Ritmi sveta in (ne)uprizorljivost narave
Jaka Bombač v pričujočem prispevku premišljuje o predstavi Eno samo telo ni dovolj. V izhodiščni premislek mu je temeljna podoba predstave, micelij, ki jo prepoznava po eni strani kot metaforo za preplet raznolikih osebnih in narodnih identitet – predstava namreč združuje štiri plesalce iz štirih različnih držav –, po drugi strani pa kot metaforo vztrajanja v nenehni gibkosti misli. Kot ugotavlja v nadaljevanju, gibalna partitura predstave temelji v poskusu razvoja zaupanja (ranljivosti), hkrati pa tudi dekonstrukcije in rekonstrukcije ritmov bivanja.
Dobrodošli v vesolje
Izstrelitev v 2024.
Sončni princ-ip, pa pika
Radharani Pernarčič si je ogledala gibalno-taktilno predstavo za malčke Rumena pika na nebu, ki sta jo skupaj ustvarila Ajda Tomazin in Rok Kravanja. Avtorica v svojem zapisu ugotavlja, da ciljni publiki primerno predstava namesto na naraciji in zgodbi temelji na čutno-zaznavnem, meditaciji in atmosferičnosti. Zaradi tega je ni mogoče umestiti v kategorijo poenostavljujočega interaktivnega "entertainmenta", prej bi bilo treba o njej govoriti kot o uspavanki, ki otroka zaziblje v nekaj milega, predvsem pa spodbuja in krepi njegovo zvedavost ter senzibilnejšo dojemljivost.
Alternativna klovna
V pričujočem zapisu Samo Oleami obravnava dve predstavi, Futraj moj ego 2 Anje Bezlove in Glasbeno mizo Tjaža Juvana, obe pa si vzame za izhodišče premisleka o dramaturški vlogi klovna. Kot piše, funkcija klovna ni posredovanje notranjih čustvenih stanj, pač pa je njegova prednost v tem, da gre za ljudski lik, ki je občemu občinstvu domač in ga prav zato lahko pripelje do manj razumljivih aspektov predstav.
Nevarni klic zabave
Jaka Bombač si je ogledal predstavo Plešoči (p)ogledi, za katero ocenjuje, da virtualno tehnologijo uspešno vpne v kontekst, v katerem slednja (povratno) vpliva na strukturne lastnosti dogodka (dramaturgijo in koreografijo predstave). Pred nami sta dve skupini gledalcev, eni so prek vmesnikov potopljeni v virtualni svet, na katerega se odzivajo z različnimi gibi in reakcijami, drugi jih pri tem spremljajo in opazujejo. Avtor preučuje implikacije tako zastavljene dramaturške strukture in se v zaključku sprašuje tudi o etičnosti takšnega inženirskega početja.