Gnezdo brez ptičkov
Radharani Pernarčič si je ogledala instalacijo Gnezdo Barbare Kapelj, skupaj z njo pa premišljuje o človekovi razpetosti med živali in stroje ter še bolj o vprašanju, kako se definira človek v razliki do človeka. Instalacija je tako avtorici navdih za kritičen, slikovit in asociacij poln premislek o dobesednih in metaforičnih gnezdih.
Punce, borba!
Zala Dobovšek ob ciklu performansov Spolna vzgoja II, natančneje ob petem performansu Borba in samostojni izpeljavi Punce, premišljuje o vezeh, ki vežejo preteklost, sedanjost in prihodnost na področju boja za ženske reproduktivne pravice in seksualno življenje. Tako kot performerke, ki dokumentarna pričevanja in lastno raziskovanje bodisi intimne bodisi družbene zgodovine tega boja vseskozi sopostavljajo s sedanjostjo, tudi Dobovšek opozarja, da pridobljene pravice nikakor niso samoumevne in večne ter zato borba nikoli ni končana.
Odpiranje taktilnih odrov
Metod Zupan v pričujočem besedilu reflektira tridnevno modno revijo Druge kože, projekta DISKOlektiva, ki se je konec marca odvil v Stari mestni elektrarni. Zupan obiskovalsko izkušnjo opisuje kot docela neobičajno. Poudarek namreč ni bil na gledanju, temveč na taktilnosti, zato poleg refleksije ogledanega avtor premišljuje tudi o principih senziorialnega gledališča.
V orbiti
Samo Oleami v tokratnem prispevku motri predstavo Gravitacija perspektive Danijele Zajc, drugi del trilogije v nastajanju, ki metodološko kombinira in nadgrajuje postopke avtoričin prejšnjih del - ozvočenost, plezanje in gibanje na visečih vrveh ter sodobnoplesni elementi. Kot izpostavi pisec, gre za pomemben oziroma opazen žanrski prestop; iz sodobnega cirkusa se delo v kontekstu avtoričinega opusa pomakne v plesno gledališče.
Kam z vsemi temi kresnicami?
Maša Jazbec se je ob ogledu predstave Gorjanci podala v svet vil, velikanov, volkodlakov in povodnih mož. Gorjance pri tem primerja z uprizoritvama Kresna noč in Žene v testu ter ugotavlja, da bi morali namesto pretirano romantiziranega dojemanja slovenskega izročila slednjega kritično premisliti v duhu enaindvajsetega stoletja.
Prag razodetja: slovensko institucionalno gledališče je homofobno
Metod Zupan si je v Mini teatru ogledal uprizoritev Kushnerjevega besedila Angeli v Ameriki. Ob refleksiji predstave premišlja tudi o širšem kontekstu neuprizarjanja gejevskih dram v slovenskih gledaliških javnih zavodih.
Kdo se boji -izma ali zakaj nihče več ne žvižga?
Miša Gams je v okviru Mesta žensk obiskala predstavo Nihče več ne žvižga. Predstava, pri kateri so sodelovale tudi osebe brez izkušenj na plesnem in gledališkem področju, se je ukvarjala s premišljevanjem vlog družbenih spolov v heteronormativni družbi in z razmerji moči, naslavljala pa je tudi medgeneracijske načine sodelovanja. Avtorica prispevka ugotavlja, da je predstava "v prvi vrsti eksperiment, ki raziskuje medsebojno sodelovanje ljudi, ki se prvič znajdejo na odru in intuitivno zasedejo mesta, ki niso določena vnaprej".
Na témo klasične elegance plesno-travniških klasov
Jesensko sezono recenzij odpira besedilo Radharani Pernarčič, ki si je konec maja ogledala predstavo Snježane Premuš Čas v ogledalu. Predstava je sprožilec bogatega asociativnega toka: od spomladanskega plesa vilinskih bitij do travniških klasov in oblakov, v zaključku pa avtorica ugotavlja, da je zanimivo opazovati prav to, kako iz znanih plesnih elementov zraste nekaj povsem drugega, kadar jih uprizarjamo z neko svojo specifično kvaliteto.
Od teorije k praksi: ali bomo delavci zgradili moč za kolektivni napad na nevidno delo (v) umetnosti?
Katja Praznik v zadnjem letošnjem poletnem eseju premišljuje o prevladujočih oblikah dela v polju sodobne kulturne produkcije. Kot opaža, je težava, da se umetnik pogosto še vedno ne pojmuje za delavca, hkrati pa je problematično tudi prepričanje, da je umetnost od ekonomije in družbene realnosti ločena ter avtonomna sfera. Takšno zanikanje privede do ekonomskega izkoriščanja, ki se mu lahko učinkovito zoperstavimo kot množična skupnost, organizirana v sindikat.
Performativni potencial virtualnega prostora
Ula Talija Pollak v pričujočem eseju na primeru treh uprizoritev Varje Hrvatin premišljuje o potencialih, ki jih ima virtualni prostor za uprizoritveno umetnost. V prispevku analizira mehanizme uprizarjanja, reprezentacije, igre in predstavljanja v digitalnem prostoru, zlasti na družbenih omrežjih, in preučuje, kako vse to lahko vpliva na dramaturgijo pozornosti in recepcijo gledalca v gledališču.