Užitku nap(r)oti
Nova avtorica na Neodvisnih se je podala na ekspedicijo užitka. Ob ogledu predstave Odmerjanje užitka treh avtorjev in plesalcev, Mojce Majcen, Urše Rupnik in Igorja Sviderskega, ki se po začetnem wow učinku konča z izčrpanimi onemoglimi telesi, pa ne prebere kritičnosti do kapitalistične podivjane in boleče gonje za užitkom, temveč zgolj njeno reprezentacijo.
Plesni gib in njegova podoba
V prispevku avtor primerja dve novi predstavi Vite Osojnik, Hombre masa in Začasno zadržana telesa, z njenim prvencem Nosila sem tuje otroke. Ugotavlja, da od obeh novih predstav prva bolj kot druga dosega po njegovem mnenju zelo učinkovito koreografinjino prepoznavno estetiko medtelesnih intenzitet ter zamazanih prehodov med gestami in gibi. Začasno zadržanim telesom to ne uspe povsem, saj predstava izhaja iz bolj kodificiranega gibalnega materiala španske koreografinje Blanche Arriete, ki je proces predstave začela, a zaradi korone predčasno zaključila.
Intimno srečanje v soočenju z neizbežnostjo trpljenja
Čeprav zapiše, da refleksija »nima ambicije po zagotovitvi izčrpne kronološke obnove ali analize prepletanja narativnih tokov,« Urban Belina v dialogu s predstavo Sad Sam Matthäus Matije Ferlina ne le poglobljeno prepleta umetnikov dosedanji opus in razgradnjo kompleksnih ravni mnogovrstnih razsežnosti trpljenja, ampak zapis formira tudi kot mesto srečanja minljivih teles. »Za hip postaneva zrcalni podobi. Telo v vlogi umetnika in telo v vlogi kritika. Poškodbe kot zaznamki staranja se vpisujejo v najini telesi.«
Baje bananini olupki ne sodijo v kompostzicijo. Včasih pa!
Prvi ključ do predstave je njen naslov. Avtorica prispevka skozi besedne igre razbira koncept »kompostzicije« plesne predstave Biološki odpadki Jurija Konjarja. Kljub temu, da njegovi številni kostumi in rekviziti niso dejansko biorazgradljivi, pa bere njegovo predstavo kot nalaganje in vrenje preteklih materialov in idej, ki so v živi situaciji padli na plodna tla in postali domala so-agensi, saj »solo v resnici ne obstaja«.
Premisliti »podarjeni čas« čakanja
Po zapisu o prvi koronski izvedbi dela projekta, ki je bil izveden v obliki izdaje »preživetvenega paketa za čakanje v vrsti«, si je avtorica prispevka ogledala tudi predstavo Fent cua/Medtem ko smo čakali Urše Sekirnik in Joane Serra Forasté. Čas je obarvan zelo raznorodno, pravi avtorica, a v gledališču vendarle ostaja obarvan samo kot igra. Vseeno pa je ta participatorna predstava dobra vaja za samorefleksijo lastnih in družbenih navad, ki jih vsakodnevno prakticiramo med čakanjem v tej ali oni vrsti.