Praktični misterij trajanja
Ko so gledališča ponovno zaprla svoja vrata in so se mnoga odločila za uporabo kamer kot elementa, ki (razen v nekaterih primerih eksperimentiranja s tehnologijo in njeno možnostjo participacije) podpiše pogodbo med aktivnim izvajalcem in pasivnim konzumentom, se je Leja Jurišić v projektu Ni mogoče čakati zaman odločila za kamen. A kamni niso tu zato, da bi z njimi tako kot s kamerami gradili mostove, s katerimi bi v resnici prepad med pasivnim in aktivnim le še poglabljali, niso sredstvo ali posredniki, temveč so popolnoma vključeni v ustvarjalni proces.
Drugo dejanje nekega opusa
Četudi se v svojem delu neprestano spogleduje z intervencijskostjo in lokacijsko specifičnostjo, je Petra Varl od zgodnjih 90. let precej samosvoj pojav, ki ga temu ustrezno ni smiselno shematično umeščati v ključne osnovne tokove razvoja sodobnih vizualnih umetnosti pri nas. Ravno zato se zdi piski Kaji Kraner v razmisleku njenega projekta Prostor v dveh dejanjih bolj smiselno izpeljati neko bežno širšo kontekstualizacijo, ki lucidno zazna tako »dvakratno gesto refleksije lastne pretekle umetniške prakse« kot tudi »določeno kontinuiteto z raziskovanjem relacije med zasebnim in javnim, ki je umetničina stalnica.«
Ko spregovori obleka
Pred približno dvema tednoma je ponovno možnost odprtja kulturnih institucij, čeprav za skromno publiko v še kar trajajočem duhu epidemiološko-političnega nelagodja, obeležila premiera Jubileja v Gledališču Glej pod avtorskim podpisom En drag ansambla (Rok Kravanja, Daniel Petković, Urban Belina in Ajda Tomazin) skupaj s sodelavci. Avtorica zapisa se sooča z drobci uprizoritve skozi zavedanje pomena pozicije gledalke po njeni dolgi odsotnosti.
Donde esta la biblioteca?
Avtorica zapisa v predstavi Preblizu Jaše Kocelija išče konkretne elemente milenijskega diskurza in uprizoritev analizira skozi optiko treh tez: osredotoča se na verjetnost zgodbe o milenijskem paru, prepričljivost besedila in podobo najbolj reprezentirane (cis-hetero-white) identitetne skupine. Pri tem s humorjem piše o stereotipih in milenijski samopodobi (»Plot twist: milenijci smo sami sebi res zabavni v podobi preobčutljivih politično korektnih snežink.«), kot tudi o idealnem svetu, v katerem je vidno mesto tudi za oma gate.