Podeželje poželenja
Julija Cergolj v svojem prvem zapisu za portal Neodvisni recenzira predstavo Hey, hay! / Zdravo, seno! V njem ugotavlja, da ustvarjalki predstave Anna Possarnig in Jerca Rožnik Novak v sodobnoplesni material predelujeta vrnitev k otroškim spominom in tradicijam podeželja, ljudske plesne navade in manire, v katerih iščeta inspiracijo, pa skozi ples, elektronsko glasbo in scenografijo uspešno prestavljata v kontekst sodobnega časa.
Plesalki Anna Possarnig in Jerca Rožnik Novak v avtorski predstavi Hey, hay!/Zdravo, seno! prikličeta v ustvarjalni prostor spomine, asociacije in navade, ki jih nosita njuni domači okolji.
Še prehitro se človek sodobnega časa zaplete v mestni vrvež vsakdanjega, monotonega ritma življenja, ki nas mnogokrat pušča prazne in odtujene. Pobeg nas kliče v mirnejše oddaljene, idilične pokrajine podeželja, ki so za mnoge tudi kraji odraščanja ter spominov na otroštvo. Plesalki Anna Possarnig in Jerca Rožnik Novak v avtorski predstavi Hey, hay!/Zdravo, seno! prikličeta v ustvarjalni prostor spomine, asociacije in navade, ki jih nosita njuni domači okolji. Kljub različnim krajem, celo državam odraščanja iščeta in najdeta v spominih skupne radosti otroštva, rajanja in ustvarjanja. Folklorne korake, ki sta se jih verjetno naučili kot mladi deklici, ljudske izštevanke, s katerimi si otroci krajšajo čas, arhaične pregovore in samo esenco tradicije sta plesalki pretvorili v tako gibalni kot konceptualni material, znotraj katerega raziskujeta spomin na podeželsko življenje.
Že tik ob vstopu v dvorano nas v zraku pozdravi vonj sena. Scenografijo sestavljajo dve bali sena, lesen naklon, ki spominja na grič, umetna trava, ki deluje kot oddaljen travnik, in močne LED-luči, ki v kontrastu z ostalimi elementi scenografije asociirajo na zametek mestnega življenja. Oder deluje kot abstrahirana pokrajina, ki jo gledamo skozi luči mesta in ki z bogato scenografijo plesalkama ponuja veliko možnosti raziskovanja prostora – od manipulacije sena, ki stalno spreminja relief tal in prostora, do na primer lesenega naklona, ki nudi igro teže in ki ga kasneje uporabita za kotaljenje. Na levi strani odra je tudi mešalna miza glasbenikov Marka Sulza in Martina Unterlechnerja, ki uprizoritev spremljata z živo elektronsko glasbo.
Kontakt med plesalkama je izpostavljen kot eden glavnih principov gibanja, kar nas spominja na pomembnost bližine, prijateljstva in odnosov.
Že v samem začetku, ko plesalki stopita na kos umetnega travnika, je kontakt med njima izpostavljen kot eden glavnih principov gibanja, kar nas spominja na pomembnost bližine, prijateljstva in odnosov. Plesalki bočno stojita druga ob drugi in na različne načine iščeta stik z dlanmi, se zapletata in z roko v roki tudi odpletata iz zank. Situacija spominja na ljudske plese v parih, katerih glavno značilnost – stik dlani – sta skozi poenostavljenje in ponovitve posodobili in umestili v sodobni kontekst. Postopoma se iz bolj statičnega in mirnega začetka v prostoru razvije več fiksnih plesnih fraz, v katerih hitro opazimo elemente ljudskih plesov, manir in navad. Drobni lomljeni koraki, hitri obrati, roke v višini bokov in skoki popeljejo plesalki v mešanico folklornih korakov, ki so vezani v sodobnoplesni material ter ustvarijo lahkotno, igrivo vzdušje.
Tako kot plesni material tudi glasbena podlaga združuje elemente elektronske glasbe in ljudskih zvokov, na primer harmonike in kasneje tudi ljudskih pregovorov.
Asociacija na svobodno otroško igro postane še bolj živa v trenutkih počitka in raziskovanja prostora, ko plesalki na primer sedita na bali sena, se kotalita po lesenem griču in tekata po prostoru. Nostalgično nam ti trenutki vzbudijo poznan občutek brezskrbnega otroškega rajanja, radovednosti in raziskovanja. V samem začetku ju začne spremljati tudi glasba, ta uvodno ambientalno spodbuja gib, kasneje pa s stopnjevanjem ritma oblikuje tudi dinamičnost in dramatičnost dogajanja. Tako kot plesni material tudi glasbena podlaga združuje elemente elektronske glasbe in ljudskih zvokov, na primer harmonike in kasneje tudi ljudskih pregovorov. S tem, da je živa in nastaja v istem času kot predstava sama, prispeva k dogajanju celovit podton. Glasbenika, obrnjena k nastopajočima plesalkama, s to odločitvijo vzpostavita občutek skupnosti, kolaboracije, soustvarjanja dogajanja in z nastajajočo glasbo gib spremljata, a ne obvladujeta. V naslednji točki predstave pa se končno vzpostavi tudi manipulacija sena. Tega najprej prevalita čez cel prostor, tako da zapolnjuje skoraj vso talno površino in postopoma ga začneta vključevati tudi v plesne korake. Ko na primer fiksno plesno frazo odplešeta s kupom sena med dlanmi, dobita tako gibalni material kot spreminjajoča se scenografija novo razsežnost – možnost raziskovanja in manipulacije okolja ter telesa znotraj tega.
Medtem ko se vzdušje sprošča in igra nadaljuje, plesalki še vedno skrbno in vestno ponavljata svoje plesne kombinacije, ki kljub prevladujoči abstraktni elektronski glasbi ujamejo ljudske poskočne ritme. S temi ritmi se igrata in jih spreminjata, ko se na primer valjata po lesenem griču in tekata po prostoru ali ko počasi sklonjeno korakata po odru, kot da bi na hrbtu nosili težek kmečki pridelek. Poenostavljene manire in spremembe ritma uporabljata in vključujeta v gib vedno in vedno več ter s plesnim materialom imitirata delo.
V drugem delu predstave plesalki prikažeta resnejšo, temačnejšo in primitivno plat življenja.
Z razvijanjem gibalnega materiala pa se počasi začnejo dogajati tudi kostumske spremembe. Sprva plesalki spoznamo v enostavnih kosih oblačil, ki spominjajo na delovno uniformo podeželskih deklet. Kasneje pa si obujeta škornje, najprej na običajen, vsakodneven način, kasneje pa se sklonita in vanje do komolcev položita roke. Z novo, štirinožno obliko telesa se podata v naslednji del predstave, v katerem prikažeta tudi resnejšo, temačnejšo in primitivno plat življenja. V tem delu predstave telesi plesalk dobita novo formo, ki spominja na živalsko in ki jo spodbudi tudi glasbena sprememba, ta z vedno hitrejšim ritmom in hipnotično frekvenco stopnjuje napetost. Gibanje se na tej točki osvobodi fiksnih plesnih fraz in plesalki se prepustita bolj svobodnemu, primitivnemu gibanju, ki – vodeno nagonsko – deluje poželjivo in lačno. Energijsko in gibalno spremembo predstave lahko razumemo kot nezaveden, utišan del našega obstoja, ki kliče in kliče k izvršitvi in morda celo pobegu tudi iz še tako idiličnega podeželskega okolja. Tudi kostumi sledijo spremembi, saj si kos za kosom oblačila postopoma slačita, dokler na koncu ne ostaneta v spodnjem perilu. Več svobode v gibanju dogajanje razprši in pusti plesalkama raziskovati scenografijo na več načinov – v tem delu predstave si pustita valjati, zakopavati in manipulirati seno ter tako stopnjujeta dogajanje na odru. Na točki, ko so tla popolnoma prekrita s senom, plesalki pa ostaneta v spodnjem perilu, se ritem nekoliko umiri, celoten oder prekrijeta s plastično folijo in za trenutek zapustita prostor. Z dvigom LED-luči, skozi katere smo gledali predstavo, pa sledi komičen konec. Na sredini odra čakata ležalnik in senčnik, zaslišimo tudi morske zvoke valov in ptic, ko poslednjič plesalki prideta na oder in se simbolno, po opravljenem trdem delu odpravita na zaslužen počitek.
Vrnitev k otroškim spominom in tradicijam podeželja plesalki skozi razvit plesni material, elektronsko glasbo in dodelano scenografijo uspešno postavita v kontekst sodobnosti.
Predstava Zdravo, seno! inspiracijo in bistvo išče torej v ljudskih plesnih navadah in manirah, ki jih postavi v sodobni kontekst in nadgradi v sodobnoplesni material. Vrnitev k otroškim spominom in tradicijam podeželja plesalki skozi razvit plesni material, elektronsko glasbo in dodelano scenografijo uspešno postavita v kontekst sodobnosti. Občutek neizvršenega potenciala je prisoten le na točkah predstave, kot so raziskovanje primitivnih, nagonskih načel človeka oz. plesalca. Plesalki s tem delom dogajanja odpreta široko, privlačno in za odtenek sporno tematiko spolnosti, poželenja in živalske divjosti, ki se je v vsakdanjem življenju mnogokrat izogibamo, a je kljub temu gonilna sila našega obstoja. Ravno zaradi naše narave potlačevanja in izogibanja teh tem postane drugi del predstave nadvse privlačen in zanimiv – vprašanja, prostor in vzdušje, ki jih ustvari, postanejo večji kot predstava sama, saj plesalkama ne uspe odgovoriti in raziskati vseh možnosti, ki jih ta sicer globoka, a nadvse rodovitna tema poželenja ponuja. Tematska sprememba na začetku vzbudi začudenje, ki se kmalu spremeni v zanimanje – za to, kar se še skriva v tem mističnem, živalskem in ne več tako idiličnem podeželju, a to ostane neodgovorjeno. Tematsko in časovno lahko v predstavi začutimo izrazito dualnost. V prvem, časovno bolj obteženem delu nam je predstavljen idiličen dan na podeželju ter delavnost in trud, ki ga ta prinaša, v veliki vsebinski spremembi, ki dogajanje prvega dela postavi na glavo, pa bi plesalki lahko preživeli več časa in obe plati predstave koherentno povezali.
Kot celota je predstava jasno in razločno raziskovala folklorno, plesno in šegovsko sporočilo, ki jih v nas puščajo kraji, v katerih smo odrasli, se prvič povezali z ljudmi, spoznavali okolje in svet okoli nas. In bi korak naprej lahko storila tudi v smeri raziskovanja manj zavednih, primitivnih, potlačenih vzorcev našega obstoja, ki jih nedvomno zaznamujejo ravno prva leta našega odraščanja. Iglo v senu so ustvarjalci našli z živo naslikano podobo idiličnega podeželja, ki v vsakem od nas vzbudi unikatne, a skupne občutke tako nostalgije, domačnosti, dela in otroštva kot – na drugi strani istega kovanca – manj zavedne želje po pobegu, destrukciji in poželenju samem …
Julija Cergolj
je mlada plesalka, ustvarjalka in študentka filozofije.
Hey, hay! / Zdravo, seno!
Koncept, koreografija in izvedba: Anna Possarnig, Jerca Rožnik Novak
Glasba v živo: Marko Sulz, Martin Unterlechner
Oblikovanje svetlobe in scenografija: Max Windisch-Spoerk
Oblikovanje kostumov: Pia Gorišek
Dramaturgija: Zala Dobovšek
Zunanje oko: Kamil Mrozowski
Fotografija in oblikovanje letakov: Enya Belak
Produkcija: Flota, zavod, Murska Sobota in Flota, Ljubljana
Soprodukcija: Bunker, Ljubljana
Partnerji: PUC, SKICA, a-ZONE, CCB, Mediterranean Dance Center San Vincenti