Zakaj morajo (rezidenčni) umetniki v šole?

V okviru projekta Igrišče za gledališče 2.0, ki ga v šolski prostor uvaja Zavod Bunker, je Lea Kukovičič kot rezidenčna umetnica OŠ Prežihovega Voranca z učenci 9. b razreda »soustvarjala umetniško razstavo v prizidku šole, ki je bil (in je še vedno) namenjen rušenju.« Zaključno eksperimentalno razstavo sodobne umetnosti Kdaj _o konec? si je ogledala Erika Šešek, ki umetničin pristop vidi kot dragoceno pot širjenja vsebin sodobnih umetnosti v šoli, hkrati pa zareže v šolsko rutino. »Tudi šola je sprejela to metodo, kar je skoraj bolj subverzivno, kot sama odločitev umetnice.«

Otvoritev eksperimentalne razstave sodobne umetnosti (nastala je v okviru pouka likovne umetnosti) z naslovom Kdaj _o konec? se je odvila v torek, 30. 11. 2021, ob 19.00. Začela se je na izhodu razstavnega prostora, v preddverju šole, kar je delovalo pomenljivo v smislu prehajanja konca v začetek, ki ima svoj neizogiben konec. Konec osnovne šole, konec projekta, konec prizidka, konec leta, konec epidemije … In pričakovanje ter postavitev novih začetkov, ki jih najprej mislimo in kot mejniki v procesu osebne transformacije predstavljajo poseben odnos do slovesa, navezanosti in pričakovanja, kaj se bo zgodilo po tem in kako (mi) bo v novih situacijah in odnosih.

Iz šole so nas s svetilko pospremili do vhoda v prizidek, ki je že dolgo od-več, tistega večera pa je bil galerija, posamično in opremljeni z zloženko smo vstopali v ozek in nizek prostor v obliki črke u. Zloženka (oblikovalka Tanja Radež) s podatki o razstavi, grafičnim prikazom prostora in postavitvijo razstave ter setom vprašanj, ki so si jih v procesu dela zastavljali umetniki, je obiskovalcem služila kot likovna navigacija po razstavi.

Rezidenčna umetnica v šoli

Projekt »Rezidenčna umetnica« Lee Kukovičič v produkciji Zavoda Bunker je bil v OŠ Prežihovega Voranca načrtovan za šolsko leto 2019/20, a se je zaradi epidemije in posledičnega zaprtja šol zamaknil v prvo polovico šolskega leta 2021/22. Potekal je v izrazito nenaklonjenih okoliščinah, negotovosti ob odprtju šol in spreminjanju ukrepov pa so zahtevale več investicije v časovno in prostorsko usklajevanje dela med šolo in umetnico, kot bi bilo treba v običajnih razmerah. V vsakem primeru je tovrsten projekt zahteven, saj z drugačnim pristopom in vsebinami, ki jih kreirajo učenci in ne učni načrt (ter vnaprej znane resnice), zareže v šolsko rutino. Posledica nepredvidljivega procesa zamaje suverenost, varnost in predvidljivost tako pri učencih kot pri učiteljih. A hkrati tudi vznemirja in vabi v avanturistično pustolovščino. Zaradi vsega naštetega je projekt izjemno dragocen.

V času, ko je zamrla večina interesnih in obšolskih dejavnosti, je imel 9. b razred priložnost soustvarjati umetniško razstavo v prizidku šole, ki je bil (in je še vedno) namenjen rušenju.

V času, ko je zamrla večina interesnih in obšolskih dejavnosti, je imel 9. b razred priložnost soustvarjati umetniško razstavo v prizidku šole, ki je bil (in je še vedno) namenjen rušenju. Gre za prostor v velikosti 40 m2, ki razen načrtovanega rušenja in nanošene krame ni imel nobene pozornosti, odnosa in posledično tudi ne pomena za šolo. Zato je imel status »neprostora« oziroma »nekraja« (non-lieu). Izvajati pedagoško dejavnost v prostoru, ki je neustrezen in deplasiran, je za pedagoške delavce in širšo javnost predvsem z vidika pogojev (prostor ni ogrevan, čeprav ni hladen, ni primerno osvetljen, ne omogoča medosebne razdalje, ni opremljen z mizami in stoli, je prenizek …) najmanj neprimerno, če ne že kar predrzno in celo ne-varno. Obrat od zanemarjenega in zapostavljenega prostora v razstavni prostor, v galerijo, priča o silni moči zaupanja v sodobne umetnostne prakse in o zvestobi ideji, da se nekaj zgodi.

Vizija o vitalni zmožnosti umetnosti na vseh poljih družbenega življenja, tudi v šoli, odpira nove perspektive za vse vključene in poraja nove ideje, ki v predvidljivih shemah, načrtih, okoljih in odnosih ne morejo vzkliti. Spremenjene možnosti za interakcije med uporabniki in prostorom, med učenci in umetniki ter med učenci samimi vplivajo na vzorec, ki je za interakcijo značilen: pobuda – odgovor – povratna informacija. Ključno pri tem je, da je pobudnik lahko učenec, prostor, umetnik, učitelj in da so možnosti za »biti pobuda« odprte. Kukovičič je povedala, da je bilo idej in pobud za delo s strani učencev ogromno, posledica tega je bila tudi množica neuspelih poskusov. A to je del procesa, zato jih to ni demotiviralo.

Šola, prostor misli

Lea Kukovičič je vstopila v šolo kot gostujoča umetnica z načrtom, ki se v ključnem segmentu razlikuje od šolskega učnega načrta: načrtovala je, da vsebin in metod dela z učenci in učitelji ne bo načrtovala vnaprej, ampak jih bo so-kreirala v dialogu z učenci in se na situacije v razredu odzivala sproti, da bi ustvarila prostor za mišljenje in na ta način sodobno umetnost približala učencem.

Šola kot institucija moderne dobe in ključen socializacijski prostor z normami in pravili po Durkheimu predstavlja model družbenega sistema, ki temelji na strukturi hierarhije odnosov, vlog in statusov. Vnaprej opredeljeni cilji, poti in metode dela pa so utemeljeni s pravno in racionalno avtoriteto, kar poraja trenja in konflikte med progresivističnimi in esencialističnimi pogledi, ki se kažejo v disciplini nasproti svobodi, izkušnji človeštva nasproti individualni izkušnji, pobudi učitelja nasproti učenčevi izkušnji … Šola funkcijo posredovanja vednosti in znanja, ki je sestavni del družbe v nekem času, opravlja po strukturni nujnosti, učni proces je v funkciji ciljev pouka. Osnova za sistematično in organizirano pridobivanje znanja in spretnosti je program osnovne šole, ki določa obvezne in izbirne predmete z učnimi načrti ter usmerja delo strokovnih delavcev. Lea Kukovičič je vstopila v šolo kot gostujoča umetnica z načrtom, ki se v ključnem segmentu razlikuje od šolskega učnega načrta: načrtovala je, da vsebin in metod dela z učenci in učitelji ne bo načrtovala vnaprej, ampak jih bo so-kreirala v dialogu z učenci in se na situacije v razredu odzivala sproti, da bi ustvarila prostor za mišljenje in na ta način sodobno umetnost približala učencem. Tudi šola je sprejela to metodo, kar je skoraj bolj subverzivno, kot sama odločitev umetnice.

Eva D. Bahovec je v prispevku »Kaj je dober prostor za misliti?«, v katerem se navezuje na Barthesov premislek o idealnem prostoru za seminar, razmišljala takole:

Razred je prostor za misliti, ampak poleg tega mora biti tudi prostor poželenja in ugodij. Ustvariti takšen prostor pomeni razločevati, odstranjevati in cepiti. Ustvariti prostor pomeni prestaviti v neki drugi čas – pomeni, da čas preživimo drugače (Goetz 2002, str. 160), da torej spremenimo pogoje prikritega kurikula. Da bi se čas v šolskem razredu drugače odvijal, je potreben poseben prostor. To je prostor, ki ga odlikuje etika suspendiranja: »Kar šolski prostor zelo jasno kaže, je, da prostor spremeni tiste, ki ‘gredo skozenj’ in ki v njem provizorično bivajo.« (prav tam, str. 161) […] Tako kot je mišljenje nasilje, ki ga je treba zaščititi, ne pa blažiti ali ukiniti, in mu odpreti nek prostor, je domovanje mišljenja odprti trg, na katerem bo lahko misel, tako kot v zgodovini misli Nietzschejeva, vedno ostala perspektivična. Če bomo gledali z golobje perspektive, se bomo morali pritlehno in »suženjsko« hudovati nad močjo »višjih«, če pa se povzpnemo na beneški Campanille, se nam odpre neka nova, potencialno manj neumna in manj nizkotna pot, nek prostorski prelet in mišljenjski dogodek, nek nov pogled in nova dislokacija: prostor, ki bo morda »dober za misliti«.1 Eva D. Bahovec, »Kaj je dober prostor za misliti?«, Sodobna pedagogika, let. 63, št. 1, 2012, str. 31.

V luči navedenih tez in sklepov je služil tudi »odsluženi« hodnik, ki mu je bilo treba z delom spremeniti namembnost in je tako dobil umetniško vrednost. A kakšen smisel ima podeliti pomen nečemu, kar bo itak izginilo? Če na vprašanje odgovorimo, kot smo v šoli vendarle vajeni, algoritemskemu in uniformističnemu mišljenju pa smo izpostavljeni vsi, zgrešimo pomen sodobne umetnosti, ki ubira svojstvene nevronske poti in nenehno generira nove ideje, pomisleke in povezave.

To pomeni, da v dialog ne vstopamo z namenom, da prepričamo drugega, da imamo prav, ampak vstopamo zato, da izvemo in poglobimo znanje drugega.

Razgradnji šolskega prostora je v projektu sledila še razgradnja poučevanja »od zgoraj«, v smislu vnaprej znanih vsebin in zastavljenih ciljev – pri delu z učenci ni šlo za poučevanje. Umetnica je učence vodila skozi proces po načelih dialoga, kot jih je utemeljil eden najpomembnejših teoretičnih fizikov 20. stoletja, David Bohm. Sam je dialog, v katerem je enakopravni status predpogoj komunikacije, visoko cenil in ga razumel kot ključno orodje za reševanje družbenih problemov. Po Bohmu je pomen komunikacije v zavedanju samega miselnega procesa, zato je takojšnje ukrepanje s sodbo treba inhibirati in na ta način prispevati k svobodnemu in odprtemu dialogu, ki odpira prazen prostor. To pomeni, da v dialog ne vstopamo z namenom, da prepričamo drugega, da imamo prav, ampak vstopamo zato, da izvemo in poglobimo znanje drugega.

Na ta način je umetnica z učenci so-raziskovala gibanje misli in skupno razmišljanje o sodobni vizualni umetnosti, »kot bi skupaj z učenci ustvarjali in postavljali gledališko predstavo, ustvarjali skupne referenčne točke, razpirali razumevanje in dojemanje prostora ter razumeli vizualno umetnost kot delo in ne mojstrstvo, pri čemer so nam pomagali povabljeni vizualni umetniki«. (Lea Kukovičič) Tako ji je uspelo v 9. b vzpostaviti pogoje za miselno strategijo v osnovni heideggerjanski orientaciji Graditi, bivati, misliti. Na eni strani je imela temelj in trdnost, ki predstavljata šolo kot Descartesovo hišo na skali (trdnost predstavljajo: možnost projekta na šoli, sami učenci in od-služeni prostor), na drugi pa zavest o neskončnih možnostih za dialog, mišljenje in umetniško delo, ki so ga so-ustvarili skupaj.

Na poti do raz-stave

Učenci so umetniška dela pripravili skupaj z umetniki na delavnicah, ki so trajale po eno šolsko uro. Na nenavaden proces so se odzivali z odporom in negodovanjem, ki je predstavljal iskren izraz negotovosti: »Kaj bomo pa sploh delali? Zakaj pa glih naš razred? Kaj pa če nočem?«

Z umetniki, ki jih je povabila k projektu (z Niko Ham, Katarino Stegnar, Vukom Ćosićem, Petrom Rauchom in Alenko Pirman), je Kukovičič vpeljala resocializacijo ali ponovno socializacijo – kar pomeni, da so najprej izničili nekatere učinke prejšnje socializacije (s spremembo prostora, dialogom, novimi metodami dela, risanja in slikanja na primer ni bilo v načrtu itd.) in sprejeli nove oblike sodelovanja, ustvarjanja, mišljenja in priložnosti za drugačna srečanja in dogodke. Učenci so umetniška dela pripravili skupaj z umetniki na delavnicah, ki so trajale po eno šolsko uro. Na nenavaden proces so se odzivali z odporom in negodovanjem, ki je predstavljal iskren izraz negotovosti: »Kaj bomo pa sploh delali? Zakaj pa glih naš razred? Kaj pa če nočem?« Nova situacija, drugačen odnos, drugačen način dela v prezrtem prostoru je od njih zahteval nekaj napora in prilagoditve in vsak od njih je moral najti svojo strategijo odziva in sodelovanja. In ta pot, po kateri so učenci vstopili v proces in v njem vztrajali, je lastna vsakemu učencu posebej. Od te točke naprej bodo lahko črpali iz svoje izkušnje.

Umetniki so s kolektivom 9. b izkoristili arhitekturno unikatnost prostora, ki je brez dnevne svetlobe spominjal na prostor med kletnim hodnikom in zakloniščem, in kot tak učinkoval zelo nenavadno, tudi rahlo klavstrofobično.

Umetniki so s kolektivom 9. b izkoristili arhitekturno unikatnost prostora, ki je brez dnevne svetlobe spominjal na prostor med kletnim hodnikom in zakloniščem, in kot tak učinkoval zelo nenavadno, tudi rahlo klavstrofobično. A je ob minimalni osvetlitvi obetal intimno pustolovščino. Prostor je namreč tako ozek, da smo si razstavo ogledali v gosjem redu, saj ni bilo prostora niti za dva obiskovalca vštric. Razstavo so sestavljali štirje tematski sklopi, ki so jih s kolektivom 9. b kurirali štirje vabljeni umetniki.

Upoštevajoč likovno navigacijo in v spremstvu rezidenčne umetnice, smo posamično vstopali med projicirana videa na obeh straneh galerije. Umetniško delo z naslovom trije lahki komadi, ki so ga učenci so-ustvarili z akademsko slikarko in multimedijsko umetnico Niko Ham, ki se je ukvarjala (tudi) z gverilskimi akcijami v galerijah, je nastalo tako, da je umetnica nastavila kamero GoPro in učencem dala nalogo, učenci so se na nalogo odzvali in kamera je to posnela. Tako je nastalo umetniško delo v simbiozi umetničinega nastavka in kolektivnega spomina. Norčave in poplesujoče pojave učenk in učencev, ki nam ločeno kažejo svoje spačene obraze. »Kdo koga kaj? Kdaj zakaj? Zakaj pa ne? Kino?« (Nika Ham, iz zloženke)

Katarina Stegnar, igralka, performerka, raziskovalka, ki je prisotna v mnogih gledališčih, raziskovalno-umetniških projektih in na neodvisni umetniški sceni, je z učenci soustvarila Zaklonišče jeze. Gre za linearno postavitev učencev, ki so z dolgimi tulci pred usti počakali na uho obiskovalca, da ga je ta nastavil na drugem koncu tulca in nato izjavljali, kaj jih jezi: »Jezijo me sošolci. Jezijo me ocene. Jezi me strah. Jezi me ta razstava.« To je predstavljalo vrh dogodka. Možnost izrekanja svoje resnice (jeze) skozi tulec, direktno v uho obiskovalca, deluje intimno, navkljub vmesnemu predmetu, in sicer prav zaradi možnosti povezave ust učenca in ušesa obiskovalca. »Smo vzgojili generacijo, ki ne zna več kričati? Generacijo, ki je apolitična in asocialna? Generacijo, ki bo slepo sledila? Je bilo to dejansko Zaklonišče jeze? Ali zaklonišče pred pravo jezo?« (Katarina Stegnar, iz zloženke)

»Jezijo me sošolci. Jezijo me ocene. Jezi me strah. Jezi me ta razstava.«

Vuk Ćosić, mednarodno priznani klasik internetne umetnosti, je s kolektivom 9. b pripravil instalacijo Kaj je voda. Vsak od učencev je prispeval zadnje sporočilo, ki ga je delil s spletom (sms, objava, odziv …). Na primer: Kko skipat zoom klice, Prdnu ti bom u sapnik, Jst nočem met likovne, Kaj mormo zej, Bruh kinda gay. Slengovske elektronske izjave, nameščene na spodnji del vsake stopnice, tvorijo jezikovni ready-made v asociativni stolp, po katerem se vzpenjamo iz galerije. Prečrtana elektronska izjava nas še posebej zanima. In pojasnilo v zloženki, da je bila cenzurirana, prav nič ne pomaga. »Odločitev za cenzuro je bila sprejeta s strani umetnika, učiteljice in rezidenčne umetnice. Odločitev ni bila predmet dogovora s celotnim kolektivom 9. b. Cenzura bo predmet ene izmed naslednjih ur pri pouku likovne umetnosti.« (iz zloženke) Cenzuro sčasoma nadomesti samocenzura, s čimer zgrešimo bistveno v umetnosti: svobodno izrekanje. »Vsak od nas od nekdaj krmari med različnimi normami v teh različnih komunikacijskih predalih. Kako je videti, ko komunikacija postane javna? Ali smemo dovoliti oziroma ali je sprejemljivo, da pravila iz ene sfere vplivajo na drugo?« (Vuk Ćosić, iz zloženke)

Razstava se konča s skulpturo Priprava, ki jo je z učenci pripravil arhitekt, fotograf in vizualni umetnik Peter Rauch, in sicer gre za skulpturo iz objektov, ki so jih učenci našli v šoli: mize, klopi itd. Na repetitiven način se je skulptura pojavljala med celotno razstavo. »Šola nastopa z jasno začrtanimi okvirji, a to je zgolj nastop, da ohranja videz prepričljivosti. Preobrat perspektive zahteva neki napor, neko delo. Delo lahko obravnava, preobrača, izziva ustaljena razmerja. Delo je konec priprave.« (Peter Rauch, iz zloženke)

Razstava Kdaj _o konec? z elementi performansa je bila enkraten in neponovljiv intimen portret kolektiva 9. b, kjer so učenci nastopali kot so-avtorji in akterji ter z investiranjem svoje energije in dela uspeli povezati: šolo in novonastalo galerijo, svojo generacijo s starejšo, šolski kolektiv z umetniki.

Dramaturška zasnova hibridne razstave, ki je med instalacijo, videom, performansom in skulpturo, se postopno stopnjuje od uvodnega videa trije lahki komadi, kjer smo še sami brez učencev, opazujemo pa njihove ekspresivne podobe, do vrhunca razstave, ko smo preko kartonastih tulcev, ki vizualno delujejo kot pregrada med učencem in obiskovalcem, v dovolj tesnem stiku z njimi. Tulci povezujejo akterje s publiko, in sicer s funkcijo prenosa jeze vsakega učenca direktno v uho obiskovalca. Tu nastopi moment, ko bi se obiskovalci, hvaležni za deljeno iskrenost, morda odzvali, se jim zahvalili ali jih potolažili. A to je njihov prostor z njihovimi pravili, ki jih obiskovalci sprejemamo. Razstava Kdaj _o konec? z elementi performansa je bila enkraten in neponovljiv intimen portret kolektiva 9. b, kjer so učenci nastopali kot so-avtorji in akterji ter z investiranjem svoje energije in dela uspeli povezati: šolo in novonastalo galerijo, svojo generacijo s starejšo, šolski kolektiv z umetniki. Takšno povezovalno moč ima kakovostna pozornost.

Sodobna umetnost in šola

Človek in njegov pogled imata konstitutiven pomen za prostor, družbo, za vse. In investicija v širino in globino našega pogleda oziroma pogleda mladih na situacije in prostore ni nikoli zgrešena. Omogoča, da je razumevanje pomenov razmerij in situacij blizu resnice. In preko razumevanja sveta vzpostavljamo lastno pozicijo. Vsebine in prakse sodobne umetnosti nosijo neskončne možnosti za osmišljanje in načine bivanja, kar je za perspektivo mladih nujno.

Zastopanost vsebin sodobne umetnosti v osnovnih šolah ni urejena, kljub temu da podlago za pogostejši neposreden stik s sodobno umetnostjo najdemo v Beli knjigi, kjer je zapisano načelo sodelovanja šole z okoljem, torej je sodelovanje šol z muzeji in galerijami eksplicitno predvideno.2 Bela knjiga o vzgoji in izobraževanju v Republiki Sloveniji, 2011, str. 114–117. Sodelovanje šol z muzeji in galerijami torej obstaja. A učitelji peljejo učence samo na ogled razstav. Lea Kukovičič pravi: »Učenci zelo redko, če sploh, vstopajo v kreativne dialoge z umetniki ali sodelujejo pri ustvarjanju novih umetniških del. Za kakovosten razmislek o umetnosti in o družbi, ki to umetnost proizvaja, pa potrebujejo kvalitetne sogovornike, skozi katere spoznavajo različne načine mišljenja.« Prav za kreativen dialog z umetniki, ustvarjanje prostora za umetniška doživetja v šolah in prožne oblike učenja, ki dosežejo vsakega posameznika, otroka, učenca, dijaka, si prizadeva ekipa Zavoda Bunker preko pilotnih projektov kulturno-umetnostne vzgoje: tandemske ure, šola v kulturi za učence, šola v kulturi za učitelje, drugačni kulturni dnevi, sodelovanje umetnikov pri predmetu gledališki klub.

Šoli kot zapuščina ostaja še gledališki studio, v projektu pa so nastale tudi igralne karte s priročnikom za gledališke klube z naslovom BREZ DRAME.

Lea Kukovičič je v okviru projekta Igrišče za gledališče 2.0, ki ga v šolski prostor uvaja Zavod Bunker, kot rezidenčna umetnica z interdisciplinarnim pristopom, interaktivnim procesom in intervencijami segla v prostore vsakdanjega družbenega življenja. Ob zavedanju večplastnosti sodobnega sveta Kukovičič z dramaturškim pristopom in razvijanjem kulture dialoga mreži soudeležence svojih projektov, da bi vzpostavila prostor za mišljenje, ki na novo vzpostavljene odnose, razmerja in objekte poveže ter dvigne nad prevladujočo zavest in izkušnjo. Njeni umetniški deli FORSALE (prva dražbena hiša uprizoritvenih umetnosti na svetu) in eksperimentalna razstava Kdaj _o konec? sta unikuma. Dražba predstave Ich kann nicht anders kolektiva Beton Ltd. se je zgodila samo enkrat, dražbena hiša pa funkcionira še naprej. Tudi eksperimentalna razstava Kdaj _o konec? je bila na ogled samo na otvoritvi, prizidek Osnovne šole Prežihovega Voranca, galerija, kjer se je otvoritev razstave zgodila, pa čaka na rušenje. Od obeh estetskih dogodkov (dražba in otvoritev razstave) dalje obe umetniški deli živita svoji življenji; vzpostavljanje galerije iz prezrtega prostora postavlja rušenje v nov kontekst – zaradi na novo vzpostavljenih interakcij med učenci ter med učenci in umetniki ima ta prostor posebno mesto. Kar pa ni edini produkt tega projekta. Šoli kot zapuščina ostaja še gledališki studio, v projektu pa so nastale tudi igralne karte s priročnikom za gledališke klube z naslovom BREZ DRAME.

Fizik in kognitivni znanstvenik Urban Kordež pravi, da od umetnikov ne smemo pričakovati sistematičnega proučevanja resničnosti: »Umetnik je neodvisen od omejitev resničnosti in od sistematičnosti raziskovanja. Njegova svoboda izhaja iz njegove predanosti ustvarjalnemu gonu.«3 Urban Kordež, »Negovanje netrivialnega«, Primerjalna književnost, 35.2, 2012, str. 51. In prav zato so njihove rešitve kompleksnih vprašanj tako domiselne. Kordež opaža, da smo na polju sodobnega raziskovanja kognitivne nevroznanosti priča prevladovanju konservativnega pola in da hiter napredek in razvoj v sodobnem svetu narekujeta tudi hitro doseganje rezultatov in uvidov. Kar seveda ne omogoča poglobljenega doživljanja in dela, posledično pa izostajajo tudi tehtnejši izsledki. »Sodobna umetnost je prehitra za šolski sistem, saj se odziva na dogodke v svetu zdaj,« navrže Kukovičič. Verjetno je tu nekje razlog za to, da sodobna umetnost z umetniki še ni v šolskem kurikulumu. Zahodna civilizacija pač še vedno slavi pretežno znanstvene in razumske poti, ki vzbujajo občutke zanesljivosti, varnosti, gotovosti in nezmotljivosti. Naravoslovni pristop spoznavanja sveta sicer sodi v sam vrhunec znanosti, a ni edini. In to, da je raziskovanje doživljanja z znanstvenimi metodami negotovo, še ni razlog, da doživljanju ne bi dali pomena. Urban Kordež pravi: »Vsak poskus pobega iz doživljajske trivialnosti je bojevniška gesta.« In dodaja: »Sleherno opozorilo, da obstajajo doživljajske pokrajine zunaj utečenega toka, je dragoceno; še več, življenjskega pomena je, in sicer ne glede na njegov vir.«4 Ibid.

Umetnost je vse to; kombinacija trdega dela, znanja, raziskovanja, premišljanja, občutij in intuicije, ki je tudi znanje. A je v sodobnem svetu (še?) ne pojmujemo kot take.

Umetnost je vse to; kombinacija trdega dela, znanja, raziskovanja, premišljanja, občutij in intuicije, ki je tudi znanje. A je v sodobnem svetu (še?) ne pojmujemo kot take. Zato so opozicije vseh vrst in nevladne organizacije, ki ubirajo svojstvene poti do svobode in do želja posameznikov ter skupin, tako dragocene. Ker pri soočenju z izzivi sodobnega sveta in iskanju rešitev zajemajo iz vsega, kar je.

ERIKA ŠEŠEK
je dipl. pedagoginja in sociologinja, zaposlena kot vzgojiteljica v Dijaškem domu Ivana Cankarja.

---

Kdaj _o konec? – eksperimentalna razstava sodobne umetnosti v okviru pouka likovne umetnosti
Koncept in zasnova: Lea Kukovičič
Umetniška izvedba: kolektiv 9. b, Osnovna šola Prežihovega Voranca
Umetniška sodelavka: Alenka Pirman
Sodelujoči umetniki: Nika Ham, Katarina Stegnar, Vuk Ćosić in Peter Rauch
Učiteljica likovne umetnosti: Alenka Ložar Borko
Tehnična izvedba: Grega Mohorčič
Oblikovanje tiskovin: Tanja Radež
Produkcija: Zavod Bunker, Ljubljana

Opombe avtorja

Opombe bralcev (0)