Užitku nap(r)oti

Nova avtorica na Neodvisnih se je podala na ekspedicijo užitka. Ob ogledu predstave Odmerjanje užitka treh avtorjev in plesalcev, Mojce Majcen, Urše Rupnik in Igorja Sviderskega, ki se po začetnem wow učinku konča z izčrpanimi onemoglimi telesi, pa ne prebere kritičnosti do kapitalistične podivjane in boleče gonje za užitkom, temveč zgolj njeno reprezentacijo.

Zaprtje javnega življenja je v ekonom loncu pod pritiskom pospešeno kuhalo vse bolj razbeljene želje po bližini skupnega utripanja teles živega nočnega življenja. Plesni ustvarjalci Mojca Majcen, Igor Sviderski in Urša Rupnik so v letošnji neskončni zimi v hrepenenju po čistem užitku plesa ustvarili predstavo z naslovom Odmerjanje užitka, ki so jo po dvakrat prestavljenih premierah krstno izvedli marca sami zase, konec junija pa jih je v Plesnem teatru Ljubljana končno srečala tudi živa prisotnost občinstva.

***

Ko se občinstvo posede, glasba potihne in na oder samozavestno prikorakajo trije glamurozni liki.

Vstopimo v dvorano, kjer se v zatemnjeni atmosferi na stropu vrti disko krogla, za spremljavo pa pridušeno igra klasična glasba. Ko se občinstvo posede, glasba potihne in na oder samozavestno prikorakajo trije glamurozni liki. Oblečeni so v svetlikajoče se večerne toalete, obdani s krznenimi plašči vpadljivih barv, v visokih petah in s fluorescentnimi sončnimi očali. David Nik Lipovac v krznenem brezrokavniku prevzame svoje mesto DJ-a v zgornjem levem kotu odra.

Trojica performerjev v zasedbi Rupnik, Sviderski in Majcen se ošabno postavi v razpotegnjeno vrsto v zadnjem delu odra. Sviderski kot moška figura dominantno zavzame osrednjo pozicijo, Majcen in Rupnik pa kot okrasni ženski spremljevalki vsaka na eni strani ustvarjata okvir za njegov solo prizor, v katerem on odločno pravi: »Desna, ne leva. Leva. Ne leva, desna. Ne desna, ne leva, leva, desna.« In tako naprej in tako dalje, z vse glasnejšo odločnostjo preigrava deklariranje za eno in drugo stran, dokler vzklikanje skozi kričanje ne doseže vrhunca. Ob tem se plesalki s kozarcema za penino kot po modni pisti sprehodita proti občinstvu ter pljuneta v kozarca, potem pa ju z narejeno radostjo privzdigujeta v gesto nazdravljanja.

Ironični predlog razdvojenosti domače politične scene ostane samo pri izrečenem in se v predstavi ne razvija dalje.

Prizor reprezentira prežvečene normative družbenih spolnih vlog, kjer je moški tisti, ki oblikuje, izraža in razglaša mnenje, ženski pa kot objekta poželenja zgolj krasita sceno in ubogljivo podpirata dogajanje. Nastavek v ironični drži jasno naslavlja večno aktualno domačo politično razdvojenost in zanimivo povezuje z asociacijo na plesne korake, toda vsebinski predlog ostane samo pri izrečenem in se v predstavi ne razvija dalje.

Performerji se skozi hojo začnejo združevati v bližnjih srečanjih, ki mestoma nosijo seksualen predznak. Ob vznikajoči tehno glasbi v živo uprizarjajo srečanja, ki so na trenutke opolzka, obscena. Dotikajo se drug drugega v prostorsko raznolikih kompozicijah in vstopajo v repetitivna gibanja. Postopoma slačijo plasti glamuroznih oblačil, dokler plesalki ne ostaneta v kratkih topih z dolgimi razkošnimi rokavi, ujemajočih se kratkih hlačkah ter s ščitniki za kolena, plesalec pa zgoraj brez v dolgih hlačah na zvonec. Kostumi so iz blaga umazano bele barve z bleščicami, v stilu disko mode iz osemdesetih.

Sinhrono vztrajanje v plesnih motivih, ki izhajajo iz klubskega podzemlja in so plesno estetizirani ter prostorsko povečani, skupaj z intenziteto glasbe narašča v utrujanje plešočih teles.

Trio teles, tako osvobojen za gibanje omejujočih razkošnih slojev oblačil, ki so služila bolj ali manj zgolj začetnemu wow učinku, postopoma vstopi v repetitivno gibanje, ponavljanje izbranih gibalnih vzorcev, ki na prvo žogo spominjajo na klubsko plesanje na elektronsko glasbo. Prizor, ki s trajanjem postane osrednji del predstave, postopoma razvija izčrpavajočo repeticijo koreografsko vnaprej določenih gibov. Sinhrono vztrajanje v plesnih motivih, ki izhajajo iz klubskega podzemlja in so plesno estetizirani ter prostorsko povečani, skupaj z intenziteto glasbe narašča v utrujanje plešočih teles. Plesalci se razporejajo v prostorske kompozicije, spremembe v gibih pa se dogajajo skladno s spremembami v glasbeni podlagi. V ospredje postopoma prihaja proces izčrpavanja teles, saj gibajoči ne proizvajajo vidnega pristnega užitka zase niti za občinstvo. S postopnim dvigovanjem intenzivnosti zvočne krajine plešoča telesa ne zmorejo ustvariti glasbi parirajočega vrhunca, saj se stopnjevanje početja v telesnosti bere kot gibalno vse bolj očitna utrujenost teles. Plesalci predstavo zaključijo onemogli ob kupu svojih prej odvrženih oblačil, v izmozgani repeticiji gibov, ki jih še zmorejo, glasno sopihajoč. Sviderski se vrne v šepet o levi in desni, Rupnik in Majcen zadihano vzdihujeta, ko se čeznje s stropa vsuje še zlati prah, dokler jih postopoma ne zagrne tema.

Začetni prizori predstave nastavijo obetavne nastavke za razvoj različnih likov, vendar se osebnosti po prvotnem govoru o levi in desni porazgubijo. Odnosov med njimi ni razbrati – plesalci ostajajo anonimna telesa, podvržena skupnemu cilju koreografije.

Splošni vtis grobosti, izčrpavanja, neizprosnosti do lastnih teles, navideznega predstavljanja lepote in glamurja ter prioritetne brige za vizualni učinek kričeče preslikava kapitalistično družbeno prodajanje embalaže.

In kje v predstavi je užitek ter kako se ga odmerja? Splošni vtis grobosti, izčrpavanja, neizprosnosti do lastnih teles, navideznega predstavljanja lepote in glamurja ter prioritetne brige za vizualni učinek kričeče preslikava kapitalistično družbeno prodajanje embalaže. Če naj bi ples, za katerega so ustvarjalci v spremnem besedilu navedli, da »kot fantazija užitka sooča ekshibicionizem uprizarjajočega telesa z intimo plesalčeve potrebe po nenehnem gibanju in raziskovanju«, odmerjal dejanski pristni užitek, tega predstavi ni uspelo zares doseči. Plesna telesa, ki naj bi proizvajala užitek tako za njih plešoče kot nas gledajoče, mehanistično ponavljajo zastavljene gibalne vzorce, ki telesa ukrivljajo v ekspresivne položaje, s kriljenjem rok, zvijanjem hrbtenice, na širokih stabilnih podpornih pozicijah nog. Več kot pol ure trajajoče dinamično, silno vzorčenje gibov je sinhrono in natančno koreografirano. Trojica plesalcev stremi k cilju, da njihova gibajoča telesa postanejo ples. A vendar prav njihova predanost doslednosti koreografije in usklajenim spremembam giba, ki se plasti do onemoglosti, vleče stran od učinka organskosti klubskega plesanja, svobodnega predajanja telesa vibracijam repetitivne zvočne krajine, zlitja gibov v ples, ko poslušajoče telo postane eno z glasbo. Edini, ki v danem trenutku vsaj na videz resnično nekoliko uživa, je DJ, ki v kotu odra za svojo mešalno mizo sproščeno in zadržano groova na beate svoje glasbe.

Predstavo lahko beremo prej kot reprezentacijo odurnega, vsebine praznega kapitalističnega pehanja za užitkom, ki proizvaja naglico, odtujenost posameznika od samega sebe in veliko mero bolečine, ki smo je v sodobni družbi za nek nedoločen užitek v prav tako nejasni prihodnosti že vajeno pripravljeni požreti na tone. Kritičnost do tovrstne podivjanosti v boleči gonji za užitkom v predstavi sicer ni vzpostavljena – prisotnejši ostaja vtis ujetosti dela v predstavljanje klišejskih podob kapitalistične videospotne produkcije.

Učinek predstave spodbuja razmislek o povezavi med občutki užitka in bolečine, trpljenja, čeprav gledalka od bolečine plesalcev ob spremljanju predstave razen sočutja za izčrpana telesa nima užitka.

Učinek predstave spodbuja razmislek o povezavi med občutki užitka in bolečine, trpljenja. Oba dokazano aktivirata iste predele v možganih, vključene v možganski sistem nagrajevanja, ki regulira z motivacijo povezana vedenja. Morda se v potrebi po neizprosnem izčrpavanju plesnega telesa na odru kaže plesalčevo doživljanje posebne vrste užitka ob trkanju ob ter preseganju lastnih fizičnih omejitev, z roko v roki z občutkom zadoščenja po ideji, da je občinstvu dal »vse, kar je lahko«. Gledalka na drugi strani pa od bolečine plesalcev ob spremljanju predstave razen sočutja za izčrpana telesa nima užitka. Nemara pa bi nam vsem, tako performerjem kot gledalcem, bilo najprej treba odmeriti spet en dober organski plesni žur.

TINA BENKO
je plesalka, ustvarjalka in pedagoginja na področju sodobnega plesa. Ko ne pleše, piše za kulturno redakcijo Radia Študent.

---

ODMERJANJE UŽITKA
Avtorji in plesalci: MOJCA MAJCEN, URŠA RUPNIK, IGOR SVIDERSKI
Dramaturginja: DAŠA LAKNER
Avtor in izvajalec glasbe: DAVID NIK LIPOVAC
Lučno oblikovanje: ALJAŽ ZALETEL
Kostumografinja: ANKA RENER KREMŽAR
Produkcija: samoprodukcija izvajalcev
Ko-produkcija: PLESNI TEATER LJUBLJANA, STUDIO ZA SVOBODNI PLES, PLESNI EPICENTER
Finančna podpora: MINISTRSTVO ZA KULTURO RS

Opombe bralcev (0)