Un voyage de danse macabre
Smrt preži za vsakim vogalom, polni novice in statistike, grozi z vsakim dimom in ... plesom. V plesni predstavi Palača uma – premišljevanje o smrti Gašper Kunšek »ne ostaja nepozoren na ikonografsko bogastvo, ki sta ga skozi zgodovino izoblikovali literarna in likovna umetnost,« vendar ob tem do »motiva smrti in smrtnosti sebe in drugih pristopa na povsem avtorski, poetičen način.« Metod Zupan zapis o predstavi obogati z vpogledom v duhovni univerzum srednjeveške umetnosti (mrtvaški ples) in Kunškovo posmrtno potovanje pospremi do poslednje zatemnitve.
Sedeti pomeni …
Tokrat vzporejamo dva zapisa o predstavi Branka Potočana Zasedanje, ki ponudita precej različni branji te predstave. Ana Lorger se osredotoči na razbiranje igre moči, ki jo plesalci na različne načine preplesavajo in na ta način reprezentirajo njene mogoče uporabe ali zlorabe. Miša Gams pa v fizikalnih in antropoloških raziskovanjih trkov teles plesalcev razbira tudi mitološke konotacije in koreografiji kljub nekaterim preverjenim rešitvam priznava dovršenost in iskrivost.
Zapletanje v pristnost političnega
Fenomen soočenja igračarske in gledališke izkušnje v predstavi Zelda Varje Hrvatin preuči sociolog in igralec iger, ki redko zaide v gledališče. Skozi filter teatra predelano doživetje video igre po njegovih besedah odvzame kar nekaj dimenzij igračarski kulturi, igračarsko dejanje, kje gre prvenstveno za razmerje med tehnologijo in afektom, je postavljeno v drugi plan. Zanimiv poskus zaradi medija samega prehitro zapade v nazornost reprezentacije in iskanje fiksnega mesta oblasti, momenta, ki je lahko v nestereotipnem pogledu na igralsko kulturo subvertiran.
Napoved v Rumenem
»Najprej je telo kamen, potem žival, potem človek.« Plesni prvenec Kristine Rozman z minimalistično rabo gibalnih, zvočnih in vizualnih scenskih elementov razteguje lastno časovnost in naseljuje prostore možne preteklohodnosti, v katero se je telo zataknilo kot napaka. Ali kot zapiše Tina Benko: »Ob gledanju preveva izmenjujoč se vtis, da spremljamo nekaj pradavnega in hkrati še prihajajočega, polnega preživelih ostankov zdajšnjega časa; kot napoved prihodnosti pod umetnim ozračjem.«