Snježana Premuš in večina ustvarjalcev na simpoziju, močno prerasla nek lahkomiseln strukturalistični princip, po katerem menda označenec označi označenca s tem, kar-ta-ni. Ko ta generacija artikulira princip določ(e)nosti stvari skozi sebe, s sebi lastnimi parametri (vsebino, načinom, biti-tukaj), pa s tem ponudi tudi ključno orodje za vzpostavljanje bolj pristnih medsebojnih odnosov. Vsekakor neprecenljivo za družbo, ki vse stavi le še na napad, spodmikanje tal pod nogami, potiskanje drugega v obrambno pozicijo in s tem referiranje na tisto/-ega, kar/ki rine.12 Postavljanje drugega v obrambno pozicijo je strategija, na kateri temeljijo tako velike politične kampanje in/ali spletke in za katere stranke najemajo tudi drage specializirane agencije (glej npr. How PR professionals manipulate us. DW. Dostopno na: https://www.youtube.com/watch?v=yo23oHlLYh8, a je obenem enako prisotna tudi v povsem vsakdanjih situacijah – kot že povsem normaliziran modus med ljudmi. Modus, ki oprisoti (tj. priznava sebe in drugega), je zato v sodobnem času redko in nujno zatočišče. Je pot v stik z resničnostjo, dovolj preprosta, da je razumljiva/dostopna komurkoli – zato ima vsaj osnovno moč, da vodi iz vsesplošnega družbenega bazena psihopatologij, špekulacij, zmenkarskih aplikacij za implicitno ignoriranje (»ghosting«), dezinformiranja, golega zatrjevanja/prezentiranja, sovražnih prevzemov, posredništva-posredništev, trženja-financ-ki-tržijo-tržne-finančne-tržnosti itd. Je točno tista konkretna in oprijemljiva pot, ki je ljudem očitno ne znajo pokazati več niti intelektualci.

Razumevanje te širše kontekstualnosti tu nikakor ni odvod od vsebine simpozija, ampak je še kako pomembno, če naj razumemo, da je včasih prakse, ki so dosegle svojo mejo, preprosto bolje/nujno prekiniti, končati, kot pa zastaviti vse za njihovo kontinuiteto. Da je kontinuiteta disciplin13 Enako pa tudi npr. demokracije, civilizacije … življenja. pogosto drugačno vprašanje od kontinuiranja (perpetuiranja) določenega načina našega delovanja. Pomembno pa je tudi za razumevanje izhodišč in poti, po kateri smo postopoma prišli v nezmožnost razprtega sobivanja14 Pot, po kateri smo prišli noter, je pač enaka (tj. obratno sorazmerna) poti, po kateri pridemo ven. – v to značilno neprodušno edinost in ednino, v kateri je celo konstelacija dveh, treh (enocelične družine jaz-in-moj-možek) ali morda celo desetih (določene zaprte skupnosti) pravzaprav le različica »egocentrične ednine«. Za redefiniranje tako globoko zakoreninjenih ideologij in kulturnih praks je gotovo potrebno kar se da konsistentno prakticiranje drugačnih načinov, predvsem pa konstantno in iskreno preverjanje našega delovanja, začutenj, percepcij in njihovih učinkov. Da je to možno, pa človek potrebuje varen prostor, kjer se to lahko skomunicira in najde svoje mesto. Simpozij, ki tak prostor več kot zagotovi, je že samo s tem dragocen primer konteksta, v katerem se sčasoma lahko porajajo tudi drugačne družbene prakse.

Če bi somatske prakse tudi sicer zanikale vse te subtilne in neželene sloje dotika, bi pravzaprav same sebi zrušile temelj.

Prav zaradi izpolnjenega predpogoja varnosti je vprašanje iskrenosti tako ali drugače pokukalo na površje skoraj v vseh izvedenih dogodkih. Ko je npr. na Zrinkini delavnici nekdo odkrito priznal, da mu je kot popolnemu plesnemu laiku dotik precej stresen, smo mu najprej vsi začeli razlagati, zakaj za nas ni – s tem pa sprva preslišali/zanikali, da tista značilna spoštljivost v dotiku izvira ravno iz prepoznavanja zelo verjetne stresnosti dotika. Če bi somatske prakse tudi sicer zanikale vse te subtilne in neželene sloje dotika, bi pravzaprav same sebi zrušile temelj. No, v tem je čar iskrenosti: da vodi v intelegibilnost. Prav zato pa je (ne)iskrenost lahko tudi močno medrelacijsko orod(ž)je. Kako to deluje, v eno ali drugo smer, smo lahko zaslutili na predstavitvi plesne prakse Dejana Srhoja, ko smo po uvodnem praktičnem delu v pogovoru podrsali tudi ob vprašanje odprtosti te skupine. Med udeleženci so bili namreč tudi ljudje (podobno pa so izkusili tudi nekateri nenavzoči), ki so se želeli priključiti skupini, pa so jim bila vrata zaprta. To so natančno tisti strukturni pragovi skupnega življenja v družbi, ki jih ni pametno kar preskočiti – zato bom, enako kot že na pogovoru, tudi zdaj pustila v zraku delovno vprašanje: »Zakaj prakso/skupino predstavljati kot odprto, jo imenovati Kompozicija razlik, če ni taka, in kaj bi se zgodilo, če bi takrat, ko/če nismo odprti, iskreno rekli, da nismo?«

Da je aspekt skupnosti in sobivanja (poleg kontinuitete) eno izmed prevladujočih vprašanj teh ustvarjalcev, pa se na simpoziju ne odstira le v pogovorih, ampak tudi v soobstoječih, situacijah in neposrednem delovanju/odzivih. Eni in drugi so si v sopostavitvah tvorili zanimive kontrapunkte, se vzajemno preverjali in si že podajali tudi možne odgovore. Medtem ko je npr. v teoretičnem predavanju in pogovoru Rok Vevar spregovoril o družini kot edini celici, kjer se človek še lahko spočije od nenehne nestabilnosti v shizofrenem svetu, in dalje predlagal skupnost kot (verjetno edino) rešitev, je mojo pozornost pritegnila neka paralelna steza. In prav v slednji slutim še veliko bolj pomenljiv (že udejanjen) predlog. Med vajo, ki smo jo na kratko izvedli pred pogovorom, sem se namreč zataknila v lasten vozel-boj-dialog v navezavi s tem, ali si lahko dovolim premakniti enega izmed stolov ter kako bo to učinkovalo na vajo, name in na skupno situacijo. Pred tem nisem ujela, kdo je na stolu sedel, sem pa zato toliko bolj ujela trenutek, v katerem sva si po vaji z Andrejo Rauch Podrzavnik namenili pogled, ko si je morala ponovno primakniti stol nazaj v krog. Za razliko od tistih, ki upajo, da jih bo rešil format, sama vidim ključ sobivanja natančno v tem, kar sta nosila v sebi tista najina pogleda-nasmeha: vzajemno pripoznavanje, da vsako, še tako majhno dejanje za drugega (lahko) nekaj pomeni in da to dejstvo torej ni spregledano in/ali omalovaževano.

Potrebujemo le drugače osnovan mehanizem generiranja odnosov – tak, ki se ne uglašuje s tekmo, frustracijo, homogenizacijo, z zmago, osvajanjem in/ali branjenjem teritorija, tistega kupa gnoja (scene, skupine, družine) okrog posameznih petelinov.

Le prepoznavanje, ki v sebi nosi spoštovanje – nič manj in nič več kot spoštovanje – lahko tvori koherenten temelj medčloveške vezi, v kateri se nihče ne počuti ogroženega od drugega (ki/ker mu je v nekem trenutku pač nekaj pomembno) in se zato tudi ne grebe za vsako ceno in za vse po vrsti (ker tudi zase ni prepoznal in selekcioniral pomembnega od nepomembnega). Tiste vezi, ki smo jo najbolj izgubili in jo najbolj rabimo (obuditi). Vezi, ki je tvorna tudi izven skupnosti in/ali družine, obenem pa je nobena skupnost/družina ne bo samodejno že tudi kar zagotovila (prej prikrila), ko/če je v resnici ni. Po vsem, kar opažam na simpoziju, bi torej rekla, da ne potrebujemo nujno skupnosti in še kakega novega formata. Potrebujemo le drugače osnovan mehanizem generiranja odnosov – tak, ki se ne uglašuje s tekmo, frustracijo, homogenizacijo, z zmago, osvajanjem in/ali branjenjem teritorija, tistega kupa gnoja (scene, skupine, družine) okrog posameznih petelinov. Mehanizem, ki tako korenini v občutenju kot daje čutiti, da smo lahko v redu drug z drugim (drug ob drugem) in da je prostora dovolj za vse. In gotovo se s tem redefinira tudi tisti petelinji koncept »moči«, ki deliti-si (»to share«) razume le kot imeti-manj-zase in zaradi odrinjene sinergije med bitji vselej ostaja šibek. Ta drugačen koncept v resnici že ima ime: kolektivnost.

Ko Snježana v pogovoru reče, da smo se »doslej preveč ukvarjali s sabo in bi morali začeti bolj podpirati drug drugega«, ima nedvomno prav. A vseeno moramo ostati pozorni, da v tej misli ne zdrsnemo v še en subverziven koncept – solidarnost. To zahrbtno gojišče simbolne hierarhije solidarneža-nad-revežem. Ostati preprosto pri kolektivnosti! Kot načinu, ki nima nobene dodane vrednosti, se ne udejanja v nobeni kategorično ovrednoteni akciji, drži, simbolnem kapitalu, ampak je samo-in-to-zares glagol »biti« v 1. osebi množine. V tem smislu je slovenščina še zlasti čudovita, saj pozna tvorbo, s katero je tudi osebek glagolu že imanenten: ne rabi nobenega mi(-ta-in-ta-skupnost), mi(-ta-in-ta-družina) – le smo … v to že zajeti vsi in vsa resničnost, ki je vselej neizbežno kolektivna … Tu ne gre samo za moje ideje, ampak opažanja že obstoječih (nič posebej načrtovanih) manifestacij takih predlogov-načinov. Ko je kak udeleženec ali gost mimogrede pospravil prazne pladnje in/ali so se člani organizacijsko-tehnične ekipe pridružili delavnici/pogovorom, ni nobena stran togo držala svojega mesta/pozicije/funkcije, enako pa tudi ne »solidarno pomagala« drugi strani. Bili smo preprosto skupaj v tem in to samoumevno tudi razumeli tako. Že to je odgovor.

Če si lahko predstavljamo, da taka kolektivnost postane tudi prevladujoč modus operandi, ki v kakršnemkoli kontekstu (znotraj ali zunaj studiev, služb, domov) dopusti, da se raznolike pojavnosti in predlogi sopostavljajo in iskreno preverjajo, je to že darilo.

V celoti lahko rečem, da so že samo štirje dnevi simpozija v skupnem izvajanju somatskih praks dovolj ogreli in opolnomočili telo-zavest, da smo se lahko drug drugemu razprli in tako intersubjektivno zgradili občutek varnosti. Ogreli so natančno tiste psiho-fizične zmožnosti, ki jih krvavo potrebujemo, da se lahko drugače odzovemo na strah, da ne zdrsnemo v sovražnost, odrivanje ali v otrplo nezmožnost dotakniti se sebe in se izmenjevati z drugimi. V tem je vitalnost vključujočnih kontekstov: prežamejo te in uglasijo. In če si lahko predstavljamo, da taka kolektivnost postane tudi prevladujoč modus operandi, ki v kakršnemkoli kontekstu (znotraj ali zunaj studiev, služb, domov) dopusti, da se raznolike pojavnosti in predlogi sopostavljajo in iskreno preverjajo, je to že darilo. Prav to darilo pa je v enaki meri privilegij in odgovornost. Na tem mestu bom iskrena do bolečega: ustvarjalci, ki imamo v rokah še eno redkih orodij za izhod iz narcisoidno-sociopatskih družbenih odnosov, se preprosto ne moremo več skrivati in krčiti v značilno miselnost revščine, ki se bori zgolj za to, da mu ne-bi-vzeli-še-zadnjega, in nikdar ne seže ven in še dlje. Nasilje se ne bo nekje kar zaustavilo. Ne bo sebi postavilo meja. To je edino, česar nasilje ne namerava. Ne zna. Kar pa zna, zagotovo in v vsaki pojavni obliki, je zriniti tarče ob steno in jim oprati možgane do stanja, ko že same od sebe reproducirajo verjetje, da zanje rast, razvoj, seganje iz sebe v svet sploh ni vprašanje, ampak je lahko že dosežek, če so obranile popoln vdor ali zlom. Te subverzivne lekcije se najprej nauči vsaka posiljena ženska, vsak utišan, cenzuriran in »ghostan« posameznik. Tega se najtemeljiteje nauči reven človek. To je ta zanka, past nasilja, ki jo z vsem tem znanjem in zavestjo lahko – in smo torej odgovorni, da jo – prerastemo. Ker žal ne drži, da smo v neo-fevdalizmu, kot se radi pogovarjamo. Smo na točki, kjer verjetno nismo bili še nikdar v zgodovini: na točki, ko se privilegirani zahodnjaki, ki imamo vsi vsaj osnovno šolo, po večini pa smo visoko izobraženi (za razliko od tretjega sveta, kjer ljudje niso deležni niti pismenosti), prostovoljno dajemo v suženjstvo in celo mislimo, da »se znajdemo«, ko si nabavimo novo, še krajšo verigo. Žal nismo več tam, ko naj bi si ponižno-ponosno izrekali priznanje, da si npr. ženske v sodobnem plesu dotika »niso pustile odvzeti«, da je »sodobni ples premostil politične, ekonomske, in zdravstvene krize«.15 Kot je zapisal Rok Vevar v slovenski poslanici ob mednarodnem dnevu plesa 2021 (Dostopno na: https://veza.sigledal.org/prispevki/poslanica-ob-mednarodnem-dnevu-plesa-2021). Zapis, ki je povsem na mestu, a se vendar da iti s temi mislimi še veliko dlje. Tam smo, kjer ni dalje v to smer več nobene poti, kjer so ljudje izgubljeni, še zadnji intelektualci pa so se spremenili v športne komentatorje, ki takrat, ko vsi vidimo, da je podal žogo, ponavljajo: »iiin podal je žogo, … iiiin na igrišču je kapitalizem, … iiin igralci so sebični …«, predvsem pa za nekaj navijajo. Intelektualci s svojo zaverovanostjo (pravzaprav zasedênostjo) v akademske termine ne znajo več dati ljudem tistega nujnega vpogleda, ki ga imajo na igrišču le trenerji: opazujočega očesa za to, kako konkretno si obrnil nogo, da si dosegel/povzročil tak ali drugačen učinek. Samo tisti, ki v dejanski praksi razvijamo orodja, lahko ponudimo ljudem oko in dovolj preprosto besedo, ki pokaže, kdaj, kje in s katerimi dejanji vsi utelešamo ta kapitalizem, kako konkretno je to povezano z nami in kaj torej sploh pomeni. Predvsem pa lahko pokažemo ter s prakso vzgojimo tudi drugače osnovana dejanja, uglasitev, oprisotenost, s katerimi ne utelešamo kapitalizma/nasilja/strahu/patologij/itd. Drugega, ki bi lahko ponudil pot, trenutno ni.

Morda bomo presenečeni, ko ugotovimo, da takrat, ko se mi borimo tudi za druge, te vendarle začnemo zanimati tudi mi.

Če nas somatske prakse enkrat privedejo do globokega razumevanja, kako ključne so za medsebojne odnose tudi praznine in občutek osnovne varnosti – se bomo res borili samo za svoj krizni dodatek? Ne, stali bomo v prvi bojni liniji in terjali (nepogojevan) univerzalni temeljni dohodek: za vse. Terjali bomo skrajšane delovne čase, ki omogočajo zaposlitev več ljudem in ljudem več življenja. Če enkrat z vsemi svojimi veščinami, orodji in zavestjo poznamo način dihajočega, vključujočega sobivanja, ki ga nobeno nasilje ne more povsem zlomiti, izkoreniniti – se bomo res borili za obstoj svoje skupine in/ali za naš center sodobnega plesa? Ne, terjali bomo kontekst, v katerem bi lahko vse to predali čim več ljudem … recimo kar uvedbo obveznega enoletnega prakticiranja somatskih praks vsakega državljana med 15. in 30. letom starosti: rite de passage po principu »obveznega vojaškega služenja«, le da vsebine tega drugačnega konteksta ne napolnjujejo generali, hierarhija, avtoritativnost, orožje in samo moški, ampak razprta komunikacija med vsemi, dnevno prakticiranje intersubjektivnih psiho-somatskih praks,16 Ne le plesnih praks, ampak vseh intersubjektivnih praks, ki gradijo drugačen spoznavni aparat, tudi npr. borilnih veščin itd. izpostavljenost kolektivnosti, skupna peka kruha … in poslušanje tudi vsega tistega vmes. Morda bomo presenečeni, ko ugotovimo, da takrat, ko se mi borimo tudi za druge, te vendarle začnemo zanimati tudi mi. Kakorkoli, šele s tako presežno vizijo in voljo lahko upamo, da bomo nekoč živeli – nekoliko manj, ki je – optimum.

***

Temeljitejšo obravnavo teh problematik in potovanje skozi subtilnejše, čarobnejše sloje lahko najdete, kjer so primarno doma: https://zavod.federacija.si/aktualno-esej-recenzija/

RADHARANI PERNARČIČ
je ustvarjalka na področju sodobnih uprizoritvenih umetnosti, plesna pedagoginja, pesnica in kulturna antropologinja.

SIMPOZIJ DIALOG
Umetnost in kontinuiteta: Telo na križišču različnih področij
Stara mestna elektrarna, 20. – 23. 10. 2021
Umetniška vodja: Snježana Premuš
Sodelujoči predavatelji in umetniki: Bernadett Jobbágy, Zrinka Šimičić Mihanović, Špela Trošt, Dejan Srhoj s skupino, Alja Lobnik in Rok Vevar z udeleženci, Viktorija Bogdanova.
Promocija: Urška Comino
Koordinacija: Nohemi Barriuso
Oblikovanje: Sonia Pust
Video: Tadej Virant
Fotografija: Marcandrea
Produkcija: Zavod Federacija Ljubljana
Koprodukcija: Bunker
Projekt je podprlo: MK RS in MOL