Raztelešenje

Plesni performans Nika Rajška, ki odrski dogodek kombinira z VR izkušnjo, tematizira dvojnost utelešenja in raztelešenja, a se po mnenju avtorja refleksije premalo posveti problemu virtualnega. Četudi solidno odslika sodobno manijo digitalnih medprostorov, pa gledalcu ali gledalki ne dopusti prostora za lasten razmislek, ko ne ponudi dovolj prostora za avtonomno pot njegove ali njene domišljije.

Tematika, ki se nam razkrije kot gonilo in vezivo performansa, je dvojnost radikalno utelešenega in raztelešujoče virtualnega.

Plesni performans MONOLOG/DIALOG, ki ga je plesalec Nik Rajšek premierno uprizoril na dan rojstva našega velikega pesnika, je eksistencialistična meditacija na temo osamljenosti in preseganja okov utesnjujočega samozavedanja. Performans sestoji iz dveh delov, VR-izkušnje, naslovljene MONOLOG, in plesnega performansa, naslovljenega DIALOG. Tematika, ki se nam razkrije kot gonilo in vezivo performansa, je dvojnost radikalno utelešenega in raztelešujoče virtualnega. A medtem ko se zdi v živem performansu ta dvojnost plodovita in povedna, v virtualni izkušnji umanjka njen sporočilni naboj.

Ker je plesalčev gibalni slog izrazito fizičen in neposreden, uprizoritveni medij virtualne izkušnje pa nam neposrednost njegovega telesa odteguje v neskončnost, bi v MONOLOGU pričakovali bolj eksplicitno opredelitev do problema virtualnega. Sploh zato, ker nam je estetika živih teles, mehaniziranih skozi dvojiško logiko virtualnih omrežij, dobro znana iz aplikacij, kot sta TikTok in Instagram. Ko se znajdemo v virtualnem svetu, nas nenavadna dejanja, ki jih v MONOLOGU v nekakšni zamaknjeni norosti izvaja (virtualni) performer, ne presenetijo, saj smo jih vajeni iz tovrstnih digitalnih prostorov. Pogrešamo pa komentar na libidinalno ekonomijo, ki tovrstnim prostorom vlada.

Pogoj za vsakršno eksistenco je posredovanost; bodisi skozi zavedanje lastne preteklosti bodisi skozi dostop do podatkovne baze, ki je preteklost drugega/drugih.

Mnenje avtorja te kritike je, da je naivno misliti, da lahko pobegnemo svoji lastni resničnosti. Naivno je zamisliti si, da imamo lahko »nadzor nad svojimi lastnimi sanjami«, kakor piše v opisu performansa. Prostor, ki presega vsakršno razumskost, je izmišljija, ki so jo ustvarili romantični filozofi in izkoristili ponudniki digitalnih storitev poznega kapitalizma. Pogoj za vsakršno eksistenco je posredovanost; bodisi skozi zavedanje lastne preteklosti bodisi skozi dostop do podatkovne baze, ki je preteklost drugega/drugih. Nikoli se ne moremo popolnoma osvoboditi, saj nikoli ne moremo popolnoma zaobiti lastnih želja. Sanjski svet, tvorjen v celoti iz naših najbolj divjih želja, pa ni več sanjski svet, ampak digitalno fevdalno kraljestvo, kjer v zameno za upanje v nek onstran prodamo svoje najbolj divje ideje in svojo inherentno človeško nenadzorljivost. 

Sanje vedno rastejo na presečišču z resničnostjo, domišljija pa je brezšivno prepletena z razumom. Razumu v nekem smislu nikoli ne moreš uiti; in kaj se zgodi, ko poskušaš? In kaj se zgodi, ko se za to opreš na še ne dobro preizkušeno tehnologijo? 

Slog, v katerem se nam sprva predstavi, je discipliniran in izčiščen; v nadaljevanju performansa pa se izčiščenost tega sloga vedno bolj izgublja na račun improvizacije, ki formalno sporočilnost gibov podredi fascinaciji nad telesnostjo samo.

Ko vstopimo v veliko dvorano Španskih borcev, se je DIALOG že začel. Na odru že stoji performer, medlo nasmejan in pripravljen na vzpostavitev stika z nami. Oblečen je v kombinezon, ki spominja na poslovno obleko. Medtem ko je njegovo telo v popolnem mirovanju, se glava premika v izrazito počasnem gibanju iz leve proti desni in nazaj, tako da se njegov pogled vsaj za trenutek zaustavi na vsakemu izmed gledalcev. Njegova prisotnost pomirja. Radi bi spregovorili z njim. Na odru ni rekvizitov, razen iz vrvišča spuščenega stripovskega besedilnega oblačka, v katerem piše »HELLO!«. Ko iz zvočnika zaslišimo pozdrav »HELLO!«, se oblaček nenadoma dvigne, performer pa sunkovito odskoči in izvede zaporedje hitrih gibov, s katerimi preko različnih talnih figur v nekaj sekundah prepotuje celoten oder. Slog, v katerem se nam sprva predstavi, je discipliniran in izčiščen; v nadaljevanju performansa pa se izčiščenost tega sloga vedno bolj izgublja na račun improvizacije, ki formalno sporočilnost gibov podredi fascinaciji nad telesnostjo samo.

Ta sprememba v nadzorovanosti koreografije je v kontekstu DIALOGA izjemno sporočilna, saj se odvija na kontinuumu, vzporednem s kontinuumom različnih vrst vprašanj, ki jih slišimo iz zvočnika in beremo na zadnji steni. Zdi se, da neskončno zaporedje vprašanj tvori bela manekenska lutka, ki jo performer ob koncu prvega prizora privleče iz zaodrja in do katere med performansom vzpostavlja vedno bolj kompleksen odnos. Vprašanja so najprej topla in osebna (»How are you?«, »What is your nicest memory of today?«); nato pa zadobivajo vedno bolj hladni, algoritemski značaj (»Who is your favourite actress?«, »What is your favourite food?«). Kvaliteta performerjevega telesa se med vedno bolj nadležnim rafalom vprašanj radikalno spreminja, saj s svojim telesom odgovarja na vse enostavnejša vprašanja, ki prihajajo iz domnevno vedno bolj nezainteresiranega vira. Ko nastopijo vprašanja tipa ali-ali (»Would you rather do this or do that?«), se dodelana sodobnoplesna tehnika z začetka performansa transformira v poenostavljene vsakodnevne vzorce gibanja, razširjene z izstopajočo afektivnostjo razdraženega telesa. 

Vse to zaradi želje – želje po tem, da bi se spustil po zajčji luknji nizdol, v polje prepleta z drugim, s posrednikom svoje resničnosti; s partnerjem v dialogu, tem vražjem plesu.

Performerjevo telo ob koncu DIALOGA ne vsebuje več ustaljenih razmerij, po katerih bi uravnavalo svoje gibanje. Vse je en sam zalet in zanos. Telo ni več enotno, ampak razsekano. Raztelešeno. In ravno v trenutku njegove največje raztelešenosti, ki postaja tudi naša, iz zvočnikov zaslišimo rafal novih vprašanj, ki se, zanimivo, navezujejo neposredno na izkustvo lastnega telesa. »How do you feel in your own body?«, »How do you like your breasts?«, »Are you happy with the size of your penis?« Je to cinizem? Namerno pehanje v obup? Širi se nezadržna norost. Performer poskuša z lutko storiti isto, kot je lutka storila z njim: njeno telo razstaviti na dele. Za trenutek se spomni svoje enotnosti, svojega lastnega življenjskega ritma, ko v dodelani koreografiji razstavi lutko in njene dele raznese na vse smeri odra. A glas lutke za razliko od človeškega ni pogojen z enotnostjo njenih telesnih delov. Performerjevemu obupu nad neuspelo misijo sledi ponovno raztelešenje, kar v DIALOGU postane ustaljena dinamika. »Misije« so ponazorjene s presunljivimi prizori, v katerih performer izkazuje višek discipline in motivacije, »raztelešenja« pa z divjimi prizori, v katerih performer deluje popolnoma podrejen ritmu vprašanj. Vse to zaradi želje – želje po tem, da bi se spustil po zajčji luknji nizdol, v polje prepleta z drugim, s posrednikom svoje resničnosti; s partnerjem v dialogu, tem vražjem plesu. Kje se vse to konča? V opustitvi želje po drugem? V MONOLOGU?

Glede na to, da je ena izmed glavnih tematik performansa domišljijsko preseganje omejitev lastne zavesti, performerja pa odlikujeta izjemna neposrednost in utelešenost, je nenavadno, da se naposled zataknemo v prostoru, ki nas začara in zasanja v tolikšni meri, da ob izstopu iz male dvorane Španskih borcev komajda čutimo lastno telo.

MONOLOG lahko gledamo bodisi kot uvod v DIALOG bodisi pa kot nadaljevanje DIALOGA. Oba dela sta zrežirana ciklično, tako da se končata tam, kjer se začneta, ali pa eliptično, tako da v začetno postavitev uvedeta minimalno razliko. Če ju gledamo v zaporedju DIALOG – MONOLOG, kar po naslovu in opisu sodeč sicer ni »pravo« zaporedje, je pa edini način, da si virtualni performans, omejen na 16 mest, ogledamo vsi gledalci DIALOGA, nas drugi del domnevno povede v prostor performerjeve norosti. V ambientalni medprostor, podoben twinpeaksovski črni loži ali pa dark webu, spletnemu prostoru, polnemu nenavadnih in obscenih vsebin. Čeprav ta prostor naseljujejo različne nenavadne entitete, kot je denimo zasanjani deček – domnevno performerjev doppelganger, ki po odru sprehaja malega robota, podobnega manekenski lutki iz DIALOGA –, je prisotnost teh entitet slabo motivirana. Performer izvaja številna obscena dejanja (verižno kadi, masturbira, v nas meri s pištolo), s čimer sicer doseže učinek šoka, a ta šok nima ustrezne pripovedne funkcije. Vse omenjene prvine se medsebojno dopolnjujejo pri ustvarjanju vznemirjajočega in mestoma zloveščega prostora, a ni dovolj jasno nakazano, kako se lahko v tem prostoru orientiramo ali kako ga lahko presežemo. Glede na to, da je ena izmed glavnih tematik performansa domišljijsko preseganje omejitev lastne zavesti, performerja pa odlikujeta izjemna neposrednost in utelešenost, je nenavadno, da se naposled zataknemo v prostoru, ki nas začara in zasanja v tolikšni meri, da ob izstopu iz male dvorane Španskih borcev komajda čutimo lastno telo. 

Brezmejne možnosti za odlaganje lastnih duševnih vsebin imajo na koncu koncev svoj davek: raztelešenje. Če nam kdo reče, da nam bo omogočil prostor za neomejeni in brezpogojni zalet domišljije, moramo vedeti, kaj hoče v zameno.

MONOLOG vsekakor dobro poustvari občutje sodobnega človeka, izgubljenega v digitalnem medprostoru, ki ponuja brezmejne možnosti za odlaganje lastnih duševnih vsebin in norih fantazij. A te reprodukcije ne podkrepi z razsežnostjo, v kateri bi gledalci lahko ohranili avtonomnost lastne domišljije. Brezmejne možnosti za odlaganje lastnih duševnih vsebin imajo na koncu koncev svoj davek: raztelešenje. Če nam kdo reče, da nam bo omogočil prostor za neomejeni in brezpogojni zalet domišljije, moramo vedeti, kaj hoče v zameno. 

Je »smisel« uprizoritvenih umetnosti, da nam ponudijo zrcalo? Ali pa naj bi zrcalne podobe obogatile z možnostjo zamišljanja drugačnih podob? Zdi se, da se je v prepletu gibalno sicer izjemno zanimivih performansov, DIALOGA in MONOLOGA, ponudila priložnost za izrecno tematizacijo virtualne resničnosti kot uprizoritvenega sredstva. Z virtualno resničnostjo posredovana telesa delujejo po drugačnih zakonitostih. Potiskajo nas v nove medsebojne dinamike, v nova domišljijska obzorja. Na površino nam pomagajo splaviti nove komplekse, nove travme. Čeprav je projekt MONOLOG/DIALOG razprl področje spraševanja, nam ni dopustil pravega prostora, da bi našli odgovore. 

---

---

MONOLOG
Idejna zasnova: Nik Rajšek, Veronika Valdés
Koreografija, režija: Nik Rajšek
Izvajalci: Nik Rajšek, Enej Zidar, EVA
Montaža: Andrej Lamut
Glasba, kostumi, rekviziti: Nik Rajšek
Programiranje in upravljanje robota: Žan Rajšek
VR režija in svetovanje: Enya Belak
Snemanje in obdelava zvoka: Studio 100
Posebne zahvale: Adam Peterson, Olympia Kotopoulos, EN-KNAP ekipi

DIALOG
Idejna zasnova: Nik Rajšek, Veronika Valdés
Koreografija in izvedba: Nik Rajšek
Glasba: Jesse Sep van Aalderen, Nik Rajšek
Glas: Christopher
Oblikovanje svetlobe: Nik Rajšek, Hotimir Knific
Besedilo in kostumi: Nik Rajšek
Svetovanje: Moreen Beentjes
Posebne zahvale: Adam Peterson, Olympia Kotopoulos, Enya Belak, EN-KNAP ekipi

Opombe bralcev (0)