Sistemi prilagajanja

Koreografija premikanja opek v predstavi Vse, kar se je že zgodilo Vite Osojnik po mnenju avtorice refleksije tvori podstat premisleka o organizaciji sodobnega življenja, ki je pogojeno z vzorci in pravili, ter nas postopoma sili v hiperproduktivnost 21. stoletja. Uprizoritev, z izjemo dveh trenutkov, izrisuje podobo ustaljenega tempa življenja in sprememb, ki se medtem zgodijo.

»Noč za nočjo sem tavala okrog in se prepoznavala v ideji o vsesplošnem razkroju, ki pa v sebi že nosi seme nove ureditve sveta,« je zapisala Elena Ferrante v svojem romanu O izgubljeni deklici. Omenjen odlomek je koreografinji in plesalki Viti Osojnik predstavljal navdih za sintezo prvega dela trilogije z naslovom Vse, kar se je že zgodilo.

Aklimatizacija ustvarja človeka. In ravno na takšen način Vita Osojnik s pomočjo opek gradi prostore, v katerih vladajo določena pravila, npr. pri postavljanju enega vzorca se mora ves čas na tleh vrteti in obračati po hrbtu, pri postavitvi drugega lahko hodi zgolj vzvratno, pri tretjem postavlja opeke v vrsto in tako hkrati prenaša zgolj po dve ali tri.

Predstava je zasnovana kot koreografija premikanja opek oz. kvadrov za pilates. Avtorica po odru premika opeke, jih postavljala v različne oblike, sisteme in mreže, vendar noben vzorec ni večen. Svet se nenehno spreminja, mi pa se mu moramo prilagajati. Svojo strukturo, ritem življenja in čas prilagajamo že od otroštva, za šolo, za družino, kasneje službo, novo okolje, nove prijatelje, novo življenjsko obdobje, novo vlado, pandemijo ali stanovanje. Aklimatizacija ustvarja človeka. In ravno na takšen način Vita Osojnik s pomočjo opek gradi prostore, v katerih vladajo določena pravila, npr. pri postavljanju enega vzorca se mora ves čas na tleh vrteti in obračati po hrbtu, pri postavitvi drugega lahko hodi zgolj vzvratno, pri tretjem postavlja opeke v vrsto in tako hkrati prenaša zgolj po dve ali tri. Njeno gibanje skozi celotno predstavo ostaja namensko, funkcionalno, celo ekonomično, a zmeraj oteženo zaradi sledenja določenemu vzorcu. Vendar pa so mestoma nekateri njeni premiki precej nenatančni. Zdi se, da se preveč ukvarja s prenosom predmeta na določeno mesto, ob tem pa pozabi na samo izvedbo giba. 

Zaradi neskončnih sistemov premikanja in posledičnega prilagajanja je predstava zato nenehen proces gradnje in razgradnje, cikličnosti, iz katere ne moremo izstopiti. Avtorica obarva predstavo z raznovrstnimi občutki, vse od obupa, jeze, umirjenosti, morebiti tudi upanja po boljšem ali po spremembah. V predstavo precej uspešno vključi tudi dva prizora, v katerih sama podira svoje vzorce. Opeke meče visoko v zrak, ko pride do spoznanja, da ne more več dihati v takšnem sistemu, da ne želi več zacementiranega življenja, da želi svoj svet postaviti na novo, in ve, da ji bo to tudi uspelo. Kajti tudi razkroj je nenazadnje zgolj ena izmed oblik ureditve sveta.

Glasba hkrati predstavljala vodilo ali preslikavo resničnosti, ki ti ne pusti, da se v 21. stoletju ustaviš, narediš premor ali refleksijo samega dogajanja.

Večinski del predstave spremlja elektronska glasba, ki na trenutke že spominja na grmenje ali na nevihto. Glasba hkrati predstavljala vodilo ali preslikavo resničnosti, ki ti ne pusti, da se v 21. stoletju ustaviš, narediš premor ali refleksijo samega dogajanja. Tako torej močan zvok vodi gibalko, da vztraja, da ne popušča, kljub temu da so iz njenega čela že vse od začetka tekle kaplje znoja in ne glede na to, da morebiti končna postavitev kvadrov sploh ne obstaja. Zakaj potem sploh vztraja? Zakaj svet gradi dalje? Če pa morda nikoli ne bomo prispeli do začrtanega konca. Zmeraj se bo pojavilo nekaj novega, nekaj boljšega, nekaj, kar je treba uloviti in aktualizirati. 

Plesalka proti koncu predstave iz opek zgradi pot; nakar se glasba umiri, dvorana pa se posledično prelevi v idilo. Vita Osojnik se tako sprehaja po nekakšnem mostičku, z rokami in nogami se dotika vode, ki jo obkroža. Za trenutek se tudi ustavi, potopi glavo v imaginarno jezero in tako poskuša umiriti svoj srčni utrip, svoj ritem življenja. Prizor, poln samorefleksije, prinese vprašanja: »Kam se nam tako mudi? Kaj bomo zamudili? Koga želimo prehiteti?« Ni nam treba zmeraj plavati s tokom reke, pa tudi proti njemu ne. Včasih lahko tako kot reka ustvarjamo nove kanale, nove še nenapisane poti. 

Scene se menjujejo kot po tekočem traku, akterka pa mora svoj svet vselej graditi dalje, znova in znova, zmeraj od začetka. Globalni ritem predstave se hote ali nehote skrha na dveh točkah.

Skozi preobrazbe odrskega prostora in življenjskih poti se izrisuje predstava, ki napotuje na zunanjo resničnost. Scene se menjujejo kot po tekočem traku, akterka pa mora svoj svet vselej graditi dalje, znova in znova, zmeraj od začetka. Globalni ritem predstave se hote ali nehote skrha na dveh točkah. Približno na polovici predstave se gibalka sleče oz. se znebi nekaj vrhnjih kosov oblačil, si sezuje čevlje ter tako ostane le v trenirki in črni prozorni majici, skozi katero se vidi njeno oprsje. Avtorica odločitve za menjavo kostumografije ne upraviči in tako element izpade pravzaprav nepotreben. Morda želi prikazati proces sprememb na drugi ravni, na drugačen način. Druga točka, ki ruši dramaturgijo uprizoritve, se zgodi tik pred koncem predstave, saj se Vita Osojnik odloči izvesti krajšo vloženo plesno točko z elementi modernega plesa. Vendar s tem poruši atmosfero, ki jo je eno uro gradila z razporejanjem sistemov iz opečnih rekvizitov. Čeprav je njena odločitev, da opusti grajenje in da v roke raje vzame sebe in svoje telo, nekakšen izstop iz sistema, je preskok vselej preveč odrezav. Koreografinja bi tukaj morala speljati nekakšen most iz gledališča predmetov do plesnega vložka. 

Predstava je tako imitacija življenja, vse od prilagajanja do nevednosti, utrujenosti in edine konstante tega sveta – spremembe. 

V zaključnem prizoru oz. trenutku plesalki iz prostora za tehnike vržejo veliko pleteno žogo in nato se ugasnejo luči, žoga pa povabi gledalce na prihodnji del trilogije. Upamo lahko, da se bo Vita Osojnik tudi v prihodnje odločila za raziskovanje prostora in vzorcev, ki jih lahko ustvarja s preprostimi predmeti. Kljub omenjenima dvema spodrsljajema je predstava Vse, kar se je že zgodilo samobitna in nenavadna. Gledalec skozi funkciji gledanja in poslušanja – glasbe v ozadju – doživlja estetske valove in se tako prepusti toku, saj ne more vedeti, kaj ga še čaka. Kaj bo naslednja scena, kaj naj pričakuje v naslednjih trenutkih življenja. Predstava je tako imitacija življenja, vse od prilagajanja do nevednosti, utrujenosti in edine konstante tega sveta – spremembe. 

Morda idealna pozicija, točka, struktura ali pa vzorec sploh ne obstaja. Morda posamezne končne slike niso toliko pomembne, kot je pomemben sam proces, ki je vodil do njih. Morda pa se življenje pravzaprav skriva na poti med točkami in v grajenju poti. Kajti tudi sam razkroj je proces, ki zahteva gibanje, tako naprej kot tudi nazaj. Morda ne smemo stati na mestu in čakati, da bo nekaj prišlo do nas, da se bo nekaj zgodilo. Morda se moramo zgolj premikati in tako bomo premikali ves naš svet in posledično tudi gore.

Nika Šoštarič
je študentka filozofije in slovenistike na FF UL. Ukvarja se z gledališčem, pisanjem gledaliških kritik in zlaganjem besed nasploh. 

---

Koncept, koreografija, izvedba, scena: Vita Osojnik
Avtorska glasba: Matevž Kolenc
Kostum: Tina Pavlin
Kreativna produkcija: Katja Somrak
Tehnična pomoč: Janko Oven, Kristina Kokalj, Aljaž Zaletel
Produkcija: Plesni teater Ljubljana

Opombe bralcev (0)