¡Ay, caramba!

V pričujočem zapisu Metod Zupan obravnava predstavo Heroj 4.0 – Business as Usual, še četrtega v seriji projektov, ki sta ga skupaj z dramaturginjo Katarino Stegnar pripravila Uroš Kaurin in Vito Weis. V besedilu ugotavlja, da sta ustvarjalca v tokratni predstavi na več nivojih tematizirala čas, vendar pa je, kot meni, vprašanje, zakaj v tem času tematizirati prav čas, ostalo odprto. Kljub temu v zaključku ocenjuje, da ima predstava “prst na pulzu trenutnega scenskega utripa” vsaj s prizoroma, v katerem se kaže, kako je sodelovanje občinstva z nastopajočimi zelo pogosto izsiljeno.

Zdi se mi, da že deset let delava isto predstavo,” se izpiše na projekciji proti koncu uprizoritve Heroj 4.0 – Business as Usual (Moment, Gledališče Glej, 13. oktober 2023). Če zaobidemo očitno avtoironičnost trditve in jo poskušamo obravnavati z resnostjo hotenja po razumevanju, se nam izriše zanimiv lok.

“V deželi brez upanja sta vstala dva heroja,” je napovedoval promocijski tekst leta 2014, od katerega se zdi, da je minilo že sto let.

“Mlada, pogumna in neustrašna. Nihče ju ni pričakoval”

Kaurin in Weis v “konstantnem delanju istega” nista ubrala kontrakcijskega principa, ki predpostavlja vselejšnje izpiljevanje preizkušenih formul (v tem primeru bi bile predstave nemara oštevilčene x.1, x.2 itd.), temveč razširitvenega, s katerim sta vsakič poskusila nekaj novega (zato so predstave oštevilčene po serijski konvenciji 2.0, 3.0 itd.).

in nihče ni pričakoval (morda tudi onadva sama ne), da ju herojstvo v bistvu ne zanima toliko kot lastno raziskovanje razpona in možnosti avtorskega gledališča. Projekt Uroša Kaurina in Vita Weisa (z zvesto dramaturginjo Katarino Stegnar) je v devetih letih prerasel v gledališko antologijo v štirih edicijah, skozi katere sta se heroja sistematično spopadla s svojim razmišljanjem o gledališču. Konec lanskega leta sta ponovno skupaj zagrizla v znano materijo, tokrat z na videz ciničnim pridihom Business as Usual, kot da bi se noviteta že polegla. V Heroju 4.0 – Business as Usual (Moment, Gledališče Glej; premiera: 13. oktober 2023) se borita skupaj s publiko; za vsebino, za smisel in za čas. Kar po svoje res velja tudi za predhodnike 4.0, le da v “konstantnem delanju istega” nista ubrala kontrakcijskega principa, ki predpostavlja vselejšnje izpiljevanje preizkušenih formul (v tem primeru bi bile predstave nemara oštevilčene x.1, x.2 itd.), temveč razširitvenega, s katerim sta vsakič poskusila nekaj novega (zato so predstave oštevilčene po serijski konvenciji 2.0, 3.0 itd.). S tem sta si zagotovila tudi receptivnost na aktualna zanimanja in relevantnost v nepredvidljivi prihodnosti.

Zaradi relativne redkosti tovrstnega kontinuiranega ustvarjanja serialnosti prakse tu velja nameniti nekaj besed. Možnost dolgoročnega spremljanja razvoja katere_ga koli avtorice_ja je prav tako redkost, ne zgolj zaradi bitke z naravo publicistike, temveč tudi bitke s spominom in negotovostjo prihodnosti. Če si smem sposoditi besede Mad Jakal, “čas [navsezadnje] nikoli ni pravi”. Bitka z njim pa vedno spominja na plavanje proti toku. Zato prenehajmo izgubljati čas in se posvetimo sami predstavi, ki prav tako tematizira čas.

V najnovejši uprizoritvi heroja na vrat na nos skačeta v raznolike principe ustvarjanja gledališča, ki se na prvo žogo zdijo arbitrarni, toda ker gre za avtorsko predstavo, in ne variete, v nebo vpijoča heterogenost uprizoritvenih principov zagotovo na nekaj cilja. Heroja se namreč igrata z našo zaznavo in gradita iluzije.

V najnovejši uprizoritvi heroja na vrat na nos skačeta v raznolike principe ustvarjanja gledališča, ki se na prvo žogo zdijo arbitrarni: govorita brez odpiranja ust, izvajata unisono koreografijo preoblačenja, karikirata dramatično uprizarjanje z na videz nevirtuoznim dramatičnim uprizarjanjem alegorij časa in smrti, se odpravita v avditorij ter se pogovarjata, plešeta in pojeta karaoke. Ker gre za avtorsko predstavo, in ne variete, v nebo vpijoča heterogenost uprizoritvenih principov zagotovo na nekaj cilja, četudi sem to ozavestil šele retrospektivno. Heroja se namreč igrata z našo zaznavo in gradita iluzije: govorita brez premikanja ustnic, zavzemata različne vloge ipd., poudarek pa leži v tistem, kar ni postavljeno pod odrski žaromet. Na odru imata namreč samostoječa vrata, za katerimi se odvijajo njuni pogovori “iz zaodrja” (podobne tehnike sta se poslužila tudi v prvi inačici Heroj 1.0 (koprodukcija: Slovensko mladinsko gledališče in Moment; premiera: 10. september 2014)). S tem poudarek uspešno preneseta iz denimo v črn plašč odete figure Il tiempo na svoje “privat” pogovore o tem, če je občinstvo uživalo v Il tiempu. Kaurin in Weis za razliko od Il tiempa namreč govorita občinstvu razumljiv jezik in nas z navidezno potujitvijo (polomljena španščina Il tiempa) pridobita na svojo stran. S tem ko dosežeta našo simpatijo, se lahko začneta igrati še z našo zaznavo časa.

Kolikokrat se zgodi, da si po ogledu predstave rečeš, da ti je bil čas ukraden? Da ga ne boš dobil_a nazaj? Kolikokrat, da ti je bil podarjen? Običajnejše res pri dolgometražnih uprizoritvah, ki temporalnost izpostavijo s svojim trajanjem, ampak heroja sta dokazala, da se to da doseči tudi v standardni eni uri, veliko dostopnejši tudi za občinstvo. Zavedata se, da se nam bo čas vlekel, kadar bomo gledali nekaj dolgočasnega (zaloopane karaoke), da bo hitro minil, kadar nam dasta pokovko, in da se bo minuta zdela kot ura, ko “med občinstvom začneta iskati prostovoljko_ca”. V času trajanja predstave nas na minevanje časa opozorita s teatralnimi akcijami, ki jih prepoznamo kot uprizorjene (Il tiempo), zares pa se z našo zaznavo časa igrata z neteatralnimi, tistimi, za katere pozabimo, da so prav tako uprizorjene (pogovor v “zaodrju”). Nekatere zaznamo racionalno, druge visceralno, tretje z naknadnim razmislekom. Za polnejšo gledalsko izkušnjo pa bi bilo nemara primernejše drugačno zaporedje krčenja in raztezanja časa, saj razpotegnjen konec vsako_ega, ki se ji_mu mudi naprej, navda z nemirom in s tem vzpostavi blokado, k spustitvi katere sta heroja stremela v preostanku predstave.

S Herojem 4.0 sta na več nivojih tematizirala čas, vprašanje, zakaj v tem času tematizirati čas, pa je ostalo odprto.

Za konec se vrnimo za začetek. Formalno in vsebinsko naj bi se odprtost, ki jo nudi serialna produkcija, odzivala na spreminjajočo se aktualnost. Zdi se, da sta Weis in Kaurin v času vzpona hollywoodske superherojske produkcije tematizirala (super)herojstvo, nato pa sta iz popkulturnega prešla v metagledališka zanimanja. Heroj 2.0 se je vračal k bistvu gledališča v času vzpona hiperprodukcije in festivalizacije slovenske gledališke krajine; po propadu obljube za institucionalizacijo sodobnega plesa sta ustvarila plesni Heroj 3.0. S Herojem 4.0 sta na več nivojih tematizirala čas, vprašanje, zakaj v tem času tematizirati čas, pa je ostalo odprto. Ker je čas nekako vedno relevanten, nekako sploh ne bi opazile_i odločitve za fokus nanj, le da sta heroja v predstavo o času vključila prizor, ki direktno naslavlja tematiko, ki trenutno tli v slovenski uprizoritveni krajini: vprašanje politike odnosov znotraj gledališča.

Weis se dela, da išče prostovoljko_ca iz publike. Ker se nihče ne javi, “naključno” izbere Kaurina, ki se je bil malce pred tem usedel med občinstvo in zavzel vlogo “Herberta”. Povabi ga na oder, da bi naredil nekaj, česar še ne razkrije. Herbert, vidno negotov in prestrašen participacije, se z Weisom spusti v besedni dvoboj, ki iz navidezne štorastosti kmalu začne zastavljati pomembna vprašanja. Zakaj bi nastopajoči predpostavljal, da ga je občinstvo pripravljeno nemo ubogati. S tem in sledečim prizorom, ko si vloge zamenjata in Weis odigra vlogo še bolj “mene-nihče-ne-bo-jebal” Valerije, se zdi, kot da ustvarjalca pihata na dušo publiki, ki je bila v preteklosti primorana sodelovati v predstavi na način, ki ga ni predvidela, si želela, privolila. Kako je konsenz izsiljen, je pred kratkim denimo genialno v predstavi “this is my truth, tell me yours” tematizirala Jasna Jasna Žmak. Z vključitvijo dotičnega prizora sta ustvarjalca dokazala, da imata prst na pulzu trenutnega scenskega utripa, ter ga naslovila na zanju značilen metaperformativni način. Ko le ne bi toliko časa zapravila za čas.

Metod Zupan
je študent sociologije kulture in umetnostne zgodovine ter novinar in kritik na Radiu Študent.

---

Heroj 4.0 – Business as Usual
Avtorja in igralca: Uroš Kaurin in Vito Weis
Dramaturgija: Katarina Stegnar
Video: Boris Bezić
Glasba: Lea Čehovin
Oblikovanje gledališkega lista: Ivian Kan Mujezinović in Mina Fina / Grupa EE
Urednica gledališkega lista: Tery Žeželj
Oblikovanje plakatov: Ivian Kan Mujezinović in Mina Fina / Grupa EE (Gledališče Glej), Nika Zuljan (Moment)
Oblikovanje majic in prodajnega plakata: Toni Soprano Meneglejte
Oblikovanje svetlobe: Gašper Bohinec
Tehnično vodenje predstave: Gašper Bohinec in Grega Mohorčič
Fotografija: Ivian Kan Mujezinović, Andrej Firm
Video trailer: Nejc Vehovec
Izvršna produkcija: Nika Bezeljak in Anja Pirnat
Odnosi z javnostmi: Anamarija Nađ, Paulina Pia Rogač in Tina Malenšek
Produkcija: Moment, Gledališče Glej
Rezidenčna koprodukcija: Hiša kulture (Celje)
Festivalska koprodukcija: Desirée Central Station (Subotica), TESZT Festival (Timisoara)
S podporo Ministrstva za kulturo RS, Mestne občine Maribor in Mestne občine Ljubljana

Opombe bralcev (0)