Sokol in želva

K pisanju smo povabili Blaža Lukana, ki skozi novo stanje, nekakšno postnormalnost, premišljuje o dogodku ciklusa Ventilator; gre za serijo improvizacijskih dogodkov. Zdi se mu, da se je prav zaradi stanja stvari v tokratno kombinatoriko (Katja Legin, Jurij Konjar, Samo Kutin) vpisala možnost za odkrivanje novih potencialov plesnega sistema. : “Plesni spin je torej moment kreacije, ki zavrtinčni ustaljeno in uglajeno predstavo o plesu, sebi, vsem, ne destabilizira, kot bi rekel nekoč, temveč ravno nasprotno: stabilizira, vendar v stanju nekakšne vsesplošne destabilizacije, ko fokus želje niha med zunanjostjo in notranjostjo, ko telo spoznava, da ni nikakršne notranjosti več, da pa je tudi zunanjost samo iluzija in je stabilna samo prehodnost, akt bega, dezorientiranosti, prvinske vrtoglavice, ki na obodu vendarle proizvaja slike nekega sveta v nenehnem približevanju in oddaljevanju – torej bivanje kot tako.”

Foto: Blaž Lukan

Ciklus Ventilator nima nobene zveze z zloglasnimi ventilatorji (in zaščitnimi maskami itd.; Jurijeva gesta »maske čez oči« v predstavi je prav duhovita tudi v tej zvezi) iz pravkar končanega pandemičnega časa, kljub temu pa nanj ne moremo gledati mimo tega časa. Sploh ker je bil obisk Ventilatorja 4. junija 2020 v Španskih borcih za marsikoga prva izkušnja množičnega druženja po dolgem obdobju samoizolacije in je zaradi tega nemara dobil celo simbolno razsežnost … 

A pustimo simbole ob strani in se posvetimo materialni izkušnji, povezani z dolgo odsotnostjo žive gledalske izkušnje: za podpisanega je bilo prvovrstno odkritje nekaj, kar je sicer pri plesnih izvedbah vselej prisotno, le da včasih bolj prikrito ali prekrito z glasbo: namreč zvok plesa. Kot da bi povsem na novo zaslišal ples, škripanje podplatov po plesnem podu, drgnjenje kože ob plastiko, dotike teles itn., vse to je fizični in vizualni dimenziji izvedbe dodalo novo dimenzijo, kar je bilo mogoče tudi zato, ker je zvočno valovanje Sama Kutina tako občutljivo sledilo gibanju obeh nastopajočih, Katje Legin in Jurija Konjarja. Ples, ki oddaja zvok, torej ne zgolj vidnih dražljajev, temveč tudi slušno zaznavne stike med različnimi objekti ali materiali, kamor sodijo še zvoki telesa, vključno z glasovi iz njegovih govorilnih organov, spremeni telo v zvočilo in gibanje v zvočenje. – Nič novega, bomo rekli, vendar tudi ponovljena »stara« izkušnja prinese nove asociacije …

***

Za razliko od Ventilatorja istih plesnih izvajalcev, izvedenega na istem prizorišču januarja letos (celoten naslov dogodka je bil takrat Ventilator: Katja Jurij Zlatko: Srečanje #1, glasbenik je bil Zlatko Kaučič), je bil ta, tako se vsaj zdi, bolj igriv, odprt, čeprav ne brez teže in ne brez izrazitih plesnih vozlišč. Kot da bi se v teh mesecih med izvedbama v obeh izvajalcih odprlo nekaj novega, nekaj, kar še ni povsem oprijemljivo, kar še nima dokončnega izraza, a je prisotno v nekakšni vztrajnosti, neustavljivosti, ki pa ni več postmodernistično plesno izčrpavanje, temveč nekaj še neopredeljivega, neopredeljenega, pravzaprav neopredeljenost sama. Njuna izvedba namreč pada v čas, ki ga še ni mogoče (dokončno) opredeliti, čas, ki mu sicer nekateri rečejo nova normalnost, postnormalnost ipd., vendar je v tem poimenovanju zanesljiva samo »normalnost« (ki zaradi svoje ideološke predestiniranosti sicer ni nikdar povsem zanesljiva), torej neko preteklo obdobje pred pojavom koronavirusa, ki je to »normalnost« v temelju pretresel, s tem – tako predpostavljamo – pa sprožil nastanek nove senzibilnosti (ki je prav tako oblika »pretresa«).

Njuna izvedba namreč pada v čas, ki ga še ni mogoče (dokončno) opredeliti, čas, ki mu sicer nekateri rečejo nova normalnost, postnormalnost.

V tradicionalističnem besednjaku bi njun ples lahko poimenovali kot iskanje izraza, vendar gre bolj za njegov obrat, torej za izraz iskanja. A spet drugače kakor »nekoč«: če se spomnim Katjinega improvizacijskega dogodka (skupaj s plesalko Barbaro Kanc in glasbenikoma Jeleno Ždrale in Andražem Mazijem) v okviru cikla Neforma (2010), je bilo tisto iskanje videti kot beganje, kot nenehno začenjanje in ustavljanje, zalet(av)anje in zaviranje, gibalno inhaliranje in ekshaliranje, ki pravzaprav ni našlo niti izhodiščne, kaj šele idealno ciljno pozicijo. S čimer sicer ni bilo nič narobe, saj je bilo mogoče kljub vsemu slediti formaciji neke plesne misli, ki vedno znova trči ob oviro, pa konstituciji telesa, ki se kljub kondiciji ne more aktivirati, ali stroju, ki se kljub pogonski energiji in dobro naoljenih delih ne more zagnati, dovolj zgovorno pa je že samo njegovo pritajeno brnenje.

***

V tokratni improvizaciji (med obema dogodkoma je vendarle minilo desetletje) je plesni izraz na videz bolj gotov, čeprav, kot rečeno, težko opredeljiv. Ni ga še mogoče uvrstiti v noben poznani sistem, vprašanje pa je, če tudi v nekega novega, ki šele nastaja (nekje v zraku čaka na svojo obliko); to je seveda nesmisel, novega (plesnega, estetskega, spoznavnega) sistema še ni in vanj torej ni mogoče še ničesar uvrstiti. A kljub temu: ples vedno daje telesu in prostoru specifično formo (pa če se še tako zateka v domeno neforme), ki je hkrati, ko se integrira v prostor, tudi sama integrativna, privlači nase druga telesa, druge forme. Težko bi sicer rekli, da je junijski Ventilator ponudil razločne konture novega plesnega sistema, zagotovo pa nekaj izrazitih situacij in oscilacij, ki so morebitni znanilci nečesa novega.

Težko bi sicer rekli, da je junijski Ventilator ponudil razločne konture novega plesnega sistema, zagotovo pa nekaj izrazitih situacij in oscilacij, ki so morebitni znanilci nečesa novega.

Če je bil januarski Ventilator v Katjini in Jurijevi izvedbi nemara trši, z več ostrimi zarezami med posameznimi segmenti improvizacije, predvsem pa z drugačno razporeditvijo »vlog« obeh plesalcev, je bil junijski mehkejši, kot rečeno, bolj igriv, pri čemer je njuna bistvena razlika v odnosu, ki ga v plesu vzpostavljata plesalca. Januarja se je zdelo, da se med njima skuša vzpostaviti nekakšna hierarhija, ki seveda ne predpostavlja ničesar plesu zunanjega, »družbenega« ali »političnega«, temveč prihaja v odnos od znotraj, iz same narave plesnega agona. Kot bi se Katja na trenutke skušala povzpeti na(d) Jurija, ga »premagati«, a ne fizično, temveč v smislu dopovedovanja, prepričevanja, dokazovanja, samopotrjevanja … a, ponavljam, ne v psihološkem ali ideološkem smislu. Šlo je za dominacijo v polju politik telesa, ki jo vzpostavi gibanje teles v prostoru in ni nič vnaprejšnjega; vzpostavlja jo zavzemanje prostorskih koordinat, zajemanje njegovega zraka, njegova kolonizacija in apropriacija, ob tem pa vselej tudi jasno definiranje odnosa do samega telesa, a bolj kot do lastnega do telesa drugega. Koliko je telo drugega v plesu tudi tvoje lastno telo, do kakšne mere se ga je mogoče polastiti, ga naseliti? To so vprašanja, pri katerih je morda manjšega pomena povsem fizično polaščanje, obsedanje drugega telesa z lastno težo, zadajanje težko izvedljivih »nalog« in »preizkušenj«, saj to polaščanje prostorsko-telesnega polja lahko poteka tudi brez fizičnega stika, zgolj z »energetsko« izmenjavo in neverbalnim »prepričevanjem«, torej z izčiščeno »teorijo« prezence, izmenjujočo se s prakso natančnega fokusiranja. Kljub temu pa je tudi uprizarjanje takšnega razmerja lahko produktivno, saj navsezadnje zadeva ob samo bistvo plesnega so-delovanja, so-bivanja, pa čeprav ponuja izvajalcu veliko manj užitka – ali sploh nobenega …

Šlo je za dominacijo v polju politik telesa, ki jo vzpostavi gibanje teles v prostoru in ni nič vnaprejšnjega; vzpostavlja jo zavzemanje prostorskih koordinat, zajemanje njegovega zraka, njegova kolonizacija in apropriacija.

***

Junijski Ventilator je bil v osvajanju prostora veliko bolj vzajemen in že sam prostor je bil razvidnejši, pri čemer so bila telesa razpozna(v)na šele na njegovem ozadju, medtem ko je bil januarja občutek mnogo bolj telesen, prostor pa je nekam izginjal, se brisal do nedoločnega ozadja. Junijska izvedba je bila bliže odkrivanju telesa, prostora – in občinstva, kar je pomemben dodatek. Ples je vedno (tudi) odkritje telesa, ne samo njegovo razkritje (Jurijevo telo je bilo januarja fizično bolj razkrito kot junija, a zato nič bolj berljivo), temveč novo videnje in njegova nova razselitev po prostoru. Pravzaprav moramo govoriti o dveh telesih (o tretjem, glasbenikovem, bomo tu povedali premalo), saj »telo plesa« ni nikdar eno samo (tudi če nimamo v mislih »družbene koreografije«), temveč vselej seštevek različnih teles z resda skupnim imenovalcem, ki pa je pod črto pogosto dodan nasilno. Sodobni ples pravzaprav negira omenjeno črto in v isto plesno linijo (chorus line) postavlja nekonsistentna, nekomenzurabilna, nekontinuirana telesa, ki jih celo pušča vsakega v svojem ekskluzivnem svetu, »sestavlja« pa jih na nekem drugem nivoju, na nivoju recepcije ter na nivoju (ki niti ni več nivo, dvodimenzionalna ravnina, temveč prostorsko pulziranje) delitve identične časovnoprostorske kapsule. 

***

Če je bil zdaj Katjin gib »višji«, kot bi odskakoval od površine, je bil Jurijev »nižji«, bliže tlom, kot bi se v nekem časovno diskontinuiranem (metaforičnem) trenutku srečala sokol in želva. A spet ne gre za preprosti – in niti ne za dovolj natančni – metafori s pomenom »letenja« in »plazenja«, hitrosti in počasnosti, zračnosti in zemeljskosti, temveč za željo priti do dna, pa najsi bo to dno zgoraj ali spodaj; v obeh primerih gre za potrebo po definiciji oprijemališča, zatočišča, varne pozicije, v kateri se je mogoče upirati (upornost kot fizikalni pojem) dražljajem tako iz zunanjosti kot iz notranjosti, hkrati pa se nanje opirati. Seveda pri tem ne smemo nikdar pozabiti, da je Ventilator improvizacijski format in da je torej v njegovem okviru to, kar vidimo (pa čeprav je do neke mere tudi »izvežbano«), stvar trenutka, hipnega vzgiba – ali vzgibnega hipa, a kljub temu: dejanja plesalcev je v vsakem primeru mogoče razumeti kot njune izjave, ki se sicer ne izrekajo kot dokončne, a so vendarle sintagme njune (plesne) govorice. Jezik, ki (se) še išče, a (se) vendarle izreka in je slišen.

Če je bil zdaj Katjin gib »višji«, kot bi odskakoval od površine, je bil Jurijev »nižji«, bliže tlom, kot bi se v nekem časovno diskontinuiranem (metaforičnem) trenutku srečala sokol in želva.

***

Če je torej osnovno občutje junijskega Ventilatorja igrivost, ki pa se v najintenzivnejših trenutkih zaostri in poglobi (ali od zgolj-igre odmakne v nakazujočo se mentalno zavezo), je treba reči, da so ti »najintenzivnejši trenutki« rezultat nekega obrata. Če se plesalca pogosto znajdeta v bližnjem stiku in v posameznih figurah kontaktne improvizacije, pa sta najproduktivnejša, kadar goli kon-takt preide v kon-flikt. Tu je spet treba biti natančen: ne gre za nikakršno težnjo po »dramatiziranju« ali vcepljanju (umetnega ali naravnega) spora v odnos, ki tega niti ne pričakuje niti ne omogoča, temveč za – sprva – preprost fizični prevod etimologije konflikta, ki je udarjanje, naletavanje, pritisk(anje). Produktiven je torej že »kratki stik«, stik z jasno tendenco, ki rezultira v svoje lastno potenciranje, v pri(s)tisk, torej v težnjo po puščanju sledi, po prodiranju v tujo snov, prediranju tuje površine in soočenju z njo, kar vse poteka tako na nezavedni ravni kot rezultat načrta, vnaprejšnjega koncepta. 

Če se plesalca pogosto znajdeta v bližnjem stiku in v posameznih figurah kontaktne improvizacije, pa sta najproduktivnejša, kadar goli kon-takt preide v kon-flikt. Gre za – sprva – preprost fizični prevod etimologije konflikta, ki je udarjanje, naletavanje, pritisk(anje).

Pravzaprav se v takih trenutkih, torej ko telesi prihajata v tesen stik drugo z drugim, ko se, čeprav tudi s komaj opaznim gibom, oplazenjem kože ali trkom skeletov, ne stopita v eno, hibridno, monstruozno »siamsko« telo sodobnega plesa, ravno definirata v svoji avtonomiji, v svoji lastni specifiki, neponovljivosti, ki se ne pusti kolonizirati: do-tik je istočasno tudi od-tik, bližina je tudi samota. Hkrati pa v neki značilni kontingenci, ki jima ne dovoli, da bi se fiksirali kot razločen odtis na recepcijski površini, njuna slika ostaja nepopravljivo zamegljena, zabrisana. Kadar v sodobnem plesu definiramo figure (iz katerih je sestavljen besednjak, denimo, klasičnega baleta), postane ta v bistvu nezanimiv, v svoji razločnosti celo banalen. 

do-tik je istočasno tudi od-tik, bližina je tudi samota.

***

Med obema plesalcema je mogoče čutiti predvsem močan interes, ki se zdaj krepi, zdaj prehaja v ozadje, zdaj se kaže kot želja in takoj nato kot njeno zatrtje, potlačitev, kot čutna zaznanost, ki najprej odpira pore, in nato kot zapora, ki meso ohranja intaktno. Sam sem še vedno v (Katjinem) plesu najbolj občutljiv na hitre (kjer hitrost ni vedno »hitra«) premene gibanja, ne na plesne sunke, temveč na (lahko tudi skrajno počasne) obrate, ki preusmerijo percepcijo, saj me ti plesni momenti iniciirajo v nekakšen nov jezik, v poetični vokabular, ki se ne izteče nujno v »poezijo«, zagotovo pa v osmislitev »vsakdanjega« bivanja. Torej, kot rečeno, ne gre samo za hitrost (čeprav pogosto tudi), temveč za nepredviden poseg v nov prostor, za prepustitev gibalne iniciative samodejnosti telesa in njegovih podaljškov, ki pa ne pomeni golega avtomatizma in tudi ne nekontroliranih katatoničnih blodenj po prostoru, temveč je vedno rezultat za-misli, ki sámo misel transformira in organizira v pred-stavo. Plesni spin je torej moment kreacije, ki zavrtinčni ustaljeno in uglajeno predstavo o plesu, sebi, vsem, ne destabilizira, kot bi rekel nekoč, temveč ravno nasprotno: stabilizira, vendar v stanju nekakšne vsesplošne destabilizacije, ko fokus želje niha med zunanjostjo in notranjostjo, ko telo spoznava, da ni nikakršne notranjosti več, da pa je tudi zunanjost samo iluzija in je stabilna samo prehodnost, akt bega, dezorientiranosti, prvinske vrtoglavice, ki na obodu vendarle proizvaja slike nekega sveta v nenehnem približevanju in oddaljevanju – torej bivanje kot tako.

Plesni spin je torej moment kreacije, ki zavrtinčni ustaljeno in uglajeno predstavo o plesu, sebi, vsem, ne destabilizira, kot bi rekel nekoč, temveč ravno nasprotno: stabilizira.

***

Najustreznejšo metaforo Katjinega in Jurijevega plesa najdem v glagolu pustiti: blizu je znani pirjevčevski filozofski sintagmi »pustiti biti«, a tu v sodobnejši, fizični, materialni izpeljavi, kot pre-pustitev ali prepuščanje, ki pa ni nikdar brez zavesti o točki, do katere se je treba prebiti (pre-biti), in ne naseda iluziji, da se je mogoče najti samo v drugem, ko pa ve, da se ni mogoče najti niti v samem sebi; kot pre-pust-nost, torej kot pretočnost in zračnost, ki se ne zadovoljuje s samozadostnostjo lastne jaznosti in pušča zraku, da kroži skozi telo, in željam drugega, da se v telesu naseljujejo, pri čemer pa ve, da prepustnost pomeni izmenjavo brez dokončnosti, brez stabilne faze, ki bi situacijo vpisala v nov ontološki režim; in kot o-puščanje, kot opustitev nebistvenega, čeprav je ples (in igra) ravno nasprotno, aktivacija nebistvenega – a bistvenega za igro (in ples), opustitev vsega, kar te od plesa odvrača, najsi bo iz subjektivne ali objektivne realnosti, za razliko od esencializma pa »sodobno« opustitev vidim kot posledico izrekanja, poskusov (samo)utemeljevanja, ki v končni konsekvenci preide v absolutno opustitev vsega, v samoto

Najustreznejšo metaforo Katjinega in Jurijevega plesa najdem v glagolu pustiti: blizu je znani pirjevčevski filozofski sintagmi »pustiti biti«, a tu v sodobnejši, fizični, materialni izpeljavi, kot pre-pustitev ali prepuščanje.

***

Ta zadnji, morda eksistencialistični poudarek, pa je treba razumeti veliko bolj materialistično in še bolj iz tega (začasno) pokoronskega trenutka. Torej: ponovno slišati ples, o čemer je bilo govora na začetku tega zapisa, osmisliti razdaljo med objektom in subjektom, ob tem pa se zavedati dotika, kože, bližnjega stika z drugim, ki to ni več, morda se zavedati samo spomina na bližino, pa skupnosti, ki ji v gledališču pripadaš, čeprav je ne gre (na novo) mistificirati, saj je to še vedno tista »stara« skupnost-po-sorodnosti, ki se nemalokrat izkaže kot neproduktivni preostanek preživelega in samozadostna v svoji samonanašalnosti … Vse to bi lahko bili povsem stvarni in oprijemljivi znaki plesa (in gledališča) v novi dobi, v pokoronski realnosti, pa naj bodo še tako kratkotrajni in bomo nanje še prehitro pozabili. 

***

Drugi kot zagotovilo nove samote? Ali samota kot ponovno najdenje – morda pa samo ponovna iznajdba – drugega?

BLAŽ LUKAN 
je teoretik na področju scenske umetnosti, profesor dramaturgije na AGRFT. Deluje tudi kot kritik in dramaturg. Je avtor desetih pesniških zbirk.


VENTILATOR: KATJA, JURIJ, SAMO
Avtorji: Katja Legin, Jurij Konjar in Samo Kutin
Produkcija: Zavod SPLOH

Dodaj opombo. Za objavo se je potrebo prijaviti.