Dobrodošli v vesolje
Izstrelitev v 2024.
Sončni princ-ip, pa pika
Radharani Pernarčič si je ogledala gibalno-taktilno predstavo za malčke Rumena pika na nebu, ki sta jo skupaj ustvarila Ajda Tomazin in Rok Kravanja. Avtorica v svojem zapisu ugotavlja, da ciljni publiki primerno predstava namesto na naraciji in zgodbi temelji na čutno-zaznavnem, meditaciji in atmosferičnosti. Zaradi tega je ni mogoče umestiti v kategorijo poenostavljujočega interaktivnega "entertainmenta", prej bi bilo treba o njej govoriti kot o uspavanki, ki otroka zaziblje v nekaj milega, predvsem pa spodbuja in krepi njegovo zvedavost ter senzibilnejšo dojemljivost.
Alternativna klovna
V pričujočem zapisu Samo Oleami obravnava dve predstavi, Futraj moj ego 2 Anje Bezlove in Glasbeno mizo Tjaža Juvana, obe pa si vzame za izhodišče premisleka o dramaturški vlogi klovna. Kot piše, funkcija klovna ni posredovanje notranjih čustvenih stanj, pač pa je njegova prednost v tem, da gre za ljudski lik, ki je občemu občinstvu domač in ga prav zato lahko pripelje do manj razumljivih aspektov predstav.
Nevarni klic zabave
Jaka Bombač si je ogledal predstavo Plešoči (p)ogledi, za katero ocenjuje, da virtualno tehnologijo uspešno vpne v kontekst, v katerem slednja (povratno) vpliva na strukturne lastnosti dogodka (dramaturgijo in koreografijo predstave). Pred nami sta dve skupini gledalcev, eni so prek vmesnikov potopljeni v virtualni svet, na katerega se odzivajo z različnimi gibi in reakcijami, drugi jih pri tem spremljajo in opazujejo. Avtor preučuje implikacije tako zastavljene dramaturške strukture in se v zaključku sprašuje tudi o etičnosti takšnega inženirskega početja.
Turistični izlet v gnusno-slastno nezavedno
Brina Jenček v besedilu o performansu Ringlšpil Sare Horžen in Varje Hrvatin premišljuje o mejah med gledalci in nastopajočimi. Ne le da omenjeni dogodek posega v metaforični in fizično osebni prostor prisotnih in mimoidočih, temveč po mnenju avtorice besedila preigrava tudi možnosti, kjer bi v performans posegli gledalci.
Povej mi svojo resnico
Dragana Alfirević v drugem delu kritiške duologije, ki jo na Neodvisnih objavljamo o performansu Jasne Žmak »this is my truth, tell me yours«, opozarja na vprašanja, ki jih predstava postavlja o mejah in možnostih umetnosti ter o nepripravljenosti naše družbe, da se pogovarja o stvareh in s temi vprašanji ravna na senzibilen ter odgovoren način. Nasprotje toksičnemu patriarhatu, kot avtorica poantira v zaključku, namreč ni matriarhat, temveč ranljivost.
V kraljestvu fikcije nisi nikoli varna
V prvem prispevku duologije o performansu »this is my truth tell me yours«, Metod Zupan razmišlja o konceptu zabrisanih mej osebne intime in varnosti, ki se v umetnosti pogosto brišejo v imenu provokativnosti in družbene kritičnosti, ne da bi zares ozavestile (patriarhalne in mačistične) sisteme komunikacije, ki jih medtem proizvajajo.
Tudi tlačanke lahko pečejo kiš
Jaka Smerkolj Simoneti je obiskal drugo sezono participativnih bralnih uprizoritev besedila Delo in deklica I–V: Drame tlačank avtorice Nike Švab. V zapisu premišljuje o razvoju konkretnega dramskega teksta, hkrati pa ta premislek postavlja v širši kontekst. Tako se med drugim ukvarja tudi s tegobami slovenske dramske produkcije ter pod vprašaj postavlja običajno pričakovanje, da naj so dramska besedila napisana v osami, in ne v procesualnem ter kolektivnem razvoju.
Med ljudmi in roboti
V pričujočem prispevku Jaka Bombač ugotavlja, da robot kot prepoznaven trop svetovne znanstvenofantastične dediščine praviloma nastopa bodisi kot vezje, ki zaman poskuša postati človek in je torej njegovo zrcalo, bodisi kot skupek mehanizmov, ki ima potencial, da postane več kot človek in je tako njegov podaljšek. V nadaljevanju nato ocenjuje, da v predstavi Softwareness, ki si jo je ogledal konec oktobra, ni popolnoma jasno, za katero od teh možnosti so se ustvarjalci odločili, ali torej ta dualizem uvajajo ali pa se mu, nasprotno, želijo izogniti.
Gnezdo brez ptičkov
Radharani Pernarčič si je ogledala instalacijo Gnezdo Barbare Kapelj, skupaj z njo pa premišljuje o človekovi razpetosti med živali in stroje ter še bolj o vprašanju, kako se definira človek v razliki do človeka. Instalacija je tako avtorici navdih za kritičen, slikovit in asociacij poln premislek o dobesednih in metaforičnih gnezdih.