Delovanje v napetosti med formo in silo
Jasmina Šepetavc se v prispevku ukvarja s pomembnostjo tehnoburlesknih večerov skupine Feminalz Tatovi podob, saj meni, da so zarezali v heteronormativnost slovenske gledališke krajine ter uvedli performativne strategije, ki intervenirajo v obstoječe reprezentacije:"Loup Abramovici oz. HPD intenzivno uteleša napetost med formo in (queer) silo, z vsako preobleko spremeni spol, vedno manj jasno določen, z njo_im pa se gledalke_ci počasi pomikamo iz sistema reprezentacij v intenzivnost queer afekta."
Malo govoriti, a ogromno povedati
Maša Radi Buh reflektira in vzporeja zadnji predstavi režiserja Jana Krmelja, Triadni balet in Za praznino / Jok kamere ter v zgodbah, ki jih Krmelj pripoveduje skozi zaporedje trajajočih podob, najde stičišče gledališke strukture in gibajočega se telesa performativnih praks: "Deli scenografije iz septembrske izvedbe, med njimi okoli svoje osi vrteča se kamera, so novembra doživeli svoj spin off v performansu Za praznino / Jok kamere, ki je nadalje razvijal premiso modificiranega človeškega telesa".
Spanje, ki poraja pošasti
Kaja Kraner se refleksije predstave Barbare Novaković Spanje: oblike, krajine, pošasti loti hkrati z branjem zgodovine filozofije in umetnosti, kjer je fenomen spanja vselej predstavljal eno od izhodišč za razlago nepredvidljivih in nenadzorljivih procesov človekove narave. Metodologijo režiserke Kraner najde v posnemanju znanih spalcev iz umetnostne zgodovine ali v vsakodnevnih načinih, kako vse lahko "padamo" v spanec: "Kaj in kje je vir teh istih sanjskih podob, predvsem pa, kako pronicajo v človekovo telo, če pa jih ta v strogem smislu ne vidi, čuti, vonja ali sliši".
Predstava, ki je ni
Avtor se je podal na romanje po postajah zvočno situacijske uprizoritve Vse se je začelo z golažem iz zajčkov dramatičarke Varje Hrvatin v režiji Eve Kokalj, v kateri so obiskovalčeve odločitve hkrati tudi koreografija premikanja po prostoru. V eni uprizoritvi se zgodi toliko individualiziranih predstav, kolikor je gledalcev, zato je to uprizoritev dramskega besedila, ki kljub temu, da se ukvarja z vprašanjem krivde, osvobaja: "Dejstvo, da je predstav, ne interpretacij predstav, temveč predstav samih, vsak večer toliko, kot je gledalcev, povzroči premik v režimu gledanja. Gledalec namreč ne špekulira niti o želeni interpretaciji avtorske ekipe niti ne razmišlja o vseh možnih interpretacijah sogledalcev."
Telo kot prostor. Intervju s Snježano Premuš
S Snježano Premuš sva se pogovarjali o enem izmed možnih vstopov v razumevanje telesa, ki jo trenutno zanima, o njenem razumevanju plesne prakse, o metodi Body-mind centering, o neskončnih potencialih telesa, o prepletu teorije in prakse, o našem prevelikem zanašanju na zunanjost, o omejujočem načinu socializacije v sodobnem svetu, o načinih, kako zaobiti produkcijske pogoje, o umetnosti kot intenziviranju življenja, o sodelovanjih, odnosih in še o čem: "Vodnjak je za nas globok in skrivnosten samo zato, ker ne vidimo dna. Lahko pa splezamo vanj in v dno butnemo. To nas pri telesnem plaši. Mislimo, da če bomo videli dno, ne bo ostalo prav nič več. Pa vendar to ne drži, telo ni objekt. Telo je že zavest, in bolj ko pronicaš skozi, več možnosti se razpira."
Ne moremo se kar prepričati, naj ne beremo, ne (pre)poznamo
Avtorica resno vzame Visoko pesem kot samodeklarirano izhodišče za plesno predstavo Song Male Kline in jo bere vzporedno s predstavo. Kljub historičnemu kontekstu predloge s specifičnim pesniškim jezikom najde presečišča, a tudi kontradicije obeh umetniških del: "»Jezik je eden / telo je eno,« piše na letaku. Že, a tako jezik, telo, kot branje so nabiti s historičnostjo in pomenskostjo. Ne morem si preprosto reči, da v tovrstnem gibu ne prepoznam le »lepega, veščega«, ampak tudi značilno »moderni ples«."
Zaklenjena večerja za dve osebi
Avtorica refleksije v prispevku bere duet Temna večerja koreografinje Veronike Valdés (avtorica predstave nastopa skupaj z Jano Menger), kot razširitev gibalnega materiala kratkega sola Zaklenjeno iz 2017, ki zaradi novega konteksta in relacionalnosti dobi nove pomene: "V tem primeru prisotnost druge plesalke bistveno razširi dimenzijo možnih interpretacij obravnavanega gibalnega spektra, katerega obarva v lastni izraz in mu s tem prida drugačno kvaliteto."
Upehane feministične strategije Golega življenja
Urban Belina se sprašuje, ali maratonsko stganje falične špecerije ne meri na utelesitev izčrpanih in upehanih feminističih strategij, kot nekakšno sizifovo delo. Pri tem pa samoizčrpavanje na odru poveže tudi z zelo aktualno zdajšnjostjo: "V takem kontekstu je mogoče reprezentacije vse bolj upehanih, z ostružki prekritih ženskih teles v repetitivni koreografiji spopada z zelenjavo hitro povezati z brezizhodnostjo, ujetostjo in brezupom dobe antropocena in grožnjo vsesplošne ekološke katastrofe, ki ji skoraj samodejno delujoči človeški avtomati ne morejo več uiti."