Un voyage de danse macabre

Smrt preži za vsakim vogalom, polni novice in statistike, grozi z vsakim dimom in … plesom. V plesni predstavi Palača uma – premišljevanje o smrti Gašper Kunšek »ne ostaja nepozoren na ikonografsko bogastvo, ki sta ga skozi zgodovino izoblikovali literarna in likovna umetnost,« vendar ob tem do »motiva smrti in smrtnosti sebe in drugih pristopa na povsem avtorski, poetičen način.« Metod Zupan zapis o predstavi obogati z vpogledom v duhovni univerzum srednjeveške umetnosti (mrtvaški ples) in Kunškovo posmrtno potovanje pospremi do poslednje zatemnitve.

Smrt. Ko odpreš oči in še vedno je vse, kar vidiš, têma. Smrt je v družbi negotovosti ohranila svojo konstantnost, dočakala bo vse, zato na svoj paradoksni način ostaja vitalen motiv, h kateremu se umetnice_ki vedno znova vračajo (v zadnjih treh letih smo na ljubljanskih odrih med drugimi lahko zasledile_i predstave Življenja in smrti HPD-ja (Emanat, 2019), Poskusi umiranja Borisa Nikitina (Mladi levi, 2020) in Sad Sam Matthäus Matije Ferlina (Emanat, 2021), ki do motiva smrti zavzemajo vsaka drugačen pristop).

Kljub temu da so bila razmišljanja o smrti in njihove reprezentacije v zgodovini prisotne v vseh civilizacijah, je na naš kulturni prostor odločilen vtis pustil pozni srednji vek, ki je smrt(nost) povezal s plesom – takrat posvečeno didaktično prakso. Srednjeveška umetnost je odsevala predvsem spoznanja duhovnega univerzuma, v katerega je bilo vpeto življenje sleherne_ga kristjanke_a, oblikoval pa ga je sklop teoloških ved, ki je zapovedoval njegove moralistične poudarke. Srednjeveški mrtvaški plesi, ki so prikazovali vsesplošnost smrti, so bili dopolnjeni z ikonografijo poslednje sodbe, ki je razločevala med krepostnim in grešnim življenjem. S sekularizacijo družbe in umetnosti so se v umetnostnem kanonu začela pojavljati tudi personalna soočanja s smrtjo in smrtnostjo. V umetnosti na Zahodu so različne inkarnacije motiva smrti podkrepile predvsem različne stihije, kar drži tudi za srednjeveške upodobitve (uveljavitev motiva mrtvaškega plesa pripisujemo prav sočasni razširjenosti bubonske kuge), vendar pa se te niso več povezovale s teologijo (jezdeci apokalipse), pač pa s sekularnimi dogodki in procesi, kakršni so pospešena industrializacija, vojne ter beda in uničenje, ki sta jih spremljala.

V letu 2021 je zavedanje smrti prežalo nad nami kot že dolgo ne, saj smo (bile_i) s številom umrlih soočene_i ob vsakih dnevnih poročilih, na smrtno nevarnost opozarjajo tobačni izdelki, smrt pa zavzema tudi osrednji poudarek nekropolitične misli, ki že skoraj dvajset let predstavlja vodilno kritiko dominantne politične filozofije.

V letu 2021 je zavedanje smrti prežalo nad nami kot že dolgo ne, saj smo (bile_i) s številom umrlih soočene_i ob vsakih dnevnih poročilih, na smrtno nevarnost opozarjajo tobačni izdelki, smrt pa zavzema tudi osrednji poudarek nekropolitične misli, ki že skoraj dvajset let predstavlja vodilno kritiko dominantne politične filozofije. V tej krajini je tako skoraj nepričakovano, da umetnik do motiva smrti in smrtnosti sebe in drugih pristopa na povsem avtorski, poetičen način. V svoji najnovejši predstavi Palača uma: premišljevanje o smrti (Plesni teater Ljubljana, 2021) Gašper Kunšek v motiv smrti ne vstopa s tragično refleksivnostjo dejanj, ki so do nje pripeljala, ampak se posthumnemu potovanju, ki ga uprizarja, preda z otroško radovednostjo. S tem občinstvo popelje v raziskovanje utelešenja ideje posmrtnega, izdvajanja duše in telesa ter zemeljskosti, ki jo pusti(mo) za seboj, in večnosti, ki jo odnese(mo) s sabo.

Kljub temu Kunšek ne ostaja nepozoren na ikonografsko bogastvo, ki sta ga skozi zgodovino izoblikovali literarna in likovna umetnost, kar prepoznamo v simboliki enajstih pozlačenih zvončkov, ki jih v različnih vlogah in konstelacijah uporablja med plesno predstavo. Slednja je postavljena v zatemnjeno črno škatlo Plesnega teatra Ljubljana, ki jo na začetku osvetljuje le rahel snop luči (Aljaž Zaletel), osredotočene na Kunškovo telo. Ko plesalec trpno prehodi diagonalo odrske površine, se ustavi pri stekleni posodi s pozlačenimi zvončki, kamor mora tudi sam odložiti svojo pristojbino. Tako kot v grški mitologiji je tudi v Palači uma mrtvecu pod jezik položen zlat novec-zvonček, s katerim duša na svojem posmrtnem potovanju plača brodarju Haronu [gr. kruti sijaj], da ga popelje čez reko v podzemno kraljestvo.

Bitju se kmalu pridruži nerazpoznaven vrvež drugih glasov v temačnem podzemnem kraljestvu.

V zgodovini so bile pripovedi o smrti, ko je bila ta še bolj prežeča, način osmišljanja končnega-prehodnega stanja, ki bo doletelo vse. Smrt je zaradi svoje enigmatičnosti v reprezentacijah zavzemala razne pojavne oblike, nanašanje na njih pa je zaradi neumljivosti smrti še vedno prezentno. Zato se tudi v Palači uma Kunšek zanaša na prepoznavne indikatorje smrti, kakršen je mrtvaški zvon, slišan ob začetku predstave, še zadnji indic stika s svetom živih. Bitju se kmalu pridruži nerazpoznaven vrvež drugih glasov v temačnem podzemnem kraljestvu. V prvem izmed štirih prizorov je Kunškovo gibanje mučno, še vedno obremenjeno z zemeljsko težnostjo. Ko se pomakne z enega konca odra na drugega, se njegovo težko telo vleče po tleh, vse do steklene sklede z zvončki. Zvončki, ki jih nosi v ustni votlini in hlačah, prav s takšnim pozibavanjem njegovega telesa lahko opozorijo nase.

V drugem prizoru, ki sestoji iz plesalčevega kroženja po odru, se teža telesa polagoma potencira. Čeprav svojo hojo začne vzravnano, pa je njegovo telo z vsako etapo bolj sključeno, kot bi se pred nami z minevanjem časa razkrajalo. V tretjem prizoru je plesalec postavljen v stožec ostre svetlobe, v katerem pa njegovo gibanje preseže njegovo telesnost. Ob mističnem vokalnem petju (Bor Prokofjev), ki je bilo prisotno že v njegovem prejšnjem projektu Alien Express: neodpovedan let (Gašper Kunšek in Žigan Kranjčan, Kino Šiška, 2020), Kunškovo gibanje prevzame lahkotnejši značaj, ki ga zaznamujejo odprte kretnje v ostrih kotih njegovih okončin ter intenzivni obrati vseh telesnih ravnin. V obod žarometnega stožca Kunšek tu postavi zvončke, ki jih kot osrednji rekvizit preigrava med celotno predstavo, s čimer težki tematiki vdihne lahkotnost. Ta ambivalentni značaj premišljevanja o smrtnosti skrbi za ohranjanje pozornosti publike, ki k premišljevanju o osrednjem motivu pristopa s svojih perspektiv in ni zavezana prevzemanju Kunškove interpretacije.

[…] luč ugasne, tik preden jo plezalec doseže, s tem pa nas pahne v večno temo.

Plesalčevo posmrtno potovanje predstavlja osebno soočanje s smrtnostjo, ki (tudi) v svoji dramaturgiji (Samo Oleami) ni linearno. Mestoma težko, mestoma lahkotno bi lahko delovalo izjemno temeljito, vendar pa so prehodi med različnimi stanji prej arbitrarni. Kljub temu da z različnimi prizori občinstvu pričara raznolikost svojih umevanj smrtnosti, pa avtorju občinstva ne uspe uglasiti na svoje miselno raziskovanje, zaradi česar prisostvovanje njegovemu potovanju učinkuje nekoherentno. Zaradi zatemnitev, ki razločujejo posamezne plesne vinjete, je tudi razvoj giba deloval nepovezano, nizanje posameznih trenutkov, atmosfer in slik pa učinkuje zmedeno, saj ne vemo, ali posamezni elementi tvorijo skupen narativ ali pa vzporedne dimenzije posmrtnega. Poleg tega zatemnitve abruptno razkosavajo predstavo, ki jo sicer zaznamuje subtilnost v obravnavi tematike. Slednje je najbolj očitno v kratkem zadnjem prizoru, ko Kunšek iz teme v snop svetlobe privleče velikansko konstrukcijo, po kateri se začne vzpenjati, vendar luč ugasne, tik preden jo plezalec doseže, s tem pa nas pahne v večno temo.

METOD ZUPAN
je študent sociologije kulture in umetnostne zgodovine ter novinar in kritik na Radiu Študent.

Zapis je nastal v okviru kritiškega seminarja, ki ga je omogočila delovna štipendija MzK.

---

PALAČA UMA – PREMIŠLJEVANJE O SMRTI
Avtorstvo, koreografija in režija: GAŠPER KUNŠEK
Dramaturgija: SAMO OLEAMI
Oblikovanje svetlobe: ALJAŽ ZALETEL
Oblikovanje glasbe: BOR PROKOFJEV
Zvok: JURE VLAHOVIČ
Produkcija: GAŠPER KUNŠEK
Koprodukcija: PLESNI TEATER LJUBLJANA

Opombe bralcev (0)