Ko ti še banana pa kokakola ne pomagajo

Prispevek novo postavitev drame Predsednice Wernerja Schwaba Nine Ramšak Marković, ki je nastala v okviru njenega novoustanovljenega zavoda Melara, in ji po besedah avtorice »nič ne manjka« ter bi lahko stala tudi na institucionalnih odrih, bere kot gesto, kjer mlajša generacija vzame stvari v svoje roke. Le v okviru lastnih produkcijskih entitet je pri nas očitno mogoče pod lastnimi pogoji zares brezkompromisno delati to, kar mlade_i režiserke_i želijo in z ljudmi, ki ta zanimanja delijo.

Tako kot je avtor drame Predsednice svoja besedila pisal pozno ponoči ob spremljavi glasne glasbe, se da slednje enako trditi za avtorico pričujoče kritike (ki, ironično, nosi poslovenjeno verzijo dramatikovega priimka, sicer pa sorodstvenih vezi med njima ni). Dramski prvenec avstrijskega dramatika in vizualnega umetnika Wernerja Schwaba je bil prvič objavljen leta 1990 in smo ga na slovenskih tleh lahko videli uprizorjenega že nekajkrat, najbolj poznana postavitev je nedvomno tista iz SNG Drama Ljubljana, ki jo režiral takrat mladi režiser Bojan Jablanovec, na repertoarju pa je bila okroglih deset sezon, eden in edini prevod drame v slovenščino, objavljen v gledališkem listu prej omenjene izvedbe, pa podpisuje Mojca Kranjc.

Izbira besedila je popolnoma na mestu, saj je zaradi zgodovinskega konteksta marsikateri fenomen avstrijske kulture enako popularen tudi na sončni stran Alp.

Schwab v svojem grotesknem slogu vzpostavi tri predstavnice razžaljenih in ponižanih, (nekdanje) čistilke Greto, Erno in Maričko (v izvirniku Mariedl), ki skozi dolg pogovor obračunajo s politično zgodovino in opredeljenostjo svoje države (kar deluje tudi na ozemlju Slovenije), ambicijami po malomeščanskosti (kar tudi deluje v Sloveniji), vulgarnostjo družbe (ponovno isto), socialnimi razlikami (glej prejšnje oklepaje) in predvsem druga z drugo. Izbira besedila je popolnoma na mestu, saj je zaradi zgodovinskega konteksta marsikateri fenomen avstrijske kulture enako popularen tudi na sončni stran Alp (kot na primer veselice, na katerih se sedi za gasilskimi mizami, solist ansambla pa v hozntregerjih na frajtonarco igra govejo muziko). Podobno kot naši severni sosedje, naša večna inspiracija in aspiracija, pa tudi Slovenci nismo nikoli imeli problemov z nacizmom, homofobijo, rasnimi, spolnimi, razrednimi oziroma sploh nobenimi neenakopravnostmi. Prav tako v nobeni od držav mame svojih otrok ne silijo s štrudlom tako intenzivno, da bi se otroci od sile preselili tri oceane stran.

V tokratni inscenaciji Predsednic, ki je nastala v produkciji Zavoda Melara in sodelovanju AGRFT ter predstavlja neke sorte fenomen slovenske neodvisne scene (k temu pridemo kasneje), protagonistke odigrajo Sara Dirnbek (Greta), Žan Koprivnik (Erna) in Miranda Trnjanin (Marička). Vsaka od njih ima jasno zastavljeno linijo, ki se je igralci dosledno držijo od začetka do konca ter ponudijo večplastno interpretacijo vsakega od likov. Greta in Erna sta si največji tekmici v boju za predsednico tria in si konstantno vpadata v besedo, se trudita preglasiti druga drugo, dokazati s svojimi materinskimi dosežki ali z uspešnimi, torej psihično in finančno relativno stabilnimi, partnerji. Med njunimi neprestanimi dobacivanji Marička bolj ali manj tiho sedi v drugem planu in je kot v transu – ima tike, ki spominjajo na motnjo v razvoju, redko gleda sogovornici ali publiko v oči, večinoma skrušeno sedi in se igra z liziko. Greta in Erna pa se kar ne utrudita od neprestanega tekmovanja med seboj, pa niti ni pomembno, ali sploh gre za vrline oziroma izkušnje, vredne pohvale. Željni sta pozornosti in potrditve in se nameravata zanju boriti do zadnjega. Erna ima zaradi izogibanja vulgarnim izrazom ter govoru o človekovih iztrebkih in potrebah občutek večvrednosti in pomanjkanje teh lastnosti svojima sogovornicama z veseljem očita. Greto to le še podžiga in še toliko raje govori o dreku in seksu, eksplicitno, kot se le da. Marička pa še vedno večino časa tiho presedi v ozadju.

Tako kot kostumografija (ki jo podpisuje igralska zasedba), je tudi scenografija (Igor Vasiljev) jasna in scela uporabljena, saj obsega le tri bele kubuse na beli podlagi, ki označuje dogajalni prostor.

Drža igralk in igralca, prav tako pa njihovi kostumi, jasno korespondirajo z besedami njihovih likinj – Marička je oblečena v razvlečena, slabo vzdrževana ohlapna oblačila, Erna si domišlja, da pripada visoki družbi in v kostimu sedi z rahlo prekrižanimi nogami (tako kot prekriža noge kraljica), Greta pa v oprijetih pajkicah, topom z živalskim vzorcem in precejšnjim dekoltejem nog ne bi mogla imeti bolj razkrečenih, kot jih ima. Tako kot kostumografija (ki jo podpisuje igralska zasedba), je tudi scenografija (Igor Vasiljev) jasna in scela uporabljena, saj obsega le tri bele kubuse na beli podlagi, ki označuje dogajalni prostor. Edinikrat, ko igralki in igralec iz nje izstopijo, izstopijo tudi iz likov in v prehodu iz žurerskega v postžurersko dramsko situacijo uprizorijo vizualno umetnost v nastajanju, kot nekakšen hommage Schwabovi ustvarjalnosti (ali pa tudi režiserkini). S pretiranimi, karikiranimi in umetelnimi gibi po tleh polivajo ostanke rdečega vina, sipajo bleščice in mečejo rože, dokler končni izdelek ne spominja na instalacijo v galeriji sodobnih umetnosti.

Ta prizor pa je tudi daleč najbolj nekonvencionalen postopek v celotni uprizoritvi in na tej točki se sprašujem, od česa je neodvisna? Fascinantno se mi zdi, da je novonastali Zavod Melara, ki večinoma podpira mlade avtorje in avtorice ali pa neumestljive večstranske ustvarjalce, kot eno izmed prvih samostojnih produkcij predstavil najbolj klasično, pravilno, ubogljivo uprizoritev. Predstavi nič ne manjka (razen mogoče izrazitejšega režijskega podpisa), ravno nasprotno, igra je odlična in konsistentna, režija (Nina Ramšak Marković) in dramaturgija (Milan Ramšak Marković) sta jasni in izčiščeni, besedilo je drzno, odlično napisano, aktualno in premišljeno izbrano, vsi elementi se odlično spajajo in prepletajo, sodelavci uprizoritve so skrbno izbrani in kos svojim nalogam. Ta predstava bi lahko bila oziroma bi skorajda morala biti produkcija SNG Drame Ljubljana, Mladinskega gledališča ali pa praktično katerega koli zavoda, ki se ukvarja s produkcijo (dramskega) gledališča. Kako in zakaj se torej zgodi, da ekipa priznanih ustvarjalcev z drznim pogledom in razumevanjem sodobne umetnosti ustanovi svoj zavod, da uprizorijo integralno verzijo praktično kanonskega dramskega besedila?

Tovrstne geste jasno izkazujejo tudi nezaupnico pristojnim institucijam (v kar vključujem tudi nevladne zavode), da bodo poskrbele za mlad kader, zato slednji vzame odločitve v svoje roke.

Mogoče ne gre za naveličanost nad postopki in konvencijami, ki jih praviloma spremljamo v javnih zavodih, ali pa iskanje niš, ki še niso institucionalizirane, temveč za naveličanost nad nezadostnimi pogoji za umetniški razvoj posameznika, pomanjkanje posluha za njihove želje in vizije ter se z ustanovitvijo lastnega zavoda emancipirajo od pričakovanj, pritiskov in zahtev scene. Istočasno pa tovrstne geste jasno izkazujejo tudi nezaupnico pristojnim institucijam (v kar vključujem tudi nevladne zavode), da bodo poskrbele za mlad kader, zato slednji vzame odločitve v svoje roke. Tako je pač naneslo, da kljub akademijskim obljubam o sorazmernosti števila sprejetih študentov glede na ponudbo dela, si moraš slednjega najti in zagotoviti sam_a. In lahko se boriš in dokazuješ in upaš, da si boš tam okoli abrahama lahko sam_a izbral tekst ali pa vlogo ali pa suvereno rekel_a ne, tega pa ne bom delal_a, lahko pa si pogoje kolikor se le da ustvariš sam_a, delaš to, kar te zanima, z ljudmi, ki ta zanimanja delijo.

Če bo vse po sreči, bo nova vlada poskrbela tudi za nevladni sektor, podpodročje samozaposleni, podpodročje mladi in čez leto pa pol si bomo z vsem denarjem, ki nam ga bodo podarili, lahko samo še brisali rit.

NIKA ŠVAB
je literarna komparativistka in dramaturginja. Večinoma se ukvarja s teksti – leposlovnimi in publicističnimi: največkrat jih piše, včasih tudi ureja ali pa se o njih pogovarja.

---

Werner Schwab: Predsednice
Igrajo: Miranda Trnjanin, Sara Dirnbek, Žan Koprivnik
Prevod: Mojca Kranjc
Režija: Nina Ramšak Marković
Dramaturgija: Milan Ramšak Marković
Oblikovanje svetlobe: Mojca Sarjaš
Produkcija: Zavod Melara v sodelovanju z AGRFT

Opombe bralcev (0)