Z lokom v roki odmrzniti kole v riti
Radharani Pernarčič se imerzivno potopi v sodobno improvizirano Odisejado, kot sama interpretira dogajanje v uprizoritvi Čipka, prvo tkanje: Lok. Ne le da natančno in z zanosom sledi razvijajoči se plesni misli, zapletena v lok dogajanja začuti željo tudi po prisotnosti, ki je neobremenjena z beleženjem.
V sodobnem plesu performer že davno ni več razumljen kot nekdo, ki nastopa (razkazuje vso svojo neprebojno virtuoznost), ampak nekdo, ki s publiko deli tako svojo močno plat kot svojo ranljivost; in da improvizacija ni zgolj odsotnost poznavanja točno določenega postopka, ampak je presežna dimenzija akumuliranih in presnovljenih performativnih izkušenj (znanja).
Bose noge, bele srajce, črne krilo-hlače: manejo si roke. Ker je tudi akt ogrevanja del spoznavanja predstave: nezanemarljivega vstopanja vanjo. Akt, ki se sprehaja med že in še ne. Med dajmo, gremo in ajde, pa da vidimo, kaj bo danes. In ravno ko se ustvari značilna umiritev, na samem robu tistega smo že v performativnem telesu, nekdo zašumi s svojim poznim prihodom v dvorano. Na tako majhni plesni sceni se več ali manj vsi poznamo in plesalka na odru, ki je pravkar našla koncentracijo, zamudniku nameni temu primeren pogled. Laiku ali še bolje nekomu, ki navadno zahaja v Opero, bi se nemara tak odziv nastopajočega zdel malce preveč »po domače« – češ, profesionalnega performerja nič ne sme premotiti. Narobe! Če vemo, da v sodobnem plesu performer že davno ni več razumljen kot nekdo, ki nastopa (razkazuje vso svojo neprebojno virtuoznost), ampak nekdo, ki s publiko deli tako svojo močno plat kot svojo ranljivost; in če dalje vemo, da improvizacija ni zgolj odsotnost poznavanja točno določenega postopka, ampak je presežna dimenzija akumuliranih in presnovljenih performativnih izkušenj (znanja), potem je jasno, da se Kristýna Peldová prav s tem/takim odzivom izkaže za izurjeno performerko-improvizatorko. Zanjo tak nepričakovani trenutek ni nekaj, kar vrže iz tira ali kar se ne bi smelo zgoditi in se zato pretvarja(j)mo, da se ni, ampak enakovreden ‘input’, ki ga pač razprto sprejme in preprosto integrira v dogajanje. V sodobni uprizoritveni umetnosti in še posebej v improvizaciji je to veščina.
Ni pa to edino, kar v tej predstavi sooči »klasičen vzorec« z njegovimi trdimi predpostavkami. Oglasi se violončelo – a luč ne ugasne, da bi gledalci v frakih zatisnili oči in v poltemí neizpostavljeni potonili v že znano simfonijo. Predstava reče: glasbo je treba videti. In gib slišati. Pridite ven iz svojih riti. In ker gre za večerno dejavnost, v kateri se očitno razgaljajo tudi človeške banalnosti, Eduardo Raon skladno s tem časom dneva pred vsemi svoji harfi znitka zobe. A tudi ravnotežje pokaže svoje. Le meter vstran, v drobnih tresljajih nog – zanimivih ravno zato, ker ti niso »spucani in speglani«. Dokler se ta drhteča poza Gregorja Luštka z zasanjanim pogledom v nebo ne prelevi v nekaj že rahlo pobožnega. Le za trenutek. In spet ponikne nazaj v tolmun začasnih imaginacij, kjer lesena lutka za risanje ob svojem stebru čaka z ribiško palico na kako nepozorno ribo. P. S. za butlje: slednje se ne navezuje na plesalko – plesalke niso na odru zato, da bi se razgledovali po njihovih telesih in jih merili, ali so dobre ribe. Takšni nameni se lahko tudi skidajo.
Zgrabi me, da bi zabrisala tisti zvezek in kuli po tleh … da ne bi več tumbala in si prizadevala (itak v prazno) … da bi samo enostavno uživala v predstavi … gledala in doživljala in se prepustila in, vraga, začutila, kako (se) tudi moje telo empatično igra in pleše!
Pravzaprav dobesedno skidajo. Naravnost v otroštvo. Kot bi mi Gregor poškilil v zapiske, iz Kristýne naredi »samokolnico«. Če kdo slučajno ne ve, ali je samokolnica tu mišljena konkretno kot enokolesno vozilo ali kot igra, v kateri eden prime drugega za noge in nato prvi hodi po rokah, svetujemo, da najprej dve uri prebira ‘Frequently asked questions’ in nam šele nato piše – če že res mora. Ker pa smo zelooo pomembni, mu bomo po dveh tednih (ko bo zanj že prepozno) razločneje odgovorili z »Mišljeno je samokolnica«. Seveda, če mu po najnovejši modi pasivno-agresivnega ignoriranja sploh bomo odgovorili. … Na tej točki namreč še nismo uspeli priti iz svojih otrplih riti … Tudi v to dregne prizor, ki se je (medtem ko ste vi zaman iskali komunikacijski stik z asocialnim človeštvom) zdaj že zdavnaj razvil v čudovito pretočen gibalni duet, okoli (in skozi) katerega se razlega nepopisna polnost zvoka. Ter imanentno opomni, da nekateri vendarle še gojijo in zmorejo vzajemne kontaktnosti. Izmenjevanja odziva. Živih vibracij. Tega, kar se med drugim zgodi tudi, ko glasbeniki analogne inštrumente, ki jih običajno srečamo v kontekstu klasične glasbe, povežejo z elektronskimi efekti, jih prostodušno celo demolirajo (npr. strgajo lok in se prosto poigravajo s šopom žime) ali ozvočijo nevidno struno, ki teče preko prostora. In prav tu nekje, med struno, časom in njenim brnečim razponom, se mi zgodi nekaj, kar se mi v letih pisanja recenzij ni še nikoli: zgrabi me, da bi zabrisala tisti zvezek in kuli po tleh … da ne bi več tumbala in si prizadevala (itak v prazno) … da bi samo enostavno uživala v predstavi … gledala in doživljala in se prepustila in, vraga, začutila, kako (se) tudi moje telo empatično igra in pleše! Kako se prekopicava v vseh možnih ‘off-balansih’ iz momentuma v momentum – skupaj z njihovimi mirnimi in okretnimi telesi-ušesi. V divji dinamiki navzven, a povsem nadzorovani od znotraj. Telo, ki še v najbolj fizično napornih in zadihanih situacijah vdihne tiho in z zavedanjem. Ker (in le ko) je »zavzeto, pripravljeno, pozorno – dovzetno«.
S tem se pravzaprav tudi besedilo najave, ki se mi je sprva zdelo precej generično, izkaže za nadvse natančen opis tega, kar predstava gradi in sproža: nesnovni in nevidni vidik loka, ki v trenju postulira osvoboditev energije. Strun znotraj nas, ki nas definirajo v upogljivosti ali trdoti. Ko si enkrat v publiki, ti ni treba tega brati nič kaj med vrsticami, kot oddaljene prispodobe. Smisel teh besed se utelesi: iz točno tega je. Kakor so tudi črte inherenten del Gregorjeve dlani, ki jo zdaj Kristýna rahlo podrži in kot prerokovalka bere postulirano usodo z nje. Ker usoda ni nič drugega kot tisto, čemur si (vede ali ne) dal težo in sprožil smer. Od tod to, da plesalca vsak svoje teže ne držita posesivno zase: dajeta si jo. V stičnem ravnotežju, ki ni takšno, da bi ga naj imela, ampak ga dinamično lovita. Takšno, da se slednjič gib in prostor »uspiralita«. Hrbtenico in roke jima razpira navzgor, drug k drugemu. Skratka, vse to, kar sodobnemu svetu manjka – kot da je še edina naloga človeka, da pumpa svoj vase zagledan napuh … in postaja sam svoja priča v pomikanju h koncu (vendarle kolektivnega) prizora, kjer se slednjič ne giblje več nič … razen enega osamljenega stopala še poslednjega kristjána kranjskega, ki – kakor se nenamenoma uprizori z drobnim aktom Kristijana Krajnčana, s tem najmočnejšim detajlom predstave – pumpa po stopalki v odzven efekta.
Napolni me, glas, napolni me! … skozi mišice, kosti, celice … da se zaledeneli koli teles odtajajo nazaj v ribnik in lahko tam spet zacvetijo lok-vanji – cvet, ki postaja uho, ko resonanca usmeri svoj lok vanj. Ker se šele tam lahko začne. Ko ti to odveže dušo.
A to še ne pomeni, da bo s tem imel zdaj tudi mir pred vsemi. Ko se namreč glasbeniki spečajo s plesalci, jim ti pogosto ne prizanašajo. Kristýna se violončelistu usede na hrbet, toliko, da ne na glavo, Gregor pa, hop, njegov lok na ribiško palico. Piš si v uho svoj mir, ne boš se skrival za inštrumentom. Prav, pa bo dvignil (povzdignil) to žensko na svojih plečih, da bo postala jadro, njegov violončelo pa jambor. In ta jambor naj odpotuje iz rok enega Odiseja v roke drugega. Tega, ki ga zdaj Penelopa drži za ovratnik – nič več ne boš hodil na razburkano morje, med pojoče babe, me slišiš? Slišita, slišita, toda ko ženska stoji med dvema moškima tekmecema, slednjič vseeno ta dva stopita skupaj, postavita na hladno njo in odneseta jambor kot krsto na pogrebu ven iz spornega kadra. Recimo, da je to nadaljevanje prizora, ko kača pošlje Malega princa nazaj na njegov planet: le da se ta odvrti regresivno, saj se tokrat pogreb odvije, preden se Mali princ sprehaja ob kačji vrvi preko puščavskih sipin. Pomislim – kako drugačno je premočrtno gibanje človeškega od vitja kačjega telesa. Ko se film po tem insertu vrne v progresivni ‘mode’, tretji moški dobi šanso, da zaigra na nekaj nevidnega v zraku. Na »rdečo« ali bolje zvenečo nit, ki plesalca za trenutek privede nazaj v skupno čuten korak, z nogo ob nogi. Dokler se še tleče izrivanje ne razpotegne na harfista: zdručkata ga v sendvič, harfa skoraj pade. Ne, ne v nezavest (koliko ne-jev na kupu!), pač v visoke valove. Pa je vendarle šel spet na razburkano morje. In tam se neredko zgodi, da kdo kdaj tudi obleži pod harfo in se spodaj preriva. [glej Fran/SSKJ: harfati, nedov. – ruvati se pod harfo / dolgo so se harfali za lok.] Medtem ko se torej zdaj druga dva moška harfata za ribiško palico, na bregu lepa Vida harfo pere – jo polira s kiklo. Ki je očitno ni po starokranjski navadi zataušala za sladko vince. Ves ta loko-motion se vse bolj gosti, prej sodobnejša variacija znanega epa se vrne v svoj starejši original, ko Gregor priveže Kristijana na vrat violončela, se pravi, Odiseja na jambor, in ko Penelopa spet zagrize v to eno in isto nit, da ječi … ko ponovno para čipko … ko se na premcu kadi iz lire-harfe in se na njej guga – bože mili, kaj je to, polenovka, na trnek ujeta sirena? – … kaj ena, vse več siren za zračni napad se zgrinja v nabito, monumentalno atmosfero … v zgrinjanje bojevnikov in menihov, katerih alikvotno petje prebija zvočni zid iz (m)onostranstva … Napolni me, glas, napolni me! … skozi mišice, kosti, celice … da se zaledeneli koli teles odtajajo nazaj v ribnik in lahko tam spet zacvetijo lok-vanji – cvet, ki postaja uho, ko resonanca usmeri svoj lok vanj. Ker se šele tam lahko začne. Ko ti to odveže dušo. In Gregor Kristijana. Da zaduhamo rože – ne le iz rok hostese, ampak že same po sebi dar.
To je tisto, ko na koncu ne rečeš »To je bila dobra predstava«, ampak nekaj bolj distinktivnega: »To mi je pa dobro delo«.
RADHARANI PERNARČIČ
je ustvarjalka na področju sodobnih uprizoritvenih umetnosti, plesna pedagoginja, pesnica in kulturna antropologinja.
Čipka, prvo tkanje: Lok
Prva javna predstavitev: 22. 12. 2023, 17.00, Ustvarjalni laboratorij ELIAS 2069, Rob, Slovenija
Premiera in ponovitev: 24. 1. in 25. 1. 2024, 20.00, Kino Šiška, Ljubljana, Slovenija
Soavtorji, nastopajoči: Gregor Luštek, Kristýna Peldová, Eduardo Raon, Kristijan Krajnčan
Oblikovanje luči in fotografija: Borut Bučinel
Producentka: Nataša Zavolovšek (EXODOS)
Izvršna producentka: Nina Roškar (EXODOS)
Produkcija: EXODOS Ljubljana
Koprodukcija: Pekinpah, Kino Šiška
Partnerji: ELIAS 2069, DIC Ljubljana (Dijaški dom Ivana Cankarja), Antistatic Festival (Bolgarija)
Naslovna fotografija: Borut Bučinel
Projekt Čipka sofinancira Ministrstvo za kulturo RS.