Sakralnost v gledališkem laboratoriju
Avtorica prispevka kontinuirano spremlja delo mladega režiserja Jana Krmelja, ki se je tokrat s soavtorico Niko Prusnik Kardum v "kontroliranem okolju" Osmo/ze podal v raziskovanje človekove potrebe po spiritualnosti in obrednosti v dobi človekove optimizacije časa in narave: "Nam, ki smo zaradi režijsko-scenografskih posegov tako fizično kot mentalno distancirani od dogajanja za platnom, ki nam je namenjeno opazovanje in kontemplacija tega sugerirano Drugega sveta, ki pa je v resnici le abstrahirana manifestacija dejanskosti."
»Kar počnemo v spalnici, je mogoče neposredno prevesti v javno sfero.« Intervju z Mette Ingvartsen
Koreografinja in producentka Dragana Alfirević se je pogovarjala s priznano dansko koreografinjo in performerko Mette Ingvartsen ob priložnosti njenega gostovanja v Ljubljani, kamor je bila z dvema predstavama povabljena v okviru programa Oblike uprizarjanja, zagnanega s strani MSUM in Mladinskega gledališča. Na podlagi njenih del 69 položajev in 21 pornografij, sta se pogovarjali o seksualnosti in goloti v odnosu do javne sfere, o s strani kapitalizma ugrabljenih afektih in želji, vadenju upora v varnih umetniških situacijah in drugih temah.
Kdaj dvigneš belo zastavo
Prvemu zapisu, ki reflektira eno od dveh premier v okviru Hotspota, predstavitvenega projekta Vie Negative, priključujemo tudi drugega. Urška Preis je v njem premišljevala o krovnem konceptu serialke Šift, vezanem zlasti na ranljiva prekerna telesa v umetnosti in ga sopostavila s tokratno izvedbo Carte Blanche: "Serialka Šift se tako v tretji sezoni ukvarja z delom, prekerstvom, bolečino ob ustvarjanju, kar zelo naglas vzpostavi s postavitvijo raznolikih razbolenih avtobiografij."
Telo ne laže
Tokratni zapis je eden od dveh v tem tednu, ki reflektirata dve premierni uprizoritvi, ki sta se odvili v okviru Hotspota, zgoščenega predstavitvenega projekta Vie Negative. Avtorica si je ogledala koncertni performans Anje Novak, ki je nastal v sodelovanju s Tomažem Gromom, ki s prvinami zvočne umetnosti in materialnega teatra rahločutno, a tudi brutalno odpira možnost razgaljenja tabuja anoreksije: "V prvem planu je zato ves čas telo. Ker telo ne more in ne zna lagati. Hkrati pa hoče povedati. Zdrsnemo v tisto ozko razpoko descartovskega vprašanja, kako človeka ločiti od njegovega telesa, kje se konča osebnost in začne telo, kdo je podaljšek komu. Psihološka motnja, ki se zajeda v obliko telesa. Močnejša je motnja, manj je telesa."
Depresivec kot dramski konstrukt
Avtor besedila si je v Mini teatru ogledal uprizoritev besedila Floriana Zellerja Sin v režiji Eduarda Milerja, ki se v siromašni inscenaciji, ki omogoča osredotočenost na dramske like, ukvarja z vprašanjem soočanja z depresijo v družini. Avtorjeva razčlenitev uprizoritve pokaže, da predstava bolj kot da detabuizira psihično bolezen, ki danes sploh ni več stvar molčanja, spregovori o kompleksnosti družinskih odnosov v takšni situaciji: "Navkljub nesporni aktualnosti besedila se zdi, da uprizoritev odpira mesta, ki terjajo nadaljnjo razdelavo, še posebej v času, ko se zdi, da je detabuizacija duševnih obolenj v polnem teku."