Gledališče kot tehnološki organizem

Apofenija/1, nastala v produkciji konSa in koprodukciji Momenta Maribor, Bunkerja in Melare se giblje na presečišču umetne inteligence in človeške zavesti. Ana Lorger predstavo Varje Hrvatin in Nine Ramšak Marković vidi kot do skrajnosti prignano fantazmo zgodovinskih avantgardistov. »Pogled z odra, ki strmi v občinstvo, vzbuja nelagodje in nas neposredno nagovarja z vprašanjem, kako tehnologija s svojimi mnogoterimi očmi razpršene zavesti zre v nas in zamaje naša antropocentrična prepričanja.«

Razumevanje igralkinega ali igralčevega fizisa (zgolj) kot enega izmed koleščkov v mehanizmu gledališke scenografije lahko najdemo že pri nemških dadaistih in italijanskih futuristih, ki telo skušajo približati stroju. Fantazma tehnološkega napredka se želi telesa znebiti ali pa ga pretopiti v dinamično scenografijo, ki jo lahko na primer najdemo pri Hugu Ballu, Enricu Prampoliniju, do same skrajnosti pa jo je premislil ustvarjalec elektromehanične scenografije Friedrich Kiesler. Slednji se je skupaj s češkim dramatikom Karlom Čapkom preigraval s pomenom robotov v gledališču (predstava R.U.R. iz leta 1923), svoje razmisleke pa je dokončno izoblikoval in jih prignal do ekstrema z idejo optofonskega gledališča brez igralca in neskončnega gledališča kot prehajajočega prostora brez ljudi. Gledališče, ki se igra z oblikami uprizarjanja in razmejevanja človeka in stroja, ima torej že stoletno tradicijo, večinoma se je iz nje razvil sodobni performans.

Tako kot računalniške programe in telefonske aplikacije vse bolj razumemo kot samosvoj organizem in preizprašujemo njihovo zavest, tudi človeške možgane razumemo kot rizomatski preplet informacij, kjer so telesa (po deleuzovsko rečeno) stroji želje, priklopljeni drug na drugega.

Fantaziranje o odru brez človeka oziroma avantgardistično dehumanizirano človeško telo kot del scenografije stoji nedaleč od humanizirane mehanike. Tako kot računalniške programe in telefonske aplikacije vse bolj razumemo kot samosvoj organizem in preizprašujemo njihovo zavest, tudi človeške možgane razumemo kot rizomatski preplet informacij, kjer so telesa (po deleuzovsko rečeno) stroji želje, priklopljeni drug na drugega. In že se znajdemo v presečišču umetne inteligence in človeške zavesti, kar nagovarja tudi predstava Apofenija/1, nastala v produkciji konSa in koprodukciji Momenta Maribor, Bunkerja in Melare. Projekt konS je sicer platforma za sodobno raziskovalno umetnost, ki prireja številne delavnice za otroke in odrasle, s katerimi spodbuja povezovanje umetnosti, tehnologije in izobraževanja, ter na ta način približa tehnologijo tistim, ki se z njo na profesionalni ravni ne ukvarjajo.

Apofenija/1, s katero Varja Hrvatin in Nina Ramšak Marković (kot tehnična soavtorja se podpisujeta še Staš Vrenko in Monika Pocrnjić) odpirata prvo »demo verzijo subjekta umetne inteligence«, je sestavljena iz tridimenzionalne konstrukcije visečih belih pravokotnih površin različnih dimenzij (scenograf Igor Vasiljev), razporejenih tako, da se stekajo v očišče tega skorajda konstruktivističnega interierja. Prav zaradi globinske postavitve pravokotnih ploskev se video (oblikoval ga je Vid Merlak), ki se predvaja čez scenografsko površino, zdi prostorski in tridimenzionalen ter posledično z barvnimi in figuralnimi dimenzijami še bolj intenzivno vpliva na občinstvo. Na tleh in na kockastih delih prostora se nam predstavijo štirje roboti. Prvi je roka, podobna otroški igrači bagra, drugi je požiralnik, sestavljen iz dveh kolesc, zaprtih v stekleni škatli, tretji je 3D-tiskalnik, četrti pa je okrogel avtomatski sesalec, ki na svoji ploščati okrogli površini nosi glavo bele trgovinske lutke. Vsi štirje imajo svoj individualni značaj, govorijo vsak na svoj način in proizvajajo sebi lastne zvoke. Iz tega razloga jih sprejmemo kot štiri ključne ustvarjalne entitete, ki prevzamejo vlogo nastopajočih.

»Sem človek, imam možgane, moji možgani niso v moji glavi.«

Naslov predstave Apofenija/1 pomeni povezovanje med seboj nepovezanih stvari, kar nas spominja na psihotično stanje uma, kjer se med seboj oddaljene informacije sestavijo v konstrukcijo smisla. Na podoben način deluje naracija predstave, saj se pod avtorstvo oblikovanja besedila podpisuje Siri, oblikovanje besedila pa sta ustvarila eBralec in Google Prevajalnik. Besedilo je nastalo kot mešanica odgovorov na vprašanja ali kot replike na trditve, ki sta jih zastavljali človeški avtorici. Umetna inteligenca kot psihotični um povezuje na videz nepovezljive dele, ki jih črpa iz skorajda brezmejnega bazena informacij, zato iz tematik, kot so smisel življenja, razraščanje narave in vprašanje izvora (kura ali jajce), govor skače na restavracije, prehrano in možgane. Stavek »Sem človek, imam možgane, moji možgani niso v moji glavi« govori o razraščenem informacijskem prostoru, kjer je zavest nemogoče locirati zgolj v eni entitet, saj so simbolni jezik, gibanje in naracija predstave razpršeni v njeni večplastni scenografiji.

Pogled z odra, ki strmi v občinstvo, vzbuja nelagodje in nas neposredno nagovarja z vprašanjem, kako tehnologija s svojimi mnogoterimi očmi razpršene zavesti zre v nas in zamaje naša antropocentrična prepričanja.

Tako kot glas ima tudi video svojo pripoved, ki se iz abstraktnih vzorcev transformira v posnetke tekočih tovarniških trakov, pokrajin, ki spominjajo na street view iz Google Mapsov, oblakov in večernega neba, kjer se iz zvezd izluščijo mnogotere oči, te pa se povežejo z morskim dnom in transformirajo v oči hobotnice. Slednja zaradi svojega nenavadnega živčevja v dialog postavlja ne le vprašanje človeka in mehanike, temveč tudi biološkega razraščanja narave v razmerju do tehnološkega razraščanja žičnatih entitet. Pogled z odra, ki strmi v občinstvo, vzbuja nelagodje in nas neposredno nagovarja z vprašanjem, kako tehnologija s svojimi mnogoterimi očmi razpršene zavesti zre v nas in zamaje naša antropocentrična prepričanja. Čeprav je občinstvo edino človeško bitje v predstavi, se spopademo z občutkom, da morda le ni tako.

Apofenija/1 je zgolj prvi del v seriji projekta Apofenija, ki se (bo) ukvarja(la) z jezikom tehnologije in človeka, z vzpostavljanjem komunikacije med logiko umetne inteligence in človekovega načina razmišljanja. Je do skrajnosti prignana fantazma zgodovinskih avantgardistov. Ko na koncu ploskamo majhnim škatlicam na kolescih, ki se z dolgimi brčicami iz žic premikajo po prostoru, se spomnimo na žuželke, človeku morda poleg vodnih bitij še najbolj tuja in vesoljska bitja. Ploskamo toku gibanja in zvoka, digitalnemu arhivu neskončne količine informacij, za katerim sicer na začetku še stoji človek, da jih obdeluje in obvladuje, vse dokler pripoved umetne inteligence ne krene v svojo smer.

ANA LORGER
še vedno končuje študij primerjalne književnosti in dramaturgije.

---

Apofenija/1
Avtorici: Nina Ramšak Marković in Varja Hrvatin
Oblikovalec videa: Vid Merlak
Scenograf: Igor Vasiljev
Tehnična soavtorja: Staš Vrenko, Monika Pocrnjić
Oblikovalec zvoka: Jure Anžiček
Oblikovalka besedila: Siri
Oblikovalca govora: eBralec, Google Prevajalnik
Produkcija: konS
Koprodukcija: Moment Maribor, Bunker, Melara

Opombe bralcev (0)