Neodvisni

Plesni vdih sredi hromečih strahov

»Umetno okrvavljena po obrazu, laseh in obleki, obdana s pisanimi gumijastimi kačicami ob njenih nogah, prvič svobodno zadiha pred publiko,« v zaključku svoje refleksije plesne predstave (Ne)ustrašna sklene Erika Šešek. Avtorica Jerca Rožnik Novak do mnoštva strahov vzpostavlja dinamičen odnos, ki se v prvi vrsti izraža skozi njeno plesno telo, ter z nepopustljivim (šaljivim) soočanjem ustvarja »vtis resne situacije, ki pa je obvladljiva.«

Foto: Erika Šešek

Ob vstopu v dvorano Plesnega teatra Ljubljana na plesalko Jerco Rožnik Novak (avtorica koncepta in koreografije ter izvajalka), pozicionirano na praznem odru, prežijo ubesedeni strahovi; strah me je nožev, strah me je pisarn, strah me je začeti nove stvari, strah me je morskih psov, strah me je neuspeha … Besedilo v divji barvi fuksije na črni podlagi monotono vztraja z nizanjem vseh mogočih strahov, ki zavzamejo celotno projekcijsko platno od vrha do tal in ponazarjajo vseobsegajoče mnoštvo občutkov nemoči. Uvodni prizor skupaj z naslovom (Ne)ustrašna in s spremnim besedilom, v katerem koreografinja in izvajalka napove šaljiv pristop do enega najtemnejših čustev, ustvarijo vtis resne situacije, ki pa je obvladljiva. Slednje, ocena resnosti situacije in vitalen pristop k iskanju rešitev, je samo eno izmed ključnih sporočil, ki odlikujejo predstavo.

Šele neznosnost, ki jo poleg ogrožajočih strahov stopnjujejo tudi neuspehi napačno izbranih strategij za njihovo obvladovanje, omogočajo odločitev za pogumno soočenje.

Avtorica Jerca Rožnik Novak in dramaturginja Zala Dobovšek sta predstavo strukturirali linearno – od predstavitve problema preko vrste neuspelih poskusov razrešitve le tega, do končnega razpleta v zadnji minuti predstave – z optimistično poanto, da tudi vrsta neuspehov ni razlog za beg in obup. Nasprotno, šele neznosnost, ki jo poleg ogrožajočih strahov stopnjujejo tudi neuspehi napačno izbranih strategij za njihovo obvladovanje, omogočajo odločitev za pogumno soočenje, ki sprosti nakopičeno napetost in predstavlja izhod.

Telo je osrednja os predstave, mesto, v katerega se strahovi naselijo in v njem delujejo avtonomno.

Drobna postava nastopajoče, ki v črnih klasičnih hlačah in večbarvni bluzi z geometrijskim vzorcem (kostumografka Tanja Pađan), v katerem se tanek trak ujame z barvo besedila na platnu, kar plesalko na vizualni ravni povezuje z naštetimi strahovi, in njeno ozvočeno stopnjevano poglobljeno dihanje na praznem odru, zamejenim s širokimi bleščečimi belimi papirnatimi pasovi od vrha do tal, usmeri pozornost na zavestno dihanje in telo. Telo je osrednja os predstave, mesto, v katerega se strahovi naselijo in v njem delujejo avtonomno. Prav tako, kot je avtonomno dihanje, ena od osrednjih funkcij življenja, ki ji Rožnik Novak posveti še poseben prizor v nadaljevanju, ko ji terapevtka svetuje izvajanje tehnik dihanja.

Hitri in dolgi premiki pokončnega telesa so impulzivni, odločni in ciljno usmerjeni ter v dinamičnem nasprotju s prevladujočimi plesnimi sekvencami, ko plesalka ponazarja nemoč s sključenim telesom, pokrčenimi koleni in dvignjenimi rokami z razprtimi dlanmi.

Borba s strahovi poteka z vsemi razpoložljivimi sredstvi, med katerimi plesno telo ohranja dominantno vlogo in izkorišča cel oder. Plesni prizori boja za nadzor nad lastnim življenjem in bivanjem, na avtorsko glasbo Kaje Janjić (F-RAW BLANCA) s težkimi toni, v časovno enakomerno razporejenih intervalih razgaljajo občutke prestrašenosti, oprezanja za nevarnostmi, ki prežijo iz vseh strani, in odrivanja nevarnosti proč od sebe. Hitri in dolgi premiki pokončnega telesa od stene do stene so impulzivni, odločni in ciljno usmerjeni ter v dinamičnem nasprotju s prevladujočimi plesnimi sekvencami, ko plesalka ponazarja nemoč s sključenim telesom, pokrčenimi koleni in dvignjenimi rokami z razprtimi dlanmi, da bi se s tako povečano površino rok uspela zavarovati pred vsem, kar jo bo doletelo od zgoraj in s strani. Sunkoviti padci in zdrsi telesa, ki se zapelje po odru, ponazarjajo izgubo bitke. Solo (Ne)ustrašna nas povabi v intimni svet izgubljanja, ne da bi od nas terjala trpljenje.

Prizori neuspešnih zaporednih strategij delujejo paradoksalno: plesalka investira obilico telesne energije za dosego pomiritve, ki, ne samo, da se ne zgodi, temveč nemir stopnjuje občutenje neznosnosti, ki ga plesalka uprizarja v zaporednih slikah – z zapisovanjem strahov v angleščini na sterilno bele stene (sharks, etc, fail …), ubeseditvijo (mogla bi it k zdravniku, na en tak pregled, ne, ne, ne …), demonstracijo tehnike terapevtskega sproščanja in celo vdajo: mrtva sem. Kar tudi ne deluje. Njena samopodoba je tam pred njenim pogledom; projicirani avtoportreti na belih stenah obeh strani odra (beli papirni trakovi) se pojavljajo naključno, neurejeno. Najprej eden, potem še eden in čedalje več njih. Vsi kričijo. Dokler plesalke ne spravijo ob pamet, da izgubi kontrolo in jih samo-uniči, raztrga. Končno se prostor razpre, dobesedno, stene so podrte.

Vdih, izdih, leva roka pod desno pazduho, desna roka na levo ramo, vdih, izdih, pomiriš. Ta postopek ponoviš desetkrat.

V osrednjem delu plesalka demonstrira tehniko sproščanja, ki ji jo je svetovala terapevtka. V sedečem položaju vadi: vdih, izdih, leva roka pod desno pazduho, desna roka na levo ramo, vdih, izdih, pomiriš. Ta postopek ponoviš desetkrat. Izvajanje zaporedja teh korakov naj bi privedlo do želenega rezultata, do pomiritve. Prizor je izveden tehnično, z vsemi kvalitetami algoritma; je natančen, nedvoumen, ponavljanje pa naj bi zanesljivo vodilo do točno določenega rezultata – pomiritve. S ponazoritvijo zavestne in tehnično natančno izvedene vaje dihanja, ki je diametralno nasprotna spontanosti in z avtonomijo diha nima ničesar skupnega, nesmotrnost porabe energije pa uhaja racionalnemu in kontroli, plesalka doseže komični učinek in asociira na reklame gurujev za samopomoč, ki obljubljajo nemogoče.

Umetno okrvavljena po obrazu, laseh in obleki, obdana s pisanimi gumijastimi kačicami ob njenih nogah, prvič svobodno zadiha pred publiko.

Sklepni obrat v predstavi nastopi z bučnim Verdijevim Requiemom. Pospešitev tempa glasbe in priprave plesalke na nov poskus ter napolnitev odra s pisanimi plastičnimi rekviziti poživijo in stopnjujejo pričakovanje. (Ne)ustrašna žrtvuje svoje strahove, ki jih predstavljajo igračke na štirih kupčkih, oltarčkih na skrajnih robovih odra (miš, morski pes, mrtvaška glava, rdeča žoga in nož), bogovom. Razbremenitev in sprostitev nakopičenih strahov in napetosti se odvije v nekaj kratkih akcijah brez prehodov in pavz: še zadnjič oživlja strah, ko izvaja umetno dihanje na mrtvaški glavi, vase uperi plastično pištolo in ne ustreli, na glavo si povezne polno vedro plastičnih igrač: kač, miši in morskih psov, ki mrtvo (od)padejo na tla. Umetno okrvavljena po obrazu, laseh in obleki, obdana s pisanimi gumijastimi kačicami ob njenih nogah, prvič svobodno zadiha pred publiko.

Plesna predstava (Ne)ustrašna nas skozi strah vodi domišljeno, varno in sočutno.

Plesna predstava (Ne)ustrašna nas skozi strah vodi domišljeno, varno in sočutno. Tako, kot bi si želeli, da smo vodeni skozi aktualni čas širjenja virusa; s sočutjem in skrbjo, nepretenciozno, a z jasnim fokusom na prav in dobro za vse. Jerca Rožman Novak je poleg plesne izobrazbe končala študij na Fakulteti za socialno delo, kar ji je zagotovo pomagalo pri izbiri orodij za raziskovanje fenomena strahu in oblikovanje lastnih zaključkov in poant, ki jih je v gibu, glasbi, izbiri barv, rekvizitov, besedilu in tonu glasu spretno povezala v celoto, ki diha, se ne ustraši in končno, pomiri.

ERIKA ŠEŠEK
je dipl. pedagoginja in sociologinja, zaposlena kot vzgojiteljica v Dijaškem domu Ivana Cankarja.

Zapis je nastal v okviru kritiškega seminarja, ki ga je omogočila delovna štipendija MzK.


(NE)USTRAŠNA
Koncept in koreografija in izvedba: JERCA ROŽNIK NOVAK
Koreografija in mentorstvo: DAMIAN CORTES ALBERTI
Avtorska glasba: KAJA JANJIĆ (F-RAW BLANCA)
Uporabljena glasba: VERDI – MESSA DA REQUIEM
Dramaturgija: ZALA DOBOVŠEK
Kostumografija: TANJA PAĐAN (KISS THE FUTURE)
Oblikovanje svetlobe in tehnična podpora: JANKO OVEN
Producentka: KATJA SOMRAK
Produkcija: PLESNI TEATER LJUBLJANA

Dodaj opombo. Za objavo se je potrebo prijaviti.