Obisk predstave

»Kaj sploh pomeni obiskati predstavo? Kaj vse korenini v fenomenologiji samega obiska?« se Zala Dobovšek sprašuje ob obisku performansa Pri meni doma Mirjane Medojević. Z oblikovanjem prostora, zvoka, scenografije in atmosfer performans razpira številne pomene doma/domovanja/domačnosti, vendar se avtorica zapisa pomudi tudi pri njegovi ranljivosti. Slednja aludira bodisi na prekarno sedanjost ali brezdomskost bodisi na odsotnost varnega doma, poleg osebne avtoreferencialnosti pa se dotika tudi »metafizičnega aspekta bivanja tu in onstran.«

Spraskan parket Sindikalne dvorane (Stare mestne elektrarne Ljubljana) v performansu Pri meni doma učinkuje kot osrednji readymade element. Tla so rustikalna, obtolčena in samozadostna, zdelane lesene deske se zdijo kot neme pričevalke preteklosti, po eni strani domačne, po drugi nikogaršnje. A prav zato, ker so avtentične v vsem svojem sijaju, ne morejo biti nevtralne. Verjetno niti pod razno ne bi bile deležne tolikšne pozornosti, če se ne bi s svojo pojavnostjo tako konkretno in hkrati simbolno zlile s tematskimi komponentami performansa. V njem avtorica in izvajalka Mirjana Medojević v samosvoji performerski drži preizprašuje pomene doma – domovanja – domačnosti, ki jih umešča v širok spekter intimnega, sociološkega, političnega, kulturnega, geografskega in psihološkega razumevanja. Predstava namreč figurativno in dobesedno postane njen začasni dom. K njej pridemo na ogled, ki je tudi že obisk.

Kaj sploh pomeni obiskati predstavo? Kaj vse korenini v fenomenologiji samega obiska? Obisk je spojitev in skupnostna delitev nekega prostora in časa, a je hkrati tudi že intenziven moment prilagajanja in posluha za drug drugega.

Znova se mimo samega dogodka ali nadenj vrine še ena zastranitev ob razmisleku o obstoječi besedni zvezi, ki jo nenehno uporabljamo kot ustaljeno frazo, a morda redko pomislimo, kaj pravzaprav zares pomeni in zajema. Kaj namreč mislimo s splošno medijsko in strokovno rabo izraza »obisk predstave«? Kaj sploh pomeni obiskati predstavo? Kaj vse korenini v fenomenologiji samega obiska? Obisk je spojitev in skupnostna delitev nekega prostora in časa, a je hkrati tudi že intenziven moment prilagajanja in posluha za drug drugega. V (zasebni ali javni) obisk je vselej že vpisana njegova minljivost, je moment, iztrgan iz toka prvotne realnosti, da bi vstopili v neko drugo realnost. Ta je lahko fikcija ali zgolj še ena resničnost na nekem drugem nivoju. Z obiskom nam je naložena nova vloga, ki za seboj potegne tako rekoč vse: obnašanje, gibanje, sporazumevanje. V njem se vsakič na novo modificirajo vrtljiva razmerja (ne)moči, četudi se načeloma izogibamo kategorijam nadrejenosti in podrejenosti navzočih. Gre za vstop nekoga/nečesa tujega v neko domačnost, pri čemer tujosti ne gre razumeti dobesedno, temveč kot vrivek v neko obstoječe (udomačeno) stanje. Obisk skoraj vedno zaznamuje vsaj minimalno pričakovanje nečesa presežnega, obisk kot dogodek, na katerega se obe strani nevidno (psihično ali tehnično) pripravljata, predvsem v izogib zadregam in nesproščenosti. Obisk je pravzaprav velikokrat zelo natančen scenarij, kar pa še ne pomeni, da se kot konstrukt ne more približati izkušnji obreda/rituala. Morda lahko sklenemo, da obisk (predstave) postane potopitven (immersive) dogodek takrat, ko se počutimo »kot doma«. Doma ne le v prostoru, pač pa doma predvsem v lastnem telesu. Obisk predstave zato vedno odzvanja dvoplastno: mi obiščemo njo, a vzajemno tudi ona obišče nas.

»Nisem več tujka tukaj, čeprav mi uradno manjka državljanstvo. Imam položaj začasne prebivalke, kar je tudi intimno položaj, ki bi si ga želela v smislu notranjega občutka svobode obdržati celo življenje. Končno smo vsi v odnosu do življenja samo začasni prebivalci in prebivalke« izreče izvajalka v enem od intervjujev.

Da je ultimativni dom prav lastno telo, je zagotovo ena temeljnih tez vseh tistih, ki si življenje ukrojijo kot niz selitev. Nezasidranost bivanja režiserke Mirjane Medojević vsekakor lahko beremo v tej luči, saj se je v nekaj letih izselila in vselila v različne države. Tujina razpre fascinantne, a tudi boleče uvide vase, pojavi se nenehno vzpostavljanje sebe, saj vsakršna identiteta onstran domače grude še zdaleč ni samoumevna, pravzaprav jo je treba nenehno poudarjeno regenerirati, utrjevati in oskrbovati. »Nisem več tujka tukaj, čeprav mi uradno manjka državljanstvo. Imam položaj začasne prebivalke, kar je tudi intimno položaj, ki bi si ga želela v smislu notranjega občutka svobode obdržati celo življenje. Končno smo vsi v odnosu do življenja samo začasni prebivalci in prebivalke« izreče izvajalka v enem od intervjujev. Nad enimi od vrat v Sindikalni dvorani se nahaja napis SARAJEVO (tam je izvajalkin trenutni domicil), a vhod v ta prostor ni povsem transparenten, vanj se v presledkih vrača, včasih se zazdi kot njeno varno zatočišče, drugič kot nujno zaklonišče, a v vsakem primeru nakazuje učinek večpomenskega transferja.

Prizorišče performansa ne skriva obstoječih (scenskih/scenografskih) atributov dotične sindikalne dvorane, a ne da bi zanikal prvotno podobo prostora, se vanj razliva več možnih asociacij bivalnega prostora (stanovanje, soba, loft, studio, galerija), ki pa hkrati ne sili v verizem, ampak se odkrito razstavlja in sestavlja kot oder, kot lokacija uprizarjanja za pogled drugega. Status izvajalke (gostiteljice) in njen odnos z občinstvom (gostjami in gosti) je v resnici zelo izmuzljiv, njena identiteta se ne pusti uloviti, v njej je razcepljena figura, ki zelo očitno nastopa, a hkrati ta nastop tako rekoč ves čas zaznamuje nekakšna vseenost. Ne kot brezbrižnost, pač pa kot popolno samosprejetje, ki se ne ozira na zunanje mnenje, hkrati pa skozi nepretrgano odrsko akcijo brez prestanka posreduje lastno stališče.

Tok dogajanja potuje po prizorišču in ga razčleni na horizontalne rezine, prizori so glede na vnaprej dan potencial dvorane izkoriščeni vsak v svojem kotu oziroma nekakšnem otoku, ki ga izvajalka sproti napolni s pomeni in vizualnimi učinki. Prostor je transparenten, surov in na nek način grob, kakor je primordialna tudi sprotno ustvarjena zvočna kulisa Sama Kutina, njegov eksperimentalni zven z uporabo vsakdanjih predmetov in kombiniranih glasbil pridobi tokrat še na večji metaforičnosti. Kutinova prisotnost oziroma aktivnost v dogodku je dramaturško dokaj poljubna, hkrati pa je njegova glasbeno-performerska navzočnost kot taka (tako kot skoraj vedno) pravzaprav že »predstava v predstavi«. V tokratnem kontekstu ga lahko s ščepcem ironije beremo tudi kot hišnega DJ-ja ali zgolj personifikacijo alternativnega tranzistorja, ki s spremljanjem nastopajoče sproti kratkočasi še njene goste in gostje.

Mestoma gre že skoraj za revijo skulptur ali instalacij, vizualna komunikacija prevzema poglavitno retoriko performansa, v katerem se skozi jezik na videz improviziranih akcij pravzaprav vzpostavlja temeljna družbena kritika.

Nasploh se zdi, da se Pri meni doma zelo načelno upira kakršnemu koli klasičnemu razumevanju dramaturgije kot nosilke suspenza, prej obratno: nizanje prizorov je linearno, namenoma premočrtno in brez klimaksa, sprotno nastajajoče scenografske markacije nastajajo z namenom vzpostavitve stanja in vzdušja, nikakor pa ne dogodka ali konflikta. Mestoma gre že skoraj za revijo skulptur ali instalacij, vizualna komunikacija prevzema poglavitno retoriko performansa, v katerem se skozi jezik na videz improviziranih akcij pravzaprav vzpostavlja temeljna družbena kritika. Kaj imajo skupnega uporaba osiromašenih podnajemniških sob in brezdomska populacija: domišljijo, kako iz »nič« narediti »vse«. Čeprav je sociološka vrednostna komponenta doma v času kovida divje narasla in se tovrstna tematika od začetka epidemije v mnogoterih oblikah in reprezentacijah pojavlja v uprizoritveni praksi, je ta v Pri meni doma precej zatišna, pojavlja se v fragmentih in vsekakor po principu individualnih prostih asociacij občinstva, ne pa kot ilustrativna iztočnica izvajalke.

Nenehna bivanjska tranzitnost se tako iz izvajalkine avtobiografske note razseli tudi na področja širšega družbenega komentarja, ki dandanes žal nagovarja cel spekter generacij. Podnajemniška negotovost kot znak prekarnosti na eni strani in absolutna odsotnost kakršnega koli imetja kot znak brezdomstva se iz sicer izjemno raznolikih izvirov (ki se ju niti ne da primerjati) vendarle stikata v območju izrazitega vpliva na posameznikovo identiteto in zaznavo trajnosti oziroma začasnosti; takšna zavest se namreč nikoli ne more scela usidrati, temelj je premičen (ali pa ga celo ni), dom je, a ga hkrati ni zares, saj mu nenehno preži nevarnost selitve – kamor koli že. Brezdomstvo in socialna revščina sta v bistvu (in paradoksalno) izjemno teatralna, v njuni praznini se pogosto kopičijo raznoliki elementi bivanja, ki zaradi nujnosti preživetja spominjajo na parodijo vsakdana, v iznajdljivosti iskanja rešitev pa že malodane na grotesko – vsebinsko ali estetsko. Eden takšnih paradoksalnih odrskih rekvizitov je nedvomno nakupovalni voziček kot nepogrešljivo pohištvo za brezdomne. Kapitalistični pripomoček, ki nekomu predstavlja enkratni trgovinski nakup, drugi pa vanj zloži vse svoje imetje.

Pri meni doma na nenavaden in nenormativen način razgrinja večplastnost bistva in pomena doma, je skrajno oseben performans, ki izhaja iz zaledja avtoreferencialnosti in intimnih izkustev, pri tem pa gre ponekod že tako iskreno globoko, da se dotakne točke skupnostnega bivanja in s tem postane – nepričakovano – docela univerzalen.

Prvinskost performansa se tako ne reprezentira le v konceptualnem izboru prostora, scenografije, materialov, zvoka in atmosfer, temveč predvsem v dotiku problematike ultimativne ranljivosti, ki jo sproža občutek nestabilnosti, krhke sedanjosti in motne prihodnosti, ki se nekje na neki točki – želeli ali ne – globoko povezuje prav z občutkom varnosti doma. Doma kot neke trajnostne baze in ne le kot infrastrukture. Morda tudi od tod ta razgrnjena linearnost performansa, ki se ne ozira nazaj niti naprej, ampak živi/životari v čisti tukajšnjosti in zdajšnosti, kakor ve in zna. Morda je prav zato na trenutke lahko tesnoben, izpraznjen in brez vizije, kot da odraža neko neizrečeno in prikrito stanje kolektivne zavesti. Pa vendar performans kot tak ne stremi k neposredni sporočilnosti, prej se je izogiba, hkrati pa je v svoji slikovitosti vsakdanjih materialov izjemno sugestiven. V drobcih se skozi ganljivo ironijo na trenutke in z jasnim naslavljanjem gostujočega občinstva dotika tudi metafizičnega aspekta bivanja tu in onstran. Motiva smrti se dotakne dvakrat: prvič skozi demistifikacijo posmrtnega življenja (strop je samo strop, nad njim ni ničesar), drugič skozi razkritje okostnjaka sredi grmade predmetov, konzerv in odej. Pri meni doma na nenavaden in nenormativen način razgrinja večplastnost bistva in pomena doma, je skrajno oseben performans, ki izhaja iz zaledja avtoreferencialnosti in intimnih izkustev, pri tem pa gre ponekod že tako iskreno globoko, da se dotakne točke skupnostnega bivanja in s tem postane – nepričakovano – docela univerzalen.

ZALA DOBOVŠEK
je dramaturginja, gledališka kritičarka in (samozaposlena) docentka na AGRFT.

---

Mirjana Medojević: Pri meni doma
Ideja: Mirjana Medojević
Na odru: Mirjana Medojević in Samo Kutin
Glasbena improvizacija: Samo Kutin
Producentka: Špela Kopitar
Produkcija: Bunker, Ljubljana
Zahvala: Tamari Avguštin, Maruši Majer in Anji Novak
S podporo: Ministrstvo za kulturo RS, Mestna občina Ljubljana

Opombe bralcev (0)