Gledalec, ki išče

Prispevek motri plesno predstavo Tebi Tjaše Bucik in Patricije Crnković, ki je nastala za virtualno okolje. V času pandemije se je tovrstna oblika uprizoritve zdela kot izhod v sili, a avtorica verjame, da je potencial tehnologije VR kot oblike uprizarjanja v sodobnem plesu velik, saj poleg vsebinskih in formalnih vprašanj neogibno odpira »vprašanje o meji med realnostjo in imaginacijo ter razmislek o raziskovanju novih medijev in tehnologije.«

Čeprav smo že globoko zasidrani v tehnološko naprednem 21. stoletju, je poznavanje virtualne realnosti za marsikoga še zmeraj nekaj tujega. Ta navidezna resničnost je pravzaprav neke vrste računalniška simulacija, kjer ima udeleženec občutek, da se nahaja v umetnem okolju. Hkrati pa navidezna resničnost soobstaja z realnim svetom, saj se vstop v virtualno dogaja v realnem času. Z drugega vidika pa se pravzaprav nahajamo v dveh svetovih hkrati; sama zavest se z določenimi čutili (vid, sluh) preseli v virtualni svet in čas, medtem pa telo ostaja v realnem prostoru in času. Morda se s tem odpira množica vprašanj, katera realnost je bolj prava, čemu verjeti in kako živeti v vzporednih resničnostih, ki iz dneva v dan nastajajo.

Gledalec je (za razliko od tradicionalne gledališke izkušnje) na plesni predstavi Tebi umeščen na oder, na vrtljiv stolček, in dobi komplet virtualnih očal in slušalke.

V času epidemije, ko so bila gledališča zaprta za obiskovalce, so ustvarjalci gledališče preselili na splet, in sicer s pomočjo filma oz. videa. Takrat je bil to izhod v sili, v postepidemičnem času pa se je začelo intenzivnejše raziskovanje gledališča v novi sferi, ki jo omogoča ravno ta medij.

Gledalec je (za razliko od tradicionalne gledališke izkušnje) na plesni predstavi Tebi umeščen na oder, na vrtljiv stolček, in dobi komplet virtualnih očal in slušalke. Ko si ob znaku tehnika nadene opremo, vstopi v drug svet, kjer je brez telesa in svojega jaza, je zgolj nekakšen mehanizem, ki se odloča, kam bo z obračanjem glave usmeril svojo pozornost. Tako gledalec sam gradi svojo zgodbo, svojo predstavo, zato je v nekem smislu tudi sam performer, ki skupaj s plesalkama in koreografinjama Tjašo Bucik in Patricijo Crnkovič ter z igralcem Klemnom Kovačičem ustvarja svojevrsten svet.

Celotna zgodba pravzaprav temelji na prehodih med nekakšnimi sanjskimi prostori v nadrealnem svetu, ki jih z rdečo nitjo povezuje roza balon, napolnjen s helijem.

Gledalec se torej sooča s plesno predstavo v navidezni realnosti, kjer se menjavajo prostori: oder, bar Pritličje, streha visoke stavbe in bela soba. Z menjavo prostorov prikazuje potovanje skozi človekovo notranjost. Celotna zgodba pravzaprav temelji na prehodih med nekakšnimi sanjskimi prostori v nadrealnem svetu, ki jih z rdečo nitjo povezuje roza balon, napolnjen s helijem. Njegovo celotno potovanje po prostorih je pravzaprav precej (ali pa samo na videz) podobno Freudovi psihoanalitični teoriji, ki opisuje, kako vsak duševni dogodek svojo pot prične v nezavednem stadiju ali fazi in šele iz tega pride v zavestno fazo – sam je v knjigi Predavanja za uvod v psihoanalizo takšno »romanje« pojasnil s prostorsko predstavo. Če roza balon v tem primeru predstavlja nekakšno drugost, ga že zaradi dejstva, da je povsem različen od svojega okolja oz. da je edini materialni predmet, ki potuje po virtualni realnosti, lahko potemtakem po psihoanalitični teoriji enačimo z duševnim nagibom ali impulzom. Na začetku virtualne izkušnje torej zagledamo plapolajoč roza balon na sredini zatemnjenega odra – to spominja na Freudov sistem nezavednega, prostor človekovega nezavednega področja. Za Freuda je namreč človekovo nezavedno neko drugo prizorišče. Pot se nato nadaljuje na strehi visoke stavbe, kjer je pravzaprav več roza balonov, ki so privezani na tla; plesalki pa jih nato spuščata visoko v zrak, kar se ponovno zdi kot vzporednica freudovske teorije, kjer čuvaj (cenzura) odloča, kateri duševni nagibi so odobreni, da lahko vstopijo v sistem predzavednega. Ko gledalec na koncu predstave sname očala, na sredini odra zagleda ravno takšen roza balon, ki mu je torej uspelo pripotovati do zavesti oz. do naše lastne čutno zaznavne realnosti ali ciljne točke. Gledalec tako v predstavi s pogledom navzven dobi tudi vpogled v lastno notranjost, v lastne duševne procese, ki ga oblikujejo.

Sodobna plesna koreografija je bila ekonomična in ni v celoti izkoriščala prostora, ki je bil na voljo. Vendar je bil ravno zato bolj izpostavljen gib performerjev, ki je bil zelo oster, natančen.

Ob raznoliki glasbeni spremljavi je atmosfero obogatil tudi Kovačič z recitacijo pesmi Maje Gal Štromar, Katje Perat in Barbare Korun. Vendar pa so bili določeni zvoki (škripanje starih vrat ali omare in nekateri visoki toni) dokaj neprijetni. Sodobna plesna koreografija je bila ekonomična in ni v celoti izkoriščala prostora, ki je bil na voljo. Vendar je bil ravno zato bolj izpostavljen gib performerjev, ki je bil zelo oster, natančen. Bilo je veliko ponavljanja in uporabe telesa kot naravnega zvoka (npr. razni ploski po različnih delih telesa), plesalki sta se tako tudi pogosto igrali z gledalčevo pozornostjo. V enem od prizorov so izkoristili bližnji pogled, ki ga omogoča virtualna resničnost, in s koreografijo obrazne mimike prikazali, kako je Klemen Kovačič vlekel kožo Patriciji Crnkovič, hkrati pa sta temu dodala še veliko spakovanja. Vendar so z nekaterimi gestami morda že preveč posegali v gledalčevo bližino in tako povzročali utesnjenost, sploh v prizorih, ko se gledalec počuti pomanjšanega in gleda performerje od spodaj, ki so kot nekakšni velikani. Gledalec v gledališču je zelo redko izpostavljen bližini nastopajočih in čeprav so imeli ustvarjalci zaradi sodobne tehnologije veliko več možnosti kot pri »navadni« plesni predstavi (npr. igranje s formati in bližino plesalcev), čeprav je bil omogočen pogled na izraze na obrazu ali pa že najmanjše premike, teh učinkov niso vselej uporabili pomensko prepričljivo.

Ustvarjalci predstave so z razbijanjem tradicionalne gledališke forme, z izkušnjo, ki se giblje nekje na meji med filmom in gledališčem, a vselej onkraj že znanega, želeli stopiti korak naprej, korak v prihodnost. Čeprav predstava, ki vključuje virtualno resničnost, prinaša tveganje, da se bodo gledalci oz. določeni posamezniki obračali v napačno smer, je režiser filmskega posnetka, August Adrian Braatz, v 30-minutni izkušnji poskrbel, da je bila točka pogleda (point of view) dovolj usmerjena, da nihče ni zares izpadel iz dogajanja, kljub svobodni volji gledalcev.

Ni mogoče slišati aplavza ali videti odzivov soljudi. Gledalec v tišini čaka, dokler se končno ne opogumi in sname očala.

Eden od najmočnejših prizorov plesne predstave je zadnji prizor, ki se dogaja v veliki beli sobi. Gledalec pred seboj zagleda kip oz. zanimivo in estetsko figuro, oblikovano iz trojice teles, ki se počasi prične premikati. Ko pa se plesalci počasi pričnejo izvijati iz postavljene figure, začnejo teči v krogu ob robu krožnega prostora dogajanja. Gledalec lahko teče z njimi, lahko si da duška in se z njimi vrti v krogu ali pa pri miru spremlja, kako njihova telesa počasi izginjajo. Vsak hip so njihova telesa bolj bleda, prozorna, dokler na koncu ne izpuhtijo v zrak. Gledalec tako ostane sam. Prvič v celotni predstavi začuti osamljenost, ker ni nikjer nikogar, niti njega samega. Morda malo gleda po prostoru in se sprašuje, iz katere smeri se bodo pojavili, ali pa si postavlja vprašanja, kako vedeti, ali je to konec predstave. Ni mogoče slišati aplavza ali videti odzivov soljudi. Gledalec v tišini čaka, dokler se končno ne opogumi in sname očala. Takrat se zgodi padec – nazaj v staro, dobro resničnost.

Potencial virtualne resničnosti v sferi gledališča je velik, ker omogoča še nevideno, nove raziskave, tako za teoretike kot tudi za performerje.

Plesna predstava Tebi, ki se dogaja v virtualni realnosti, je eden od projektov na slovenski gledališki sceni, ki pripravlja gledalce na ne tako oddaljeno prihodnost, na čas, ki že trka na vrata. Kljub temu, da bo gledališče tudi ob napredni tehnologiji ostalo živo, že samo zaradi realnega stika s performerji in procesa prihoda v gledališče, zaradi fizičnega premika v drug prostor, kjer v garderobi odložiš vse probleme in se predaš drugi zgodbi, bodo ustvarjalci kmalu začeli pospešeno raziskovati tudi druge oblike, ki pa hkrati nakazujejo gibčnost gledališča. Potencial virtualne resničnosti v sferi gledališča je velik, ker omogoča še nevideno, nove raziskave, tako za teoretike kot tudi za performerje. Glede na to, da je Tebi ena izmed predstav, ki raziskujejo novo področje, ki ga lahko pravzaprav označimo (zaenkrat še) za eksperimentalnega, je v gledalcu pustila mnogo novih občutij, radovednosti in tudi navdušenja nad tem, kam vse sega gledališče. Hkrati pa je gledalec s seboj (razen poletnega plašča) odnesel misel oz. idejo o raziskovanju samega sebe, vprašanje o meji med realnostjo in imaginacijo ter razmislek o raziskovanju novih medijev in tehnologije.

Nika Šoštarič
je študentka filozofije in slovenistike FF UL. Ukvarja se z gledališčem, pisanjem gledaliških kritik in zlaganjem besed nasploh. 

---

TEBI
Avtorstvo, koreografija in izvedba: Tjaša Bucik in Patricija Crnkovič
Soavtor in izvajalec: Klemen Kovačič
Avtor glasbe: August Adrian Braatz
Avtorice besedil: Maja Gal Štromar, Tebi iz pesniške zbirke Boginja z zamudo; Katja Perat, Ljubezen iz zbirke Davek na dodano vrednost; Barbara Korun, Pridem takoj
Režija in oblikovanje videoposnetkov: August Adrian Braatz
Produkcija: Zavod EN-KNAP / Koprodukcija: Adrian film

Opombe bralcev (0)