Še enkrat brez dotika. Neskončni dan prek digital 1.5

Avtorica primerja serijo dogodkov digital 1.5, ki jih je v različnih prostorih v letu 2021 s sodelavci zasnoval koreograf in performer mlajše generacije, Jan Rozman. Dogodki v izložbi Fotopuba, na prostem v Tivoliju, v Komuni Kina Šiška, galerijskem prostoru NičArta in v dvorani Stare mestne elektrarne ponujajo različne stopnje bližine z gledalcem glede na epidemiološko situacijo in performerski odziv na ukrepe. V situacijah, kjer je v prvi plan postavljen tudi zvok (Luka Seliškar), gre za »princip raziskovanja dotika v časih brez dotika s fokusom na digitalne naprave, arhitekturo giba v prostoru in relacijo premika do zvoka.«

Med majem in novembrom leta 2021 se je na petih različnih ljubljanskih lokacijah v petih različnih zasedbah pod vodstvom Jana Rozmana odvil cikel uprizoritvenih dogodkov digital 1.5. Nadvse produktivni koreograf in performer mlajše generacije je preteklo leto svoj avtorski potencial razvijal kot zadnji izmed rezidentov štiriletnega cikla Ventilator. Ta upogljivi projekt je že v preteklih edicijah z drugimi ustvarjalci osmišljal svoj cilj povezovanja glasbenega in uprizoritvenega področja, tokrat pa je nekoliko bolj izrazito zaživel še dialog s tehnologijo. Kot je Rozman namigoval že denimo s projektom MEMEMEME, namreč tudi pri digital 1.5 na odru opazno vlogo igrajo ravno elektronske naprave. V koraku s časom pa je gotovo tudi tema projekta, ki se osredotoča na eksploracijo dotika. Če je bil ta v memovskem, z internetno estetiko prepojenem projektu iz leta 2019, zrcalo fragmentiranosti in alieniranosti družbe, v projektu digital 1.5 Rozman to razdrobljenost hkrati potencira in homogenizira. Raziskovanje dotika v časih brez dotika namreč osvetli potencirano distanco do sočloveka, obenem pa prekomerna uporaba tehnologije nakazuje tudi na potrebo po socializaciji. Ob vsem, kar je petim performansom v seriji skupno, pa je treba gotovo iskati tudi kontraste – tako na odru, kot v očeh in razumu obiskovalk in obiskovalcev. Nekajmesečna distanca od performansov – po skorajda dvoletnemu obdobju neskončnega dne – nemara vendarle pomaga pri opažanju razlik in različic v potezah gledalca in gledanega.

Digital 1.5.1 se odvije v izložbi bivše bencinske črpalke, galeriji Fotopub, in v formalnem smislu prevzame naziv gibljive instalacije. To je pomembno, ker konec maja 2021 dogodki še niso zares dovoljeni.

Odnos do dotika je v zadnjih dveh letih močno variiral in ravno umetniški projekti, kot je digital 1.5, predstavljajo aktivno orodje v samoanalizi bližine, samote, trepljajev in stikov. Z menjavo nastopajočih, spremembami lokacij in premenami oblačil Rozman oblikuje distinktivne zgodbe in fokuse, spreminjajo pa se tudi omejitve in ukrepi in s tem vsakodnevne situacije obiskovalcev. Skozi to prizmo prvi, majski nastop, v občinstvu zbudi željo po gužvanju, švicanju in preglasni muziki, vendar do zadnjega, novembrskega nastopa ta želja ob poletni poplavi dogodkov nekako splahni. Digital 1.5.1 se odvije v izložbi bivše bencinske črpalke, galeriji Fotopub, in v formalnem smislu prevzame naziv gibljive instalacije. To je pomembno, ker konec maja 2021 dogodki še niso zares dovoljeni. Občinstvo in instalacijo ločuje izložbeno okno, pa tudi čisti princip zavzemanja prostora. Če je namreč med gledalci, zavarovanimi z maskami, občutno zaznana previdnost do pretirane bližine, se človeška instalacija na »varni« strani šipe sploh ne boji dotika. Naprave, ki se zdijo na trenutke kot vodilni členi koreografije, se prav tako združujejo v dotikih med seboj in z ljudmi. Muzika iz začetnega dromljanja prek nežnih kitarskih solaž prispe do ekstatičnega tehna. V okenskem odsevu nagneteni gmoti gibalcev (Beno Novak, Julija Pečnikar, Jan Rozman, Liza Šimenc) in kreatorja zvoka (Luka Seliškar) jukstapozicijo predstavlja očitno za ples, druženje in (pre)glasno glasbo razpoložena publika. Brbotajoča želja po tribalistični ekstazi pa, kot rečeno, opazno zbledi do zaključnega novembrskega performansa v Stari mestni elektrarni. Poletja je gotovo konec, nasičenost dogodkov v sredico koledarskega leta pa jesen pušča utrujeno. Bližajo se novi ukrepi, in četudi še vedno sedimo v dvorani, nas na še eno socializacije opustošeno zimo opozarjajo glasno označeni lihi stoli, ki vzpostavljajo ponovno obvezno distanco. Tistega poznopomladanskega optimizma in želje ni več zaznati, predstava se nekoliko vleče in opominja na vnovično prisilno hibernacijo.

V betonske odtenke Fotopuba se človeška instalacija zliva z bež in sivimi odtenki oblačil, buhteče zelenje Tivolija prekinjajo živo rdeče-roza opravljeni performerji, v že tako podosvetljeno Komuno se nastopajoči izgubljajo v črnini, v ustvarjalnem NičArtu odtenki tekstila imitirajo odtenke kože človeške figure, v Elektrarni pa kar največje število nastopajočih biva v prav tako heterogenem naboru kričečih barv in vzorcev.

Še ena linija, ki povezuje dogodke, je odnos plesalec-prostor oz. kostumografija-scenografija. Udobne ulične kreacije Kiss the Future (Tanja Pađan) se spreminjajo iz lokacije v lokacijo in gledalcu ponujajo bodisi kontrast bodisi zlivanje nastopajočih s sceno. V betonske odtenke Fotopuba se človeška instalacija zliva z bež in sivimi odtenki oblačil, buhteče zelenje Tivolija prekinjajo živo rdeče-roza opravljeni performerji, v že tako podosvetljeno Komuno se nastopajoči (Leon Marič, Jan Rozman, Mojca Sovdat) izgubljajo v črnini, v ustvarjalnem NičArtu odtenki tekstila imitirajo odtenke kože človeške figure, v Elektrarni pa kar največje število nastopajočih biva v prav tako heterogenem naboru kričečih barv in vzorcev. Izbrani prostori preizkušajo meje odra, mejo bližine z občinstvom, količina nastopajočih izziva hiperindividualiziranost v kontrastu z močjo množice … Razmerja moči se morda najbolj izenačijo v Elektrarni, kjer v grand finalu cikla Rozman na oder postavi kar največje število nastopajočih (poleg zvokostroja Seliškarja še Beno Novak, Julija Pečnikar, Jan Rozman, Jerca Rožnik Novak, Mojca Sovdat, Liza Šimenc) v najrazličnejših opravah, najbolj obremenjene z napravami, z največ spremenljivimi akcijami naproti (spet) okrnjenemu občinstvu (ukrepi), ki okrog in okrog uklešča nastopajoče v amfiteatrski kvadrat.

Za cikel uprizoritvenih dogodkov digital 1.5 bi sicer lahko rekli, da v performansih delno osredišča ustvarjalca zvoka. Iz kitare, računalnika in postavitve zvočnikov ga izvablja in manipulira Luka Seliškar, ki je tako edina stalnica na »odrih«. Seliškar definitivno ni potisnjen v ozadje, s kostumi in pozicioniranjem se dejansko umesti med performerje in s tem sproža razmisleke o glasbi kot o aktivnem členu performansov in zvoku kot aktivnem členu medosebnih odnosov. Na misel pridejo mnoge predstave bolj konvencionalno usmerjenega dela uprizoritvenega sektorja, kjer je glasba prevečkrat pasivna, drugotirna enota predstav. Rozmanu v nasprotju s tako obravnavo zvoka ne uide vzporednica med fizičnostjo giba in fizikalnostjo muzike. Načrtno izkoristi Seliškarjeva leta izkušenj pri improvizacijskem gledališču, ki zagotavljajo samozavest odrske prezence. Četudi Seliškar ni plesalec, jasno razume pomen zvočne reakcije na akcije plesalcev in se enako dobro kot na obrobju znajde v centru performativnega dogajanja. Meja med tem, kdo akcijo generira in kdo nanjo reagira, je med gibalci in glasbenikom celo bolj zabrisana kot jasno definirana. Na odru tako zavzameta gib in zvok jasno enakovredno vlogo. Pri performansih digital 1.5.1 (Fotopub) in digital 1.5.2 (Tivoli – Maja Kalafatić, Leon Marič, Luka Seliškar) dodatni zvočni efekt ponujajo še hrumenje avtomobilov, šelestenje listja in ostalo, od česar se dvoranski performansi izolirajo. Dodatno dimenzijo v predstavi integriranih okoljskih zvokov vzpostavlja kontrast med izoliranostjo notranjosti in socializiranostjo zunanjosti in s tem aludira na že tako jasno zastavljen lok uprizoritvenega cikla digital 1.5.

[…] Rozman prostovoljce pelje v gibe, spreminja njihove položaje od vertikalno stoječih do fetusnih horizontal in voajersko izkušnjo spremeni v čudovite kratke predstavitve delovne metode.

Morda se zdi, da gib pri digital 1.5 ni popolnoma v ospredju, saj je za gledalca celotne serije ta z vsakim performansom deležna številnih sprememb, ki okupirajo misel. Pa vendarle se tudi zgolj pri segmentu giba dogaja premišljeno kuratorstvo spremenljivk. O metodološkem pristopu Rozman govori v uvodu k četrtemu dogodku cikla, v likovni šoli NičArt v osrčju Ferantovega vrta. Zbrani skupinici obiskovalcev predstavi princip raziskovanja dotika s fokusom na digitalne naprave, arhitekturo giba v prostoru in relacijo premika do zvoka. Opiše proces telesnega dela z digitalno logiko haptičnih zaznav in ga v praktičnem smislu tudi prikaže na prostovoljcih iz občinstva. Občutek biti na »odru« je sprva seveda neprijeten, a ga Rozman skozi t. i. performativno masažo hitro sprosti. Muzika ob (po navodilih) zaprtih očeh igra pomembno vlogo pri sproščanju kot svojevrstna idealna plejlista ob nekakšni običajni masaži. Le da ta ni zares navadna, saj Rozman prostovoljce pelje v gibe, spreminja njihove položaje od vertikalno stoječih do fetusnih horizontal in voajersko izkušnjo spremeni v čudovite kratke predstavitve delovne metode. V časih spremembe družbene koreografije zaradi zdravstvene krize, v času, ko dotikanje ni več normalizirano, je takšna neposredna gesta posega v osebni prostor neznanca skorajda radikalna.

Rozman uspe vzpostaviti polje kritike brez moraliziranja, morda ravno zaradi načina percepcije tehnologije kot že ustaljenega podaljška človeškega telesa, morda pa nasprotno zato, ker napravam na odru pušča avtonomijo, ali pa je uspešen ravno v tem zlitju navidez neprepletljivega.

Zadnji presek vsebin v ciklu se zgodi, ko odrsko prisotnost mislimo proč od antropomorfnega. To je vsenavzočnost tehnologije v nekakšni hibridni vlogi med izvajalcem (z obliko in funkcijo deloma narekuje zgodbo in gib) in izvajalčevim orodjem (v izložbi Fotopuba so bili povezani z zvokom, v temni Komuni Kina Šiška so predstavljali enega izmed maloštevilnih izvorov svetlobe, v Stari mestni elektrarni pa so imeli funkcijo orodja komunikacije). Rozman uspe vzpostaviti polje kritike brez moraliziranja, morda ravno zaradi načina percepcije tehnologije kot že ustaljenega podaljška človeškega telesa, morda pa nasprotno zato, ker napravam na odru pušča avtonomijo, ali pa je uspešen ravno v tem zlitju navidez neprepletljivega.

Jan Rozman v ciklu digital 1.5 sproti postavlja ogledalo poteku družbenih sprememb in se tako umesti v nepogrešljivo enoto leta 2021. V predstavljanju orodij za soočanje z življenjem pa je najbrž posebej uspešen, ker v ospredje potisne (ne tako samoumevno) moč skupinskega dela in pomembnost posameznih etap. Vsi ustvarjalci, ki jih povabi k sodelovanju, razločno prispevajo k jasnosti sporočila. Pisana karavana se ubrano sprehodi po prestolnici in nam pokaže, kje smo in kam lahko gremo. Pa četudi to pomeni s telefoni na glavi odkorakati iz Elektrarne na svež luft.

URŠKA PREIS
je glasbenica, harfistka in vizualna umetnica. Kot glasbena novinarka se udejstvuje na Radiu Študent in programu ARS.

---

digital 1.5
Umetniško vodstvo: Jan Rozman
Performerji: Beno Novak, Julija Pečnikar, Jan Rozman, Jerca Rožnik Novak, Mojca Sovdat, Liza Šimenc, Leon Marič, Maja Kalafatić
Glasba: Luka Seliškar
Kostumografija: Tanja Pađan / Kiss the Future
Video dokumentacija: Juš Jeraj
Izvršna producentka: Brigita Gračner
Produkcija: Zavod Sploh

Opombe bralcev (0)