Na ruševinah eksperimentalnosti

Predstava Under Construction »skozi lastno pojmovanje igrivosti tipa po ostankih eksperimentalnosti,« zapiše Varja Hrvatin, ki v refleksiji kot ključni element ustvarjalnega pristopa kolektiva počemučka izpostavi prav igrivost, ki domišljeno in humorno oblikuje dramaturgijo, scenografijo in igro. Hkrati pa kljub odsotnosti napovedanega generacijskega statementa uprizoritve potegne tudi jasne paralele med odrskim svetom in stvarnostjo ustvarjanja – vzpostavljajoča generacija ustvarjalcev bo morala za svojo vizijo gledališča izboriti »primerne produkcijske pogoje in okoliščine ustvarjanja – tudi spodletelega.«

V času, ko se »under construction« zdi prav vse okoli nas; prostori, mesta, umetnost, politika, družba in čas sam, je na zasledovanje trdnih temeljev in tistih oprijemljivosti, ki producirajo borbo in upanje, najbolj radikalen odgovor ali celo rešitev prav vzpostavljanje skupnosti.

Avtorji predstave si zastavijo kolektivno potapljanje v raziskovanje in razkrivanje »statementa« njihove generacije, njihovega pojmovanja potencialnosti skupnosti.

Ob ogledu predstave Under Construction se pod vprašaj postavljata ideja in potencial skupnosti. Avtorji predstave si zastavijo kolektivno potapljanje v raziskovanje in razkrivanje »statementa« njihove generacije, njihovega pojmovanja potencialnosti skupnosti. Ponavadi pri avtorskih predstavah na neodvisni sceni, ki so produkt kolektivnega dela, vstopimo v polje performativnega (Beton Ltd.) ali fizičnega (kolektiv Narobov), v polje osebnoizpovednega in samonanašalnega (Preglej, G-FART), dokumentarnega (Kolektiv Igralke), političnega (En drag ansambel) ali celo kombinacije naštetega (kolektiv Abonma). Kolektiv si je nadel ime počemučka – ruski izraz za človeka, najpogosteje otroka, ki postavlja veliko vprašanj – in se lotil konstruiranja zgodbe in likov nekega sveta in časa, ki pretopi utopijo in hrepenenje po skupnosti v fiktivno, skoraj metagledališko naracijo, ki spominja na pravljice na avdiokasetah, ki smo jih poslušali pred spanjem, ko smo bili majhni.

Porušeni stolp, ki so ga meščani zgradili sami s skupnimi močmi, stolp, ki predstavlja ponos in simbol kraja, se bere kot alegorija izginjajočih mest, recimo Ljubljane.

Under Construction je zgodba o kraju, ki stoji le še na temeljih spominov in nostalgije ter posledično išče mehanizme za ponovno vzpostavljanje skupnosti. Porušeni stolp, ki so ga meščani zgradili sami s skupnimi močmi, stolp, ki predstavlja ponos in simbol kraja, se bere kot alegorija izginjajočih mest, recimo Ljubljane. Od prenovljene Cukrarne in podrtega Roga, vse do iskanja identifikacije nekega mesta in njegovih prebivalcev med ruševinami gentrifikacije. Generacije se gradijo in razvijajo znotraj prostorov, ki jim omogočajo poligon za združevanje, pretočnost in teritorij za izmenjevanje ter vzpostavljanje kritične misli in skupnih idej. Od generacij, ki so se družile v podrtem, zdaj na novo zgrajenem Šumiju, izginule Pekarne, propadlega Respecta, preseljene Nazorjeve in navsezadnje vse do generacije Eksperimentalnega gledališča Glej, ki se je eksperimentalnosti v svojem nazivu in posledično uprizarjanju odpovedalo s preimenovanjem v Gledališče Glej. Kaj je torej ta stolp naše generacije? Kaj smo skupaj zgradili in izgubili ter kaj je tisto, kar je treba ponovno zgraditi?

Ta igrivost, ki jo pripisujemo kolektivom eksperimentalnosti, pa se v Under Construction ne izrisuje skozi podiranje principov performativnosti, izumljanje novih konceptualnih form ali narativov, temveč to počne skozi miniaturne pristope znotraj dramaturgije, scenografije in igre.

Predstava kljub svojemu klasično dramsko zastavljenemu pripovedništvu skozi lastno pojmovanje igrivosti tipa po ostankih eksperimentalnosti. Ta igrivost, ki jo pripisujemo kolektivom eksperimentalnosti, pa se v Under Construction ne izrisuje skozi podiranje principov performativnosti, izumljanje novih konceptualnih form ali narativov, temveč to počne skozi miniaturne pristope znotraj dramaturgije, scenografije in igre. Dramsko besedilo prepleta pripovedne monologe z dialoškimi strukturami, preskakuje med intimo in nastopanjem, kombinira fabulativne principe pravljic s fragmentirano besedilnostjo, predvsem pa zaradi svoje dovršenosti deluje, kot da je nastalo v ločenem kreativnem procesu, ki so ga ustvarjalci kasneje poskusili prilagoditi in prenesti v odrske situacije. Besedilo bi tako lahko z enako intenzivnostjo in prepričljivostjo funkcioniralo tudi neodvisno od uprizoritve, v drugačni konstelaciji ali režijskem pristopu ter hkrati vsakič odpiralo nekaj popolnoma drugega. Še bolj impresivna je scenografija, ki zapolni luknjo med štirimi stebri v sredini dvorane ter v svoj poligon vpelje vse od vsakdanjih predmetov (posod, rož, vrvic, tepihov in moke) do avtomobilčka na daljinsko upravljanje. S tem prostorska umeščenost predmetov tvori zemljevid izmišljenega mesta, hkrati pa na nekaterih točkah ponuja orodje in vstop za celoten prizor. Predmeti zaživijo v svoji na novo dodeljeni pomenskosti preko pozorne in natančne domišljijske interpretacije igralcev, ki deluje bolj dramsko-performativna kot lutkarska – igralci predmetov ne animirajo, temveč jih uporabijo kot mestoma komično, mestoma performativno orodje za izhodišče in izpeljavo misli ali situacije.

Svet smo si zgradili po svoje in ga po svoje tudi igrali. V povezavi igre in sveta sta se skrivali uteha ali celo utopija.

Prostor počemučkine igre je na nek način »playground« predmetnega gledališča, kjer kot publika opazujemo scenografsko polje družabnih iger. Igralci objektom in rekvizitom na njihovi narativni in fizični poti vdahnejo nove pomene in oblike delovanja ter skozi domišljijo pripovedništva vzpostavljajo nov svet – pomanjšan, karikiran, predrugačen. Ob spremljanju igrivosti njihovega fiktivnega igrišča vstopimo v polje otroštva, kjer smo skozi tipične igre zdravnikov, družine, šole in podobnih družbenih situacij kot otroci preigravali situacije svoje okolice in vsakdana po lastnih pravilih, pričakovanjih in željah. Svet smo si zgradili po svoje in ga po svoje tudi igrali. V povezavi igre in sveta sta se skrivali uteha ali celo utopija. Počemučka to zasleduje na kompleksnejši ravni, saj vpelje narativ dramaturško skovanih preskokov fikcije, znotraj katerih potujemo med spomini in anekdotami, ki se manifestirajo skozi tipizirane like preteklosti, ujete v realnosti sedanjega.

Pek, vodovodar, župan, jasnovidka in zvonarka skozi parafrazo poklicev iščejo svoje mesto v svetu, ki njihovih funkcij na nek način ne potrebuje več. Ideologija njihovega mesta se po zavistnem slovenskem principu »naj sosedu crkne krava« neprestano primerja in tekmuje s sosednjim mestom, ki ga igralci nakazujejo z nemim, mestoma sarkastičnim, nagnjenim pogledom čez dvorano, tam čez, stran, kjer je mogoče boljše ali celo slabše kot pri nas. Ta gesta, ki se repetitivno pojavlja skozi celotno predstavo, je edini komentar ustvarjalcev, ki ni zavit v odejo fikcije, temveč jasno, skoraj performativno, nakazuje na realnost tam izven dvorane, gledališča ali celo našega lokalnega okolja.

To je mlada ekipa radovednih in pogumnih ustvarjalcev, ki je odločena gledališče razumeti in živeti na svoj način, vendar ji do tega manjka prostor za izkušnje in razvoj.

Kljub dostopnosti te privlačno zapakirane predstave in predvsem domišljeno izpiljenega in humornega gledališkega konstrukta, ki nas za uro in pol potopi v skoraj pravljični svet neke preteklosti, pa predstava onkraj svojega »ful kjut« pogleda na svobodo, ki diši po malinah, kot jo artikulira štiriletna hčerka enega od likov, ne ponuja odgovora za pojmovanje »statementa generacije«, ki ga napoveduje. To je mlada ekipa radovednih in pogumnih ustvarjalcev, ki je odločena gledališče razumeti in živeti na svoj način, vendar ji do tega manjka prostor za izkušnje in razvoj. Under Construction je sama »under construction« in da bi lahko nekega dne ponovno zgradila ta stolp, po katerem tako globoko hrepeni, ali pa bi se ga popolnoma osvobodila in materialnost stolpa pretvorila v metaforičnost dejanske ideje generacije in artikulacije skupnosti, mora najprej najti ali ustvariti primerne produkcijske pogoje in okoliščine ustvarjanja – tudi spodletelega.

Kot generacijski statement predstave Under Construction prepoznamo prav željo po ponovni izgradnji stolpa – liki tako kot ustvarjalci kolektiva počemučka hrepenijo po prostoru svoje generacije, iščejo in vzpostavljajo svoj prostor za igro.

Under Construction je prva produkcija Gledališča Glej po rezidenci ekipe G-FART ter dveh uspešnih uprizoritvah Nine Rajić Kranjac, ki osmišlja namembnost in pomembnost svojega prostora. Gledališče Glej, ali raje Glej rezident, naj bi bil prostor vmesnosti med študijem in profesionalnostjo, prostor mladosti, igrivosti, eksperimenta in predvsem prostora za raziskovanje in napake. V zadnjih letih rezidentskemu programu te namembnosti ni uspelo zopet vzpostaviti, zato lahko kot generacijski statement predstave Under Construction prepoznamo prav željo po ponovni izgradnji stolpa – liki tako kot ustvarjalci kolektiva počemučka hrepenijo po prostoru svoje generacije, iščejo in vzpostavljajo svoj prostor za igro. Kaj bi se zgodilo, če bi ta prostor dejansko dobili ali vzpostavili?

VARJA HRVATIN
je dramaturginja in dramatičarka. Piše za Radio Študent in druge strokovne publikacije ter je pobudnica platforme Vzkrik.

---

POČEMUČKA: UNDER CONSTRUCTION
Avtorji: Počemučka / Nataša Keser, Klemen Kovačič, Karolína Kotrbová, Aljoša Lovrić Krapež, Filip Mramor, Domen Novak, Nejc Potočan, Filip Štepec, Miranda Trnjanin
Nastopajo: Nataša Keser, Klemen Kovačič, Filip Mramor, Domen Novak, Miranda Trnjanin  
Režija: Aljoša Lovrić Krapež
Dramaturgija: Nejc Potočan
Svetovalec za gib: Filip Štepec
Scenografija in kostumografija: Karolína Kotrbová   
Producentka: Anja Pirnat
Produkcija: Gledališče Glej
Podpora: Ministrstvo za kulturo, Mestna občina Ljubljana

Opombe bralcev (0)