Nagib v izložbo

Nika Švab piše o seriji performativih gest, ki so jih med 15. in 19. 12. 2020 izvajali Katja Kosi, Barbara Kukovec, Vlasta Veselko, Tomaž Tomljanović, Tina Valentan, Katja Legin in Mala Kline v izložbi Centra za kreativnost v Mariboru kot del praznovanja 15. obletnice Nagiba. Impresija, kot jo poimenuje avtorica zapisa, želi brati geste znotraj spremenjene politične in družbene situacije, ki tudi gledališče postavlja pred velik izziv – izložbo spreminja v oder, mimoidoče pa v publiko: “smo sadisti ali mazohisti, zakaj smo kaznovani in kdo nas kaznuje – sami sebe ali nas kdo drug, smo sami krivi za drek, v katerem smo, ali je kdo drug; koliko je to pogojeno s hlapčevsko naravo našega naroda in biološkim spolom ter pozicijo, ki je temu spolu pripisana.”

Foto: Nika Švab

Disclaimer: Spodnji zapis bi naj bil intervju, ker sem vedela, da mi ne bo uspelo videti vseh gest in se mi je intervju zdel ustrezna rešitev. Potem pa me je med ogledom začela zanimati sama metodologija gledanja (vem, kako se to sliši, več o tem v nadaljevanju), predvsem pa se nisem znala spomniti dovolj pametnih vprašanj, ki bi jih lahko suvereno zastavila avtorjem in se ob tem ne sramotila. Tako da to ni ne intervju, ne kritika, niti ne refleksija. Je nekje na meji razvlečenih kulturnih novic in poročila z osebno noto, recimo, da je še najustreznejši izraz impresija. 

Gre za serijo performativnih gest, ki so jih med 15. in 19. 12. 2020 v izložbi projektne pisarne Centra za kreativnost v Mariboru kot del praznovanja 15. obletnice Nagiba izvajali Katja Kosi, Barbara Kukovec, Vlasta Veselko, Tomaž Tomljanović, Tina Valentan, Katja Legin in Mala Kline. Osrednja ideja je izvajanje umetniških dogodkov v živo v času pandemije, upoštevajoč vse odloke o zbiranju in prehajanju občin, kljub vsemu pa jih narediti dostopne gledalcem. V tem primeru naj bi bili gledalci naključni mimoidoči Partizanske 11 v Mariboru. 

Takoj, ko sem se z urednicama dogovorila za objavo prispevka, sem se začela spraševati, kako naj se ga pravilno udeležim in ogledam geste, kajti nisem bila naključna mimoidoča, do izložbe sem prišla izključno z namenom ogleda. Da bi si nekako olajšala vest, sem si pripravila seznam opravkov, ki bi jih v tistem dnevu lahko opravila v centru Maribora, kjer sicer ne živim (ne v centru in ne v Mariboru). Istočasno pa me je razjedala slaba vest, ker naj bi o tem nekaj relativno kompetentnega napisala, in če bom samo naključna mimoidoča, pač ne bom dobila dovolj informacij, na podlagi katerih bi se lahko javno izrekala o videnem. Odpravila sem se torej po opravkih in se potem »naključno sprehodila« do Partizanske in se naključno odločila brskati po nahrbtniku direktno pred izložbo, kjer sem nato dobre pol ure gledala Katjo Kosi in Barbaro Kukovec, kako se izmenično šeškata in hihitata, oblečeni v dolgo belo spodnje perilo, ena z avbo in druga s klobukom na glavi. Kasneje sem pridobila posnetke vseh gest (slednji bodo februarja predstavljeni v obliki razstave), kar spremeni način gledanja, ker si jih lahko večkrat zavrtim, lahko ustavim, lahko guglam vse možne pomene nekega rekvizita, simbola, iščem teoretske razprave. Predvsem pa ne gre za dogodke, ki bi bili nujno od prve do sto osemdesete minute konsistentno in kontinuirano strukturirani.

(…) gledala sem Katjo Kosi in Barbaro Kukovec, kako se izmenično šeškata in hihitata, oblečeni v dolgo belo spodnje perilo

Pet predstavljenih gest, ki so »skozi neverbalno ali neglasno komunikacijo, pri kateri vidna telesna dejanja sporočajo določena sporočila bodisi namesto govora bodisi v povezavi z njim, ki vključujejo gibanje rok, obraza ali drugih delov telesa in skupaj z govorico telesa in besedami omogoča sporočanje misli in občutkov« (iz napovedi dogodka), je istočasno tudi sprožalo misli in občutke pri publiki. Misli in občutke o trenutni epidemiološki in politični situaciji; vprašanja, ali se je treba še naprej boriti ali pa smo neumni, da se še naprej borimo, ker se zaletavamo z glavo skozi zid; ali se s tem delamo norca sami iz sebe ali to namesto nas počne že nekdo drug, ampak nekdo tu nekoga nedvomno zajebava; smo sadisti ali mazohisti, zakaj smo kaznovani in kdo nas kaznuje – sami sebe ali nas kdo drug, smo sami krivi za drek, v katerem smo, ali je kdo drug; koliko je to pogojeno s hlapčevsko naravo našega naroda in biološkim spolom ter pozicijo, ki je temu spolu pripisana (Katja Kosi in Barbara Kukovec: DOVOLJ/NIKOLI DOVOLJ). Pa tudi, da se v končni fazi z ničemer nima smisla ukvarjati, ker pač nič ne moreš spremeniti, lahko samo opraviš svoje delo, ohranjaš formo, najdeš nekaj, kar te ohranja budnega, pa je lahko to ples tanga od prve ogrevalne vaje do nastopa v kostumu (Vlasta Veselko: Iskanje ključa) ali pa želja po komunikaciji, stiku, odzivu s sočlovekom, vsesplošna potreba po motivaciji in samorefleksiji (Tomaž Tomljanović in Tina Valentan: Tisto, kar te ohranja budnega), utesnjenost v digitalnem pandemičnem svetu, izguba, statičnost, preplet nervoze in sproščenosti, javnega in zasebnega (Katja Legin: Zavezano – za bolj poglobljen uvid v komad priporočam branje kritike Roka Bozovičarja https://www.neodvisni.art/refleksija/2020/12/dnevnik-oddaljenega-srecanja/). 

V zadnjih desetih mesecih, odkar smo morali najti neko alternativo javnim izvedbam dogodkov, smo testirali že marsikateri format: najprej smo gledali arhivske posnetke, potem smo napredovali v zmontirane posnetke trenutno aktualnih predstav, ki naj bi gledalcu ponudili vsaj neko obliko izvedbe dogodka in tudi prenose živih izvedb. Nagibova alternativa se zdi še najboljši kompromis med trenutno veljavnimi prepovedmi stika z dejansko publiko oziroma stika publike z živimi izvajalci – lahko smo si mahali in se pogovarjali. Kljub vsemu pa ne morem mimo tega, da so geste vendarle predstavljene v izložbi, ultimativnemu simbolu kapitalizma, v katerem je vse naprodaj in proti kateremu se umetnost (vsaj na deklarativni ravni) goreče bori. Sedaj pa smo tako lačni dogodkov, dela in človeškega stika, da smo pripravljeni oder postaviti tudi tam, kjer nas najbolj boli, porajajo pa se tudi asociacije na položaj umetnosti v trenutnem sistemu – bi morali biti bolj profitabilni? Bi moral tudi vsak samozaposleni pripraviti sezonske razprodaje tipa 1 + 1 gratis? 20 % off, če me najameš decembra? V mesecu vsesplošnih znižanj to še bolj bode v oči. 

Izložba kot oder – bi morali biti bolj profitabilni? (…) 20 % off, če me najameš decembra?

Prav tako se v zadnjih desetih mesecih še več ukvarjamo in preizprašujemo o dogodkih brez publike in marsikateri projekt v zadnjem času to tudi nagovori. Ampak sama odsotnost nečesa včasih ta manko najbolj boleče izpostavi – za neke večje premike izložba ni dovolj velika in treba se je odločiti, ali je najbolj pomembna stoprocentna vidnost ali možnost gibanja. Publika ali izvedba. Znotraj tega izvajalci posegajo po različnih metodah – vsi imajo mikrofone in zvočnike, da se zvok sliši tudi na ulico in s tem dopušča več možnosti, da mimoidoči vsaj zaznajo dogajanje. Tandema Kosi in Kukovec ter Tomljanović in Valentan sta konstantno v izložbi in se redno odzivata na publiko, z njo neposredno komunicirata, jo komentirata, mahata gledalcem (in oni nazaj). Veselko in Legin sta pozicionirani po celotni pisarni Centra za kreativnost, Veselko ima postavljen baletni drog, okoli katerega se dogaja glavnina dogodka, začetek in konec pa sta postavljena v izložbo. Legin pa ima v eni od izložb projekcijo videa, ki nastaja med izvedbo samo in si s tem zagotovi dovolj prostora in ohranja dostopnost za publiko. 

(V)si imajo mikrofone in zvočnike, da se zvok sliši tudi na ulico in s tem dopušča več možnosti, da mimoidoči vsaj zaznajo dogajanje.

Še ena izmed Nagibovih iztočnic je »uporaba urbanega prostora kot širše oblike vidnosti«. Žal pa je očitno, da Partizanska cesta v Mariboru ni promenada, po kateri bi se ljudje frekventno sprehajali, sploh pa ne pozimi sredi pandemije. Če že, se mimo peljejo. Seveda se kakovost predstave ne meri v gledalcih, ampak zavoljo lokacije sicer zelo dobrodošel in zanimiv projekt, ki ponuja in razpira številne asociacije, žal nekoliko izzveni. Maribor pač ni urbano središče in en meter po koncu peš cone izgine tudi glavnina pešcev. Ali z besedami ene od izvajalk: »Če nobeden mimo ne pride, je brezveze«. 

NIKA ŠVAB 
je literarna komparativistka in dramaturginja. Večinoma se ukvarja s teksti – leposlovnimi in publicističnimi: največkrat jih piše, včasih tudi ureja ali pa se o njih pogovarja. 


“Nagib na oder”: Izložba
Serija performativnih gest
Ustvarjalci: Barbara Kukovec, Vlasta Veselko, Katja Kosi, Tomaž Tomljanović in Tina Valentan, Katja Legin + gosti ter Mala Kline
Produkcija: Nagib, zanj Petra Hazabent
Vizualna podoba in video: Toni Soprano Meneglejte
Posebna zahvala in svetovanje: Andreja Kopač
Partnerji: Center za kreativnost, Projektna pisarna Maribor
Finančna podpora: Mestna občina Maribor

Dodaj opombo. Za objavo se je potrebo prijaviti.