Tutorial praktične filozofije

Varja Hrvatin piše o prvem v seriji gledaliških esejev, ki jih bo kuriral Boštjan Narat na Novi pošti in predstavljajo še neraziskan teren neposrednega srečanja teoretske misli in gledališča. V prvem eseju Vpoklic sta Filip Dobranić in Matej Recer vzpostavila “malo gledališko šolo filozofije” po vzoru youtube videov: “Gledališče mislita skozi ustvarjanje situacij in prizorov za poantiranje razdrobljene misli, ki jo med dogodkom povežeta v celoto, v »statement«, kjer misel direktno intervenira v gledališče. Vprašanje misli postane vprašanje performansa.”

Kako ugledališčiti teoretsko misel in ali ni pravzaprav vsaka uprizoritev ugledališčenje misli? Kako filozofijo narediti uporabno za življenje in ali odgovor na vse to lahko najdemo na Youtubu?

Nove generacije se kalijo, izobražujejo, zabavajo, družijo in odraščajo na internetu. Onkraj epidemijskih in zajezitvenih razmer, ki naše udejstvovanje, socializiranje, storitve in potrošništvo preseljujejo na spletna omrežja, se naša realnost čedalje bolj prilagaja virtualnosti ter kroji okoliščine, kjer z lastnim subjektivnim kuriranjem vsebin, podvrženim algoritmom specifičnih platform, sledimo streamerjem in vsebinam vseh možnih tematskih področij. Kultura Youtube streamerjev v svojih najbolj popularnih, torej najbolj »subscribanih« kanalih, večinoma izhaja iz konteksta videoiger ali izkustvenih mnenjskih vlogov in raznovrstnih »tutorialov«. V zadnjem desetletju se znotraj Youtube kulture vzpostavlja nešteto vsebin in formatov, ki na nek način proizvajajo novo vrsto ustvarjanja, izobraževanja, druženja ter predvsem osebnega recenziranja in poročanja. Danes osemletniki, ki recenzirajo igrače, in desetletniki, ki streamajo igranje iger, služijo milijone in postajajo novodobni fenomeni, ki so primerljivi s fenomenoma Back Street Boys ali Britney Spears na začetku tisočletja. Najbolj popularni Youtube streamerji in kanali segajo vse od področij »gejmerstva« (Pewdiepie), komentiranja različnih popularnih ali političnih vsebin (h3h3 in iDubbbz), raznolikih dokumentarnih vsebin (Vice media, All Gas No Brakes), znanstvenih ali zgodovinskih vsebin (Vsauce, Sam O’Nella Academy in LEMMiNO), do novih internetnih formatov in žanrov, kot so ASMR videi, Q&A videi, podcasti, tutoriali za DIY izdelke, kuhanje, make-up, programiranje, produciranje glasbe, ali pa celo naključnih »how to« videov, kot je recimo reševanje rubikove kocke ali vdiranje v ključavnico.

Youtube postaja sodobna knjižnica znanj, mnenj, misli in nesmislov, »go to« za »how to« vsega, kar obstaja. Znotraj neštetih kanalov, ki jih platforma ponuja, se v času preobloženega medijskega izrekanja, fake news, plačanih in sponzoriranih objav ter propagandističnih medijev ljudje – torej uporabniki ali v našem primeru publika – čedalje bolj zatekajo k lastnemu kuriranju izbora vsebin. Platforme, kot so Facebook, Instagram, Youtube in Twitch, posamezniku omogočajo, da postane sam svoj medij. Naše spletne reprezentacije ter kuriranje vsebin, ki jih na svojih personaliziranih profilih in kanalih postamo, lajkamo, delimo ali jim sledimo, vzpostavljajo naše identitete kot medij produciranja in reproduciranja vsebin, ki sovpadajo z našimi osebnimi, ideološkimi, verskimi ali političnimi prepričanji. Prav tako je naša udeleženost in udejstvovanje na tovrstnih platformah na nek način naše pozicioniranje znotraj družbe. Facebook skupine, katerih se udeležujemo, strani, ki jih lajkamo in jim sledimo, postajajo naša kurirana realnost, znotraj katere si krojimo svojo personalizirano resnico sveta. Ta resnica pa je v veliki meri podrejena zamejenim družbenim mehurčkom, ki omejujejo razsežnost naše realnosti in nas še temeljiteje zapirajo v zakoličenost naših prepričanj. Kljub levičarjevemu ironičnemu spremljanju Nove24 in sorodnih desničarskih medijev ter desničarjevemu trolovskemu spremljanju Radia Študent ali Mladine se njuna izvorna ideologija zaradi tega ne bo spremenila. Kako torej znotraj ideološko-političnega diskurza kot levičar nagovoriti desničarja in obratno?

Youtube postaja sodobna knjižnica znanj, mnenj, misli in nesmislov, »go to« za »how to« vsega, kar obstaja.

S tem, ko redno spremljamo pisce, režiserje, igralce, teoretike, kolumniste – avtorje, jih pravzaprav z rednim obiskom njihovih dogodkov ali branjem njihovih vsebin na nek način analogno lajkamo, »followamo« in »subscribamo«. Kaj je torej razlika v Youtube in gledališki publiki? Na cikel dogodkov gledaliških esejev Takorekoč bo težko naključno zakorakal človek, ki ne spremlja sodobne teoretske ali gledališke scene, in tudi če bo, se mu bo dogodka, ki predvideva živo interakcijo ter potencialno aktivno participacijo, težje udeležiti. Na internetu je drugače. Na Youtubu smo do neke mere anonimni in v videih direktno naslovljeni, zato se hkrati počutimo bolj vključene in posledično bolj pogumne v aktivni participaciji. Po sili nenapisanih pravil nismo obvezani, da sedimo določen čas v dotičnem uprizoritvenem prostoru, temveč je izkušnja našega udejstvovanja in spremljanja vezana na udobje naših potreb, kar nam omogoča določeno mero svobode. Zakaj bi potem sploh hodili v gledališče, kaj šele na hibridne uprizoritvene formate, kot je gledališki esej? Ravno v času pandemijskih razmer živa izkušnja, skupnost živih teles v istem prostoru in času, postaja čedalje bolj relevantna, ne samo zaradi neke primarne potrebe ljudi kot socialnih bitij, temveč zaradi iskrenosti in oprijemljivosti, ki jo živa izkušnja ponuja.

Ravno v času pandemijskih razmer živa izkušnja, skupnost živih teles v istem prostoru in času, postaja čedalje bolj relevantna, ne samo zaradi neke primarne potrebe ljudi kot socialnih bitij, temveč zaradi iskrenosti in oprijemljivosti, ki jo živa izkušnja ponuja.

Format gledališkega eseja Vpoklic Filipa Dobranića in Mateja Recerja posega po formi in izvedbenih postopkih Youtube videov. Že v samem začetku dogodka Dobranić naznani parametre trajanja in načina izvedbe ter si zada trideset sekund, v roku katerih mora osvojiti pozornost gledalca. To takoj lahko prevedemo v mentaliteto Youtube streamerja, ki se zaveda, da pozornost in koncentracija povprečnega uporabnika interneta statistično gledano trajata le nekaj sekund. Dobranić tako publiko že v začetku dogodka naslavlja kot uporabnika ter vzpostavi jasen odnos sebe kot ustvarjalca z jamčenjem za svojo vsebino in nas kot uporabnikov z zavarovalno polico. Razlika med Youtube in gledališko publiko je prvinsko v tem, da na Youtubu video lahko prevrtimo, ustavimo, ga zapremo in zamenjamo, medtem ko uprizoritev lahko zgolj spremljamo do konca ali vmes zapustimo. Tako Dobranić kot Youtube streamer v živo prenaša svojo vsebino direktno in konkretno za nas, tukaj in zdaj na tem Youtube kanalu ali tukaj in zdaj v tej gledališki dvorani. Zakonitosti tematsko opredeljenih Youtube videov v formi »commentary« se gibljejo in razlikujejo vse od gejmerskih, poljudnoznanstvenih in izobraževalnih do političnih, popkulturnih in filozofskih vsebin. Če bi Dobranićev gledališki esej prestavili v izvedbeni prostor Youtube kanalov, bi njegov kanal sovpadal z diskurzivno poljudnoznanstvenim. Najbolj mainstream med njimi so recimo prenosi dinamičnih »entertainment« formatov s kritično ali teoretsko mislijo; recimo prenos franšize TEDxTalk ali The School of Life filozofa Alaina de Bottona, ki presega že šest milijonov naročnikov. Tovrstni kanali se ukvarjajo z različnimi temami znotraj psihologije, sociologije in filozofije, ki na humoren način in skozi dostopen format približujejo strokovne teoretske vsebine širši laični ali zainteresirani množici. Tovrstni videi so sestavljeni iz predavanja, ali raje: pripovedovanja teze, skozi montažo in zaporedje različnih izvedbenih postopkov, ki segajo od slideshowov, animacij in montažnih videosekvenc, vse do improviziranih ali odigranih skečev. Tovrstni formati delujejo inkluzivno, saj strokovnih teoretskih vsebin ne distancirajo od gledalca in se ne zapirajo v diskurz oddaljenega filozofiranja, temveč novačijo Youtube publiko h konzumiranju resnejših strokovnih vsebin ravno skozi vzpostavljen nivo dostopnosti.

Format gledališkega eseja Vpoklic Filipa Dobranića in Mateja Recerja posega po formi in izvedbenih postopkih Youtube videov.

V kontekstu Dobranićevega Vpoklica, ki tako vsebinsko kot strukturno odstira, predava in na prikupno zabaven način novači publiko k preizpraševanju resnice, se zdi format Youtube kanala na nek način najbolj logična poteza. Konzumiranje teoretskih vsebin, predvsem na področju filozofije, je velikokrat elitizirano do te mere, da se kot laični sleherniki težko vključimo v določene diskurze. Filozofija, vsaj klasična, v veliki meri deluje distancirano in izključujoče, saj od nas kot bralcev ali poslušalcev zahteva določeno mero predhodnega znanja ter visok nivo teoretskega in strokovnega razumevanja. Kar Dobranić uspešno opravi v svojem gledališkem eseju, je, da kompleksnejšo filozofsko misel skozi uprizoritvene postopke približa posamezniku ter s tem doseže sproščen kolektiven prostor, znotraj katerega, parafrazirano po citatu njegove nekdanje profesorice Cvetke Tóth, filozofijo predstavi kot uporabno vedo, praktično za življenje – saj filozofija ne sme biti priprava na smrt, temveč postati filozofija za življenje.

Svojo tezo popelje skozi ideološko dekodiranje pragmatizma Williama Jamesa ter v sodelovanju z igralcem Matejem Recerjem vzpostavi malo gledališko šolo filozofije. Dobranić in Recer posegata po interaktivnih miselnih eksperimentih, na pol improviziranih dramskih prizorih, skečih, branju in pogovorih, ki na duhovit način odstirajo vprašanje sodobnega fašizma. Vsebinsko nam Dobranić ponuja vstop v razumevanje mehanizmov delovanja sodobne levice in desnice ter nam skozi miselne eksperimente in anekdote pripravi orodje za novačenje odprto mislečih posameznikov, ki so zakoličeni v svojo fašistoidno realnost sovražnega govora in nestrpnosti. Vpoklic Filipa Dobranića in Mateja Recerja torej odpira novo obliko teoretske prakse ali praktične teorije, ki skozi osnovno izhodišče »lecture performansa« hkrati posvaja mainstream internetne forme ter jih istočasno prevaja v uprizoritveni jezik. Išče presečišča in prečenja ter nove načine za vzpostavljanje direktnega dialoga med filozofsko mislijo in gledalcem.

Dobranić in Recer posegata po interaktivnih miselnih eksperimentih, na pol improviziranih dramskih prizorih, skečih, branju in pogovorih, ki na duhovit način odstirajo vprašanje sodobnega fašizma.

Gledališki esej Vpoklic svojo filozofsko misel prevaja v uprizoritveni scenarij, ki ga skozi celoten dogodek piše, plete in sestavlja preko montaže in kolažiranja različnih retoričnih postopkov in uprizoritvenih prijemov. Svojo interpretacijo vpoklica, ki na nek način predstavlja novačenje drugačnega razmisleka in politične opredeljenosti, pelje skozi različne faze poantiranja svoje filozofske misli. Od začetnega preigravanja samega formata in neposrednega naslavljanja publike, kot bi govoril v spletno kamero za Youtube video, do vpeljave Mateja Recerja, kot »neumnega«, nevednega igralca, ki filozofije ne razume. Recerjeva funkcija in igra delujeta kot orodje za prakticiranje Dobranićeve misli, hkrati pa reprezentirata vedoželjnega predstavnika publike. Njuna učitelj-učenec, mentor-vajenec, filozof-igralec dinamika se čedalje bolj zabrisuje in odpira trenutke za zamenjavo vlog. Čeprav je Dobranić tisti, ki predava in pripoveduje svojo misel, se z dražljaji, interakcijami in reakcijami Recerja njegova misel čedalje bolj spreminja v kontekst sproščenega prijateljskega dialoga. S tem se hkrati distancira od uvodnega suhoparno teoretskega govorništva Williama Jamesa ter čedalje bolj vstopa v prostor igre in uprizoritvenih postopkov.

Igrive miselne eksperimente, v katerih Recer prevzame praktični del reprezentacije Dobranićeve misli, izvršuje skozi participacijo s publiko, lastno preizkušanje miselnih eksperimentov, interpretativno branje pravljice o statusu quo srednjega razreda ter pripovedjo osebne anekdote o krivdi prijateljevanja z Rajkom Janšo. Recer in Dobranić v relaciji performer-mislec skozi dialog in preigravanje zastavljenih tez, vezanih na praktično uporabo filozofije, začneta uprizarjati odrski »tutorial« filozofije. Njuna obojestranska igra vlog je pravzaprav igra vpoklica, poziv k dialogu, ki presega njun dialog na odru, s tem pa novači in poziva publiko k dialogu z različno mislečimi ljudmi, ki jih bo ta v življenju srečevala še dolgo po obisku tega specifičnega dogodka.

Recer in Dobranić skupaj uspeta ustvariti prostor sproščenega pogovora, ki kljub izhodišču strokovnega »intelektualnega« konteksta razbije filozofski diskurz v prizore uprizoritvenega scenarija, ki nizajo drobce celostne misli iz slike v sliko, situacije v situacijo. Ravno tu vzpostavita prostor za interakcijo teorije in gledališča, za plodno razmerje srečanja in združenja teh dveh svetov v novo obliko uprizoritvenega formata. Gledališče mislita skozi ustvarjanje situacij in prizorov za poantiranje razdrobljene misli, ki jo med dogodkom povežeta v celoto, v »statement«, kjer misel direktno intervenira v gledališče. Vprašanje misli postane vprašanje performansa. Bistvo se ne skriva več v uprizarjanju misli, temveč v inteligentni uporabi in preigravanju performativnih elementov, gest in pristopov, ki misel izrišejo, poantirajo in približajo gledalcu. Na ta način smo priča »mainstreamizaciji« lecture performansa ter novemu vznemirljivemu prostoru za ustvarjanje antiintelektualne klime, ki ravno skozi idejo uprizarjanja teorije podčrtuje pomen in nov namen teorije prakse. Dogodek, ki vsebinsko pripelje do želje po iskanju dialoga z drugače mislečimi od nas, se zaključi s projekcijo Youtube posnetka žive izvedbe poezije Shana Koyczana z naslovom »Remember How We Forgot?«, kar referenčnost uprizoritvenega dogodka na Youtube video formate zaokroži in nas tja na koncu tudi fizično popelje. 

Vprašanje misli postane vprašanje performansa. Bistvo se ne skriva več v uprizarjanju misli, temveč v inteligentni uporabi in preigravanju performativnih elementov, gest in pristopov, ki misel izrišejo, poantirajo in približajo gledalcu.

Vpoklic v svojem jedru govori o ljubezni kot sredstvu in orodju za novačenje k drugačnemu razmisleku. O ljubezni kot ponujanju storitve drugemu, da v sebi vidi to, v kar se je zaljubil on. O ljubezni kot ponujanju storitve drugemu, da v sebi vidi to, kar mu sugerira oblast. In o ljubezni kot ponujanju storitve drugemu, da v sebi ne vidi samo tega, kar mu ponuja opozicija. Ideologija ljubezni postane ideologija potrditve ter ideologija lajka. In tam, od koder naš lajk pride, temu lajku bomo sledili – osebno ali politično.

Recer: Kaj pa nej narediš?
Dobranić: Jah, ljubiš.

VARJA HRVATIN 
je dramaturginja in dramatičarka. Piše za Radio Študent in druge strokovne publikacije ter je pobudnica platforme Vzkrik.

---

Takorekoč prvič
Del cikla gledaliških esejev Takorekoč
Vpoklic: Filip Dobranić, Matej Recer
Kurator: Boštjan Narat
Koprodukcija: Nova pošta in KUD Moment

Opombe bralcev (0)