Alternativna klovna

V pričujočem zapisu Samo Oleami obravnava dve predstavi, Futraj moj ego 2 Anje Bezlove in Glasbeno mizo Tjaža Juvana, obe pa si vzame za izhodišče premisleka o dramaturški vlogi klovna. Kot piše, funkcija klovna ni posredovanje notranjih čustvenih stanj, pač pa je njegova prednost v tem, da gre za ljudski lik, ki je občemu občinstvu domač in ga prav zato lahko pripelje do manj razumljivih aspektov predstav.

Klovn je akter komunikacije, kot tak pa lahko služi publiki kot uporabniški vmesnik za vstop v težje razumljive aspekte predstav.

Za razliko od na psihologiji utemeljene dramske in filmske igre po metodah Stanislavskega in Strasberga klovn občinstvu ne posreduje notranjih čustvenih stanj svojega gledališkega lika. Nasprotno – celoten razpon občutij, situacij in potencialnega smeha se porodi v živi interakciji med klovnom in publiko. Klovn je torej akter komunikacije, kot tak pa lahko služi publiki tudi kot uporabniški vmesnik za vstop v težje razumljive aspekte predstav. V tem prispevku bom obravnaval dve slovenski predstavi, ki sem si ju ogledal 21. in 22. junija na 16. mednarodnem festivalu sodobne klovnade in novega cirkusa Klovnbuf, ter uporabo klovnovskih principov v njiju. Čeprav nobena od obeh predstav ni strogo gledano klovnovska – Futraj moj ego 2 Anje Bezlove je kabaret, Glasbena miza Tjaža Juvana pa preplet žongliranja in intermedije –, se obe poslužita klovnovske komunikacije kot mosta. Z njeno pomočjo publika pri Juvanu vstopi v kompleksne in pogosto težko razumljive intermedijske plasti projekta, pri Bezlovi pa v to, kar v kamniškem okolju učinkuje kot alternativna drža.

KLOVN V INTERMEDIJI

Ob vstopu v Staro mestno elektrarno – Elektro Ljubljana nas pričaka postavitev, ki bi jo pravzaprav pričakovali v Cirkulaciji 2, kjer je bila tako imenovana “vizualna edicija” predstave Glasbena miza, v kateri je bila ulični verziji predstave dodana tudi videoprojekcija, jeseni leta 2022 tudi prvič izvedena. Na dveh projekcijah – eni na zadnji steni in drugi na manjše platno na desni strani odra, ki se je s stojala izvilo še na tla – se kaže enostavna vektorska 3D-projekcija v inženirskem slogu. Črne črte na beli podlagi zarišejo obliko keglja, za njimi enak tip črt vzpostavlja koordinatni sistem. Ko Tjaž Juvan v resni obleki s prevelikim suknjičem in belo srajco s kravato zagrabi dva bela žonglerska keglja, s tem oživi tudi intermedijska instalacija, ki jo je oblikoval Jurij Podgoršek. Premik enega keglja premakne podobo keglja na projekciji. Premik drugega keglja premakne koordinatni sistem na projekciji. Vsak premik kegljev sproža tudi nojzerske zvoke, ki se zgoščajo in redčijo, odvisno od hitrosti gibanja.

Vsak kegelj ima namreč v sebi giroskope in senzorje hitrosti gibanja, ki najprej pošiljajo signale na Juvanov računalnik, ki iz njih generira zvočno šumenje, nato pa iz istih signalov Podgorškova naprava izriše tudi projekcijo. Dogajanje se razvija počasi – Juvan najprej balansira en kegelj, nato dva, šele kasneje vpelje tudi mete in kompleksnejše žonglerske elemente. Počasi smo vpeljani v povezavo med gibom keglja ter zvokom in podobo na projekciji. Pri tem Juvan uporablja pristop, ki ga je razvijala skupina Mismo Nismo, katere član je in od koder tudi izhaja uporaba nojzerskega zvoka v cirkusu. Juvanova prezenca se namreč postavi v stanje – tako imenovano “cono” –, v katerem gib preko senzorjev premikanja proizvaja zvok, proizvedeni zvok določi prezenco performerja, ta pa s svojim nabojem oblikuje naslednji gib. V tem cikličnem stanju porajanja zvokov iz giba in gibov iz zvoka je performer potisnjen v zamaknjenost sočasnih notranjih in zunanjih impulzov, iz njihove prepletenosti pa se na ne povsem zavesten način oblikuje tok dogodka. Podobno lebdenje v zvočno-gibalni pokrajini smo lahko že videli v improvizirani predstavi skupine Mismo Nismo NOise cirkus iz leta 2019, pri kateri so Tjaž Juvan, Eva Zibler in Oton Korošec na odru proizvajali nojzerske zvoke, ki so podpirali prosti tok akcij balansiranja in žongliranja ali mu bili vzporedni. Novost, ki jo prinese Glasbena miza, so projekcije, s katerimi se prezenca performerja razleze čez celoten oder tudi vizualno, ne zgolj zvočno. Posledično se razprši tudi zvočno-vizualna pozornost gledalcev, ki zaobjame podobo celotnega odra, projekcij ter zvoka in sledi dinamični interakciji med temi odrskimi sredstvi ter performerjevim telesom v središču dogajanja.

Zmedenost in zagnanost karakterja nam dajeta občutek, da smo padli v tehnološki laboratorij nekje ob 3. uri zjutraj, ko se tam dogajajo čudne stvari, prav ta občutek pa lahko služi občinstvu kot most, preko katerega je mogoče vstopiti v prej opisano abstraktno gibalno-intermedijsko tkivo predstave.

Druga novost, ki jo prinese Glasbena miza glede na prejšnje projekte skupine Mismo Nismo, je vpeljava klovnovskega lika. V preveliki srajci, hlačah in kravati namreč Tjaž Juvan deluje kot nekakšen zmeden in v znanstvene eksperimente zabubljen profesor na računalniški ali nemara strojni fakulteti. Še posebno to pride do izraza v srednjem delu predstave, ko Juvan sedi za ozvočeno mizo in v tretji kegelj, ki deluje kot mikrofon, skuša prebrati besedilo, v katerem šele išče, kaj želi povedati. Ob tem žonglira z žogicami, ki udarjajo ob mizo, v tem vrtoglavem toku akcij in besed na robu jecljanja in ponavljanja pa se sam pomen povedanega izgubi. Zmedenost in zagnanost karakterja nam dajeta občutek, da smo padli v tehnološki laboratorij nekje ob 3. uri zjutraj, ko se tam dogajajo čudne stvari, prav ta občutek pa lahko služi občinstvu kot most, preko katerega je mogoče vstopiti v prej opisano abstraktno gibalno-intermedijsko tkivo predstave. Čudenje lika nad tem, kar se dogaja, je namreč koda za morebitno začudenje publike nad soočenjem s kompleksno intermedijsko instalacijo. Hkrati nam ponudi tudi vstop v procesualno oziroma eksperimentalno razumevanje žongliranja v predstavi. Pristop skupine Mismo Nismo in Tjaža Juvana namreč deviira od pogoste žonglerske norme, pri kateri naj bi perfektno izvedeni meti proizvedli čustveno reakcijo oziroma občudovanje publike. Za Mismo Nismo je, nasprotno, neuspeli met prav tako zanimiv kot uspeli, saj se met keglja ali žogice na ravni giba umešča v ne povsem definiran preplet zvoka in akcij. Klovnovski lik zmešanega profesorja, ki ga zanima nepričakovani rezultat eksperimenta, tako postane most do nepredvidljivega in temeljno odprtega toka dogodkov v predstavi.

Predstava se zaključi še z nekaterimi kompleksnejšimi triki. Kegljem se pridružijo še žogice s senzorjem kontakta, ki ob vsakem udarcu ob tla proizvedejo zvok ter podobo krogle na projekciji. Vsa ta vedno bolj nasičena mnogosenzoričnost kulminira v sklepnem prizoru, v katerem Juvan povabi nekaj gledalcev na oder, da oblikujejo nojzerski band – vsak z enim žonglersko-zvočnim instrumentov v roki –, medtem ko sam izvede zaključni trik balansiranja na stolu. V tem zaključku je najizraziteje manifestirana skrb predstave, ki jo prej zaznavamo predvsem v klovnovskem liku. Namreč, širši publiki ponuditi vstop v za marsikoga obskurno početje ljubljanske alternativne kulturniške produkcije – pri tem mislim tako intermedijske projekte, ki jih producira in gosti Cirkulacija 2, kot tudi alternativno nojzersko estetiko Nismo Mismo, ki izhaja še iz scene bivše Avtonomne Tovarne Rog. Po drugi strani pa je spoj nizke kulture – h kateri marsikdo še vedno prišteva tudi cirkus oziroma klovnado – ter visoke kulture intermedijskih projektov svež tudi za sceno slovenske kulturne prestolnice ter s svojo gesto premeša in tudi preseže pričakovanja tako cirkuškega kot intermedijskega občinstva.

KLOVNESA NA PERIFERIJI

Za razliko od Glasbene mize z izrazito ljubljansko estetiko nas predstava Futraj moj ego 2 Anje Bezlove pripelje v deveto največje slovensko mesto po številu prebivalcev – Kamnik –, kjer avtorica tudi živi in deluje. Estetske koordinate drugega hranjenja ega najbolje oriše izjava avtorice v skupinskem pogovoru po koncu predstave: “V Kamniku sem alternativa, ko pridem v Ljubljano, pa sem mainstream.”

Kot pove številka v naslovu, gre za nadaljevanje istoimenske predstave iz leta 2019 ter je tako kot njena predhodnica asemblaž kabaretskih točk, ki so nastajale individualno in bile kasneje spete v šopek. Ko prispemo v Staro mestno elektrarno – Elektro Ljubljana, smo popeljani v manjši prostor za zaveso, da bi predstava s publiko imela neposreden stik, ki ga potrebuje. Najprej pred nami v rdečem korzetu in ob zvokih pesmi Dicke Titten – torej “velike joške” – skupine Rammstein paradira lik, imenovan Slovenska kurba. Nato z besedami “suženj je lahko vsak, biti hlapec pa si moraš želeti” nastavi tenzijo, ki se nato razvija čez celotno predstavo – med družbeno-političnimi temami in napadi na idealizirane koncepcije slovenstva na eni strani ter povsem površinskim nastopaškim kabaretom in šminko na drugi strani. Vez, ki obe raznorodni rastlini šele spne v pušeljc, je tretjeosebna avtobiografska pripoved o sami Anji Bezlovi.

Vsi ti liki bodisi s provokacijo bodisi z direktno intervencijo v prostor posegajo v gledalce, da bi spodbudili naše razmišljanje o temah, ki se tičejo družbenega in zgodovinskega konteksta, ter določene mainstream predpostavke o le-teh postavili pod vprašaj.

Na globlji ravni bi lahko te tri linije predstave razčlenili tudi po načinu odnosa s publiko. Na eni strani igralka oblikuje močne ženske like z intenzivno drag prezenco, ki brez težav dlje časa zrejo v oči posameznih članic in članov publike ali pa celo vdrejo v avditorij. To še posebno velja za like, ki na tak ali drugačen način tematizirajo vprašanja vojne in slovenstva. Ko recimo lik Alfa v vojaških škornjih in drugi opremi v nas zabrusi naborniški oglas Slovenske vojske, je v prezenci podobna buffonu, torej žleht klovnu, ki se dela iz občinstva norca. Spet drugje Alfa zdeklamira odlomke Ljudožercev Gregorja Strniše, v katerih “je fant jedel fanta”, z referiranjem na povojne poboje. Niz dopolnijo še otročja Sugarbaby, ki “ne mara pogrebov, rada pa ima proslave”, ter stara znanka poznavalcev opusa Anje Bezlove, namreč mirovniška učiteljica Majda iz Mengša s klobučkom in očalci. Vsi ti liki bodisi s provokacijo bodisi z direktno intervencijo v prostor posegajo v gledalce, da bi spodbudili naše razmišljanje o temah, ki se tičejo družbenega in zgodovinskega konteksta, ter določene mainstream predpostavke o le-teh postavili pod vprašaj. Proti koncu predstave recimo Alfa pripelje štiri člane publike celo na oder in enemu od njih postavi spomenik.

Nasproti temu eksternaliziranemu dogajanju je postavljena osebnoizpovedna avtobiografija Anje Bezlove, ki jo ostali liki vedno označujejo za “revo”. Tako izvemo te in one osebne prigode, recimo: izbira srednje šole, občutek manjvrednosti med ljubljanskimi vrstnicami; beg od doma, da ne bi priznala nedokončanega letnika, in tako naprej. Zdi se, da naj bi ta naracija povezovala predstavo in ji dala rep in glavo, vendar ali res lahko verjamemo klovnesi? Anja Bezlova v predstavi ni civilna oseba, pač pa zgolj še en gledališki lik. In tudi njeno ponudbo, da bi se članice in člani občinstva z njo identificirali, predstava hitro subvertira.

Kar drži predstavo skupaj je podoba kot čista površina. Videz, ki ne izraža ničesar in ne pomeni ničesar.

Kar drži predstavo skupaj, pravzaprav nista niti družbenozgodovinski kontekst vojne in slovenstva na eni strani niti osebna izpoved na drugi. Strukturna vez med obojim je podoba kot čista površina. Videz, ki ne izraža ničesar in ne pomeni ničesar. Najbolj nazorno jo Bezlova demonstrira v lipsink točki na glasbeni komad Boisov 100 skupin YNGFirefly in Matter. Pod ultravijolično lučjo se prikažejo le obrisi ustnic, gest z rokami in drugi simboli, ki se gladko pretakajo po plitki površini. A ta zgolj površinska spektakelskost je zažrta v vse pore predstave. Pri družbeno angažiranih točkah jo Bezlova uporabi, da subvertira njihov angažma oziroma da opozori, da to, kar je povedano, ni nujno to, kar je sporočeno. Podobno se zgodi pri osebnoizpovednem delu, pri katerem spektakelski elementi spodrežejo pričakovano enoznačnost med Anjo Bezlovo kot likom in Anjo Bezlovo kot osebo.

Tako se vrnemo k razpetosti med alternativo v Kamniku in alternativo v Ljubljani. Bezlova nastavi lokalni kamniški ali drugi suburbani publiki pričakovane vstope. Z avtobiografijo jo želi nagovoriti v njej znanem literarnem jeziku. S klovnovskimi liki jo direktno nagovori in animira. A vsak poskus uloviti performerko v enoznačno identiteto se zaleti v – šminko. Med predstavo tako liki in pripoved drsijo čez performerkino prezenco, ona sama pa se nam vedno izmuzne.

Klovn se pokaže kot “ljudski lik”, kot nekdo domač občemu občinstvu, ki jih lahko pripelje do manj razumljivih aspektov predstav.

V obeh predstavah – Glasbeni mizi in Futraj moj ego 2 – performerja vpneta klovnovske principe v kompleksne pomenske mreže sodobnih uprizoritvenih umetnosti. Klovn se tako pokaže kot “ljudski lik”, kot nekdo domač občemu občinstvu, ki jih lahko pripelje do manj razumljivih aspektov predstav. Če Tjaž Juvan v Glasbeni mizi uporabi klovnovski lik, da vpelje občinstvo v logiko intermedija, podobno naredi tudi Anja Bezlova v Futraj moj ego 2. V tem smislu bi si zlahka predstavljali gostovanje obeh predstav v manjših slovenskih krajih, v katere sicer slovenske sodobne uprizoritvene umetnosti le redko sežejo.

Po drugi strani pa se klovn pokaže kot nagajiv in v svojem izmikanju taki ali drugačni identiteti ter v svoji moči, da spodmakne publiki tla pričakovanj, izredno sodoben. Namreč, različni klovnovski pristopi pripeljejo publiko do površine, do tega, da v sodobni umetnosti ni jasno določenega pomena, s katerim naj bi se publika poistovetila. Namesto tega površinskost spektakla omogoči vsaki gledalki ali gledalcu, da si misli svoje in pride do svojih zaključkov. Tako kot potem v zadnjem prizoru predstave Futraj moj ego 2 ob zvokih Marlene Dietrich sami svetimo v disko kroglo z lučkami svojih telefonov.

SAMO OLEAMI
je pisec in ustvarjalec na področju scenskih umetnosti,

---

Tjaž Juvan – Glasbena Miza
Avtorja: Tjaž Juvan in Jurij Podgoršek
Scenografija: Eva Jakopič, Bojan Stefanović, Tjaž Juvan
Koprodukcija: Mismo Nismo
Sofinanciranje: Mestna občina Ljubljana in Ministrstvo za kulturo

Anja Bezlova – Futraj moj ego 2
Avtorstvo, izvedba, produkcija: Anja Bezlova
Koprodukcija: Kulturno društvo Priden možic in Društvo ZIZ
Soorganizacija: Pekarna Magdalenske mreže, GuestRoomMaribor

Opombe bralcev (0)