V troje gre rado?
Nika Arhar se loti premisleka predstave TRIPTIH :::, ene prvih premier po obdobju zaprtih gledališč, ki je v Stari mestni elektrarni ustvarila težko pričakovani trenutek družabnosti ter ponudila prostor svežim imenom neodvisne scene: "Ta klobčič tenzij, kakorkoli hitro utrudljiv in izčrpan, se je vendarle priročno ujel v ohlapnem tematskem okviru, začrtanem s pojmi alternativnih variant okoljske in družbene skupnosti, prihodnosti. Zato se umetniškemu dogodku ob rob neizogibno zastavlja realnost trenutka in njegova ambivalentna odprtost: kako ta postkoronski kontekst sooblikuje ustvarjalni in gledalski vidik?"
Igra, v kateri umreš zares
Avtorica ob dokumentarni predstavi o sistemskem nasilju t.i. "push-backov" migrantov z naslovom Gejm razmišlja o (ne)relevantnosti sintagme "prepričevanje prepričanih"; o nesmiselnosti estetizacije nasilja; o zgodbah, ki so telesa te predstave ter o razliki med živalmi in ljudmi: "Primitivno ravnanje represivnih organov, ki jih je vsak zapisnik/poročanje polno, razpira temeljno razmerje med »tistimi, ki razumejo«, in »tistimi, ki ne«. Ti drugi so lahko migrantska populacija ali pa živali, ki si jih kategorično podrejamo na račun lastne večvrednosti, hkrati pa jim pripisujemo še značilnosti nevednega."
Sokol in želva
K pisanju smo povabili Blaža Lukana, ki skozi novo stanje, nekakšno postnormalnost, premišljuje o dogodku ciklusa Ventilator; gre za serijo improvizacijskih dogodkov. Zdi se mu, da se je prav zaradi stanja stvari v tokratno kombinatoriko (Katja Legin, Jurij Konjar, Samo Kutin) vpisala možnost za odkrivanje novih potencialov plesnega sistema. "Plesni spin je torej moment kreacije, ki zavrtinčni ustaljeno in uglajeno predstavo o plesu, sebi, vsem, ne destabilizira, kot bi rekel nekoč, temveč ravno nasprotno: stabilizira, vendar v stanju nekakšne vsesplošne destabilizacije."
Vrabček, vol in lisica
Avtor prispevka je v času koronakrize eden vidnejših aktivistov na področju pravic samozaposlenih kulturnih delavcev in nevladnih organizacij. Njegov tekst, ki je pravzaprav nadaljevanje kulturniške sage v (post)kriznih časih, povzame najbolj aktualno stanje (ne)odzivnosti Ministrstva za kulturo na eni strani in samoorganizacijo kulturniške scene na drugi strani.