(P)o merilcih bremen: »Kdo je merilec ali peš na Pluton«
Avtorica prispevka predstavo Merilci bremen Jane Menger in Roka Vevarja razvije v premisleku do koreografinjinih preteklih avtorskih projektov (Gledališče, Kvadrat), ki bi jih naj zaposlovalo slično vprašanje relacij telo-prostor-čas: »(S) koreografsko »lepljenko«, ko so telesa zaradi medsebojno prepletenih rok plesalk dobesedno zlepljena, začnejo izumljati situacije, iz katerih se ves čas rešujejo in kar je na koncu razrešeno – z izginjanjem. (...) (O)der oziroma konstelacija prostor-čas v predstavi Merilci bremen »je« svoje lastne plesalce oziroma plesalke. (...) Sodobni ples v smislu robovja svoje lastne dejavnosti.«
Krhki kozmopoliti
Članek aktualizira florentinske verske dispute v Svetinovem besedilu Rojstvo Venere, ki ga je nedavno v svoji maniri integracije igre in plesa uprizorila Barbara Novakovič Kolenc: »Zdi se, da so asketske interpretacije krščanstva tudi znotraj krščanske populacije marginalizirane. Po drugi strani se odvija preporod purizma, katerega nosilke so predvsem nekatere struje islama. Prav v tem lahko vidimo temelje sodobnega kulturnega boja – v prvi vrsti ne gre za spopad med krščanstvom in islamom (navsezadnje je papež Frančišek eden od nosilcev kritike antimigrantskih sentimentov), temveč med konzumerističnim sekularizmom in islamom.«
Koreografija pogleda
Zapis je premislek o produkciji Dvoriščno okno koreografinje Mateje Bučar. Osredotoča se na razmerje med koreografinjinimi konceptualnimi zastavitvami in osiromašenimi produkcijskimi pogoji dela, ki se srečajo na terenu javne sfere: »To ni samo koreografija teles, ampak koreografija (želje) pogleda. Naslov je enak kot pri Hitchcockovem kultnem filmu iz leta 1954 – in čeprav nima nič opraviti z zgodbo, je princip voajeristične pozicioniranosti opazovalca, ki je umaknjen nekam v anonimno zunanjost in opazuje odrezano dogajanje v notranjosti, ki se kadrira skozi režo okna in jo mora opazovalec v domišljiji dopolnjevati, podoben.«
Sodobni ples: uvod
Članek z zgodovinsko natančnostjo zasleduje premene (slovenskega) sodobnega plesa in nam razgrinja dejstva, zaradi katerih lahko bolje razumemo tako njeno pestrost kot pogoje, v katerih trenutno domača scena ustvarja. Avtor pa ni defetističen, ampak v sceno polaga upe: »V zadnjem času se zdi, da je vsaj del akterjev domačega sodobnoplesnega konteksta spoznal, da brez zagovorništva, aktivizma in povezovanja izboljšave v sistemu niso mogoče.«
Med razmerami in razmerji
Avtor na primeru treh produkcij – Gilgalovanje, Abonma - GT22 in Skupaj – (izbor je posledica njegove umeščenosti in tudi naključja) povzame sezono gledališke neodvisne scene z vidika njenih vsebinskih preokupacij s (produkcijskimi) razmerami in razmerji: »Obravnavani primeri, kako neodvisna scena misli kontekste razmer in razmerij sodobnih scenskih umetnosti, kako se odtiskujejo v uprizoritvene prakse, kažejo njeno kreativno vitalnost v odnosu do uprizoritvenega gradiva, obenem pa tudi problematiziranje lastne določenosti in njenih širših implikacijah – Abonma prek proceduralnega razkrivanja samoumevnih proizvodnih mehanizmov, Gilgalovanje s spotikanjem utrjenih igralskih podob, ki reproducirajo uveljavljeno hierarhijo razmerij, Skupaj s preseganjem uprizoritvenih normativov in meja ter praktičnim prikazom (upanja) skupnosti, ki jo vzpostavlja.«
Topike – nekaj primerov intermedijske umetnosti
Avtor skozi tri intervjuje (Marko Batista, Špela Petrič, Kladnik & Neon) razklene tri topike, s katerimi se vse pogosteje sooča intermedijska umetnost v Sloveniji ter ponudi zgoščeno refleksijo glavnih konceptualnih zasukov na tem področju: »Na kratko bi lahko rekli, da njen pojav (še kako heterogen) postopno poraja konceptualni premik od medija (od umetnosti, zavezani distinkcijam medijske specifičnosti – distinkcijam med slikarstvom, kiparstvom itd.) k medijem (k umetnosti, zavezani postmoderni čutnosti, zaznamovani z izmenjavo in spojem disciplinarnih modelov – tj. čutnosti nove »digitalne kulture« (Vittorio Fagone, 1986), ki nastopi z rojstvom interneta, telekomunikacij, satelitskih in računalniških tehnologij, in pa hitrega razmaha televizorja (in kasneje osebnega računalnika, globalnega spleta, pametnih naprav) v človekov vsakdan).«
Neodvisni – platforma za refleksijo sodobnih scenskih umetnosti
Spletna platforma Neodvisni je prostor za razvoj refleksije, dokumentiranje, informiranje, izobraževanje in arhiviranje produkcije na področju sodobnih scenskih umetnosti. Namen novo ustanovljene pilotne platforme je vzpostaviti inkluzivno in referenčno polje sodobne scenske produkcije nevladnih organizacij in samostojnih ustvarjalcev. V sodelovanju s producenti in ustvarjalci sodobnih scenskih umetnosti si bo portal prizadeval postati zbirno mesto vseh informacij na neodvisni sceni – o produkcijah, izobraževanjih, procesih dela. Naša želja je, da bi sodobno scensko umetnost vzpostavili kot relevantnega akterja v sferi javnega.